Dominic Fike: Sunburn

+ + +

Glasbena industrija v mladega glasbenika in igralca Dominica Fika polaga velike upe. Ko je floridski enfant terrible, malo starejši od dvajset let (med prestajanjem zaporne kazni) na platformi Soundcloud izdal zbirko lo-fi demotov, ki jih je posnel v hišnem priporu, so se zanj začele grebsti založbe velikanke. Iz licitacijske bitke je kot zmagovalka izšla Columbia Records, ki naj bi bila za novega varovanca odštela kar štiri milijone ameriških dolarjev.

Čeprav je Fikov studijski prvenec kritike in številne fene pustil hladne, se zdi, da se je velikanska naložba obrestovala. Že »spalnični« demo posnetki zbeganega glasbenika so kazali velik pop potencial, z megahitom 3 Nights, ki ga je med najljubše komade leta 2018 uvrstil celo nekdanji predsednik Združenih držav Amerike Barack Obama, pa je dokazal nadarjenost za skladanje zares nalezljivo spevnih refrenov. K velikemu pompu, ki spremlja razvoj njegove cvetoče kariere, so prispevali glasbeni velikani z vseh mogočih vetrov: najprej ga je javno požegnal (zdaj razpadli) raperski boyband Brockhampton, nato kraljica intimnega zoomerskega popa Billie Eilish in producentski veljak Kenny Beats, ki pomembno vlogo odigra tudi na plošči Sunburn, kasneje pa celo Paul McCartney, ki je mladega glasbenika angažiral za sodelovanje pri predlanskem albumu priredb McCartney III Imagined.

Vse to so bili za Dominica veliki koraki, a vrhunec priljubljenosti je doživel kot igralec: v drugi sezoni HBO-jeve najstniške (melo)drame Evforija je odigral vlogo Elliota, z mamili zasvojenega amaterskega glasbenika, ki protagonistko Rue vztrajno speljuje na kriva pota. V enem od težje gledljivih in hkrati enem najbolj razvpitih prizorov te sezone Fike protagonistki zapoje boleče osladno serenado, ob kateri se je verjetno skremžil tudi nekritični del gromozanskega občinstva razvpite serije. Zdaj je Fike na dobršnem delu nove plošče posvojil ravno glasbeni slog, s katerim je želodce obračal v omenjenem prizoru.

Čeprav na albumu Sunburn, na katerem avtor v značilnem slogu krmari med (indie) popom, R & B-jem, neosoulom in hiphopom, najdemo peščico izvrstnih skladb, ki posodabljajo in nadgrajujejo slog prvih demo posnetkov floridskega kantavtorja, je tudi njegova druga plošča veliko razočaranje. V primerjavi s studijskim prvencem gre za pravi presežek, a to še zdaleč ni poklon. V avtobiografskih jeremijadah in ljubezenskih izpovedih se glasbenik vztrajno spotika ob klišeje in nenehno dostavlja nekoliko vprašljive in pogosto tudi izrazito bahaške verze. Zadeva se najbolj zalomi, ko se preizkusi kot raper, teh trenutkov pa ni malo. Držimo pesti, da bo pri njegovih studijskih izdajah veljal pregovor »V tretje gre rado«.