Bojan Kumer / »V Sloveniji je za zdaj ravnotežje preveč na strani tistih, ki nasprotujejo obnovljivim virom energije in zagovarjajo jedrsko energijo«

Vlada Roberta Goloba je politično in strokovno najmočnejša na področju energetike, kjer od koalicije pričakujemo največ. Glavni izvrševalec premierove vizije prihodnosti pa je Bojan Kumer, njegov bivši sodelavec, minister za okolje, podnebje in energijo. Bojan Kumer je elektrotehnik, svojo kariero je začel v Elektro Celje, nato pa v podjetju GEN-I. Dvakrat je bil imenovan za državnega sekretarja na ministrstvu za infrastrukturo Republike Slovenije; prvič v letih 2013 in 2014 v času vlade Alenke Bratušek, drugič pa med letoma 2018 in 2020 v času vlade Marjana Šarca. Tudi od njega je odvisno, kam se bo Slovenija usmerila. Bo Slovenija v prihodnosti, tako kot na primer Nemčija, krepila delež obnovljivih virov energije, bo torej gradila sončne in vetrne elektrarne? Ali bo ta proces zaustavil projekt nove nuklearke?

V katero interesno skupino spadate, gospod minister, v tabor zagovornikov sončnih elektrarn ali ste član tako imenovane jedrske opcije? 

Ne eno ne drugo. Po duši sem energetik, zato lahko le ugotovim, da dokler bo Slovenija uvozno toliko odvisna pri preskrbi z električno energijo, potrebujemo oboje. Sem zagovornik vseh energetskih virov, ki niso fosilnega izvora. Brezogljična družba je edina prihodnost, ki jo moramo pustiti svojim zanamcem. Kakšna bo ta mešanica, je sicer vprašanje nacionalnega konsenza, a glede na to, da imamo zelo dobre izkušnje z jedrsko energijo, ki nam zagotavlja stabilnost, konkurenčnost in zanesljivost pri oskrbi z električno energijo, nimam tudi nobenega razloga proti jedrski energiji.

Doma ste iz Šoštanja, iz Šaleške doline, ste sodelovali tudi pri odločanju in gradnji TEŠ 6? 

Ne, tedaj sem že bil zaposlen v GEN-I, v katerem sem se v zelo pomembni razvojni fazi ukvarjal s prodorom v tujino pri trgovanju oziroma prodaji električne energije. Tudi kakšen mnenjski voditelj nisem bil, da bi lahko kakorkoli vplival na odločitve.

Tam ste se spoznali tudi z Robertom Golobom. Kdo je večji elektroenergetski strokovnjak in kdo dejansko sprejema odločitve, ki sodijo v vaš resor, on ali vi? 

Roberta Goloba izredno spoštujem, ker je vizionar. Vse njegove ideje izpred dvajsetih let so se izkazale za pravilne. Kot veste, je bil tudi proti takšnemu TEŠ 6. Imeti vizijo je sicer nujno, a ravno tako nujno potrebno je imeti ekipo, ki zna vizije uresničevati. To pa je moja vloga. Iščem načine, kako dobre ideje spraviti v prakso.

On je torej vaš nekakšen duhovni vodja. 

On je duhovni vodja v smislu, da je vedno treba imeti tim, ki vsaj približno enako razmišlja.

Sončne in vetrne elektrarne so dejansko za človeka in okolje najmanj škodljive, v razpoložljivosti energije se odlično dopolnjujejo, so nujne za prihodnost naših otrok in stroškovno daleč najbolj prijazne.

Ob začetku vašega mandata ste dejali, da je največji izziv pri zelenem prehodu zmogljivost električnega omrežja. Tedaj ste trdili, da bi morali zgolj v električno omrežje vložiti okoli 3,5 milijarde evrov. Mislim, da so letos načrtovane investicije v višini okoli 150 milijonov evrov. Smo v Sloveniji sploh sposobni izpeljati prehod? 

Zeleni prehod ni en sam velik problem, kot so ga mnogi v energetiki predstavljali nekoč, ampak je sestavljen iz mreže manjših problemov. Za ta prehod potrebujemo kadre, potrebujemo drugačno zakonodajo, spodbude, ukrepe, znanje, konsistentne politike, tuje investicije, potrebujemo veliko državnih in energetskih investicij. Ocena izpred enega leta, da potrebujemo okoli 3,5 milijarde evrov investicij v omrežje, se je izkazala za pravilno. Če številko delite z deset, cifra ni tako zelo velika. Investicijska sredstva moramo podvojiti in to bomo tudi storili, pri tem pa računamo, da bo večji del teh sredstev prišel iz virov EU, kot je na primer predvideno v načrtu za okrevanje in odpornost. V prihodnosti bo še več takšnih priložnosti za črpanje.

Ste lahko konkretnejši, v kaj bodo šle te milijarde? 

V Sloveniji imamo neenakomerno razvito elektroenergetsko omrežje. Imamo zelo dobro srednje- in visokonapetostno prenosno omrežje, ki je eno najboljših v Evropi. Med letoma 1995 in 2022 smo Slovenijo zelo dobro povezali s sosednjimi energetskimi sistemi. To nam je pomagalo pri ukrajinski krizi, ko smo morali na trenutke skoraj vso električno energijo uvažati. Ne le, da lahko brez težav sprejmemo električno pomoč, lahko jo tudi zelo učinkovito dajemo in s tem tržimo, ker imamo dva stabilna vira, to sta nuklearka in termoelektrarna v Šoštanju. Pri nas je trenutno težava v nizkonapetostnem omrežju. Nizkonapetostno omrežje so večinoma električni vodniki, ki gredo pod zemljo, seveda tudi nadzemno prek raznih parcel, kjer lahko še danes trčiš na denacionalizacijske postopke, ki vse zaustavijo ali zelo upočasnijo. Zelo razvejeno nizkonapetostno omrežje pa tudi zahteva precej daljše postopke umeščanja v prostor.

Imajo zaradi tega mnogi težave pri vključevanju svojih sončnih elektrarn v omrežje? 

Da, naš sistem je nastavljen na scenarij, kjer v neki centralizirani točki elektriko proizvajamo in jo prenašamo po omrežju, včasih tudi na zelo dolge razdalje, ter jo nato porazdeljujemo med uporabnike. Takoj ko ta scenarij obrnemo, ko bi moral biti uporabnik tudi pomemben proizvajalec energije, stvar več ne deluje enako dobro. V prihodnosti pa seveda elektrike ne bomo proizvajali v Šoštanju in jo na primer prenašali ter trošili na drugem koncu Slovenije, na primer v Kopru, ampak bomo morali sončne elektrarne graditi čim bližje mestu porabe, v Kopru v tem primeru, kjer bomo energijo tudi trošili. Tak sistem zahteva več transformatorjev, raznolike debeline vodnikov, tak sistem zahteva aktivne, pametne gradnike omrežja. Zahteva drugačno zaščito omrežja. Na primer, zakaj ne bi bila neka vas opremljena z dovolj velikimi viri v vasi ali njeni bližini, hkrati bi takšna vas imela tudi shranjevalnik energije in sistem avtomatske izmenjave energije s sosednjo vasjo oziroma prožnostne gradnike in mehanizme? S tem seveda odjemalca postavimo v center elektroenergetskega omrežja in ne obratno, da je odjemalec breme, kot ga še vedno poimenujejo nekateri.

Smo bili sposobni zgraditi takšno omrežje v najkrajšem možnem času?

V najkrajšem možnem času ne, ke r je energetika kot tanker. Konec koncev mora biti del te zgodbe tudi nagovarjanje ljudi, ki morajo spremeniti navade in tudi sami postati proizvajalci oziroma vsaj soodločevalci in s tem tudi uporabniki koristi. Končni cilj, da bi to dosegli, je določen za leto 2050. Bi pa bilo seveda super, če bi ta cilj dosegli že prej.

A mnogi, ki vam verjamejo in si želijo postaviti svoje sončne elektrarne, naletijo na ogromne težave. Njihove vloge so zavrnjene ali pa se rešujejo mesece in mesece. Ste naredili kakšno analizo, kje in zakaj so največje težave s temi postopki? 

Regionalno gledano je najslabše na mariborskem koncu. Zdaj vidimo, da so v Elektru Maribor v preteklosti očitno spali oziroma zamudili ta razvoj. Njihove investicije niso šle v smeri podpore razpršenim virom elektrike, niso sledili ne najboljšim slovenskim ne evropskim trendom. Razpršeni viri, toplotne črpalke, električne polnilnice, sončne elektrarne, vse to se ni začelo dogajati lansko leto zaradi krize, temu smo priča že vsaj od leta 2010. Morda so bili krivi tudi nekdanji ministri, ki so dajali napačne usmeritve, ali pa so napako naredili pri državnem upravljanju distribucijskih podjetij, ki je dejavnost, ki spada pod Slovenski državni holding (SDH).

Kako boste ukrepali? Morda zaradi teh težav načrtujete tudi kakšno združitev distribucijskih podjetij? 

To je bolj vprašanje za SDH; kar bi mi želeli in kar smo dali v koalicijsko pogodbo, je pripojitev Sistemskega operaterja distribucijskega omrežja (SODO), ki ima sedež v Mariboru, k Elesu oziroma k sistemskemu operaterju prenosnega omrežja. To razbito upravljanje z omrežji je namreč po naši oceni dodatno prispevalo h kaosu na tem področju. Če bomo imeli eno samo močno institucijo, ki bo kombinirani operater, bomo učinkovitejši in tudi primerljivi z drugimi državami pri številnih kazalnikih.

Moj komentar je takle: povprečne plače v slovenski energetiki so višje kot v bančnem sektorju. Tudi v SODO je ob zgolj nekaj zaposlenih delala široka uprava z mnogimi svetovalci in njihovimi namestniki. Glede na to bi pričakoval, da je slovenska energetika na ravni našega kolesarskega športa v svetovnem merilu.

Res je, v preteklosti so marsikdaj državna energetska podjetja zlorabljali in niso imela ustreznih vodstvenih kadrov, večkrat smo brali o tem v medijih. Tudi to – želja po učinkovitosti in boljšem servisu za končnega odjemalca nas vodi k združevanju obeh omenjenih operaterjev.

Parlament je pravkar sprejel vaš zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije. Z njim naj bi pospešili predvsem gradnjo sončnih elektrarn. Kaj želite doseči, kakšen je vaš optimistični scenarij? 

Sam bi si želel, da bi se občutneje povečale investicije v sončne in vetrne elektrarne, ker smo bili v tem kazalniku resnično sramotno nizko in na repu EU. Zadeva se izboljšuje, vse kaže, da smo na začetku eksponentne rasti. A čeprav danes v omrežje priključimo okoli 50 sončnih elektrarn na dan oziroma jih vsak dan znamo zgraditi okoli 10, so to še vedno majhni koraki. Glavnega potenciala se s tem še niti dotaknili nismo, in to so velike skupnostne sončne in vetrne elektrarne, ki bi bile priključene na omrežje v točkah, kjer prilagoditve ne bodo potrebne. Na mestih, ki smo jih objavili lani jeseni, lahko zgradimo 1700 megavatov sončnih elektrarn.

Koliko energije je to, kako si naj to predstavljamo? 

Ob upoštevanju hrvaške polovice jedrske elektrarne Slovenija na leto proizvede okoli 13 teravatnih ur električne energije, omenjene sončne elektrarne na teh vozliščih pa bi lahko proizvedle 1,7 teravatne ure električne energije, s čimer bi pokrili polovico energije, ki jo potrošijo gospodinjstva.

Bilo bi zelo dobro, tudi zaradi večje sprejemljivosti, če bi prvo polje vetrnic zgradilo kakšno slovensko državno podjetje.

Pri sprejemanju tega zakona je Skupnost občin predlagala, da bi lahko spodbude za gradnjo takšnih sončnih elektrarn dobivala lokalna komunalna podjetja, a jih niste uslišali. Kdo bo te elektrarne zgradil? V Nemčiji na dan položijo 6,5 kilometra sončnih celic in v prihodnjih desetletjih načrtujejo 80-odstotno pokritost z obnovljivimi viri energije. Kako se lahko približamo temu cilju? 

Strinjam se, nemški cilji glede sonca in vetra so veliki in izredno ambiciozni. Pa ne samo nemški, večina EU držav gre v to smer. Če bi si ogledali različne kazalnike na prebivalca, sicer tudi v Sloveniji nismo tako slabi. V primerjavi z nami ima Nemčija prednost, ker ima boljšo zakonodajo glede umeščanja v prostor. Mi danes zaostajamo pri solarizaciji, predvsem pa pri izkoriščanju vetra. Imamo le dve vetrni elektrarni, saj očitno te nove tehnologije v prostor ne znamo sprejeti. To je treba nadaljevati. Sončne in vetrne elektrarne so dejansko za človeka in okolje najmanj škodljive, v razpoložljivosti energije se odlično dopolnjujejo, so nujne za prihodnost naših otrok in stroškovno daleč najbolj prijazne.

Če že omenjate okolje: je pri sončnih elektrarnah že urejeno recikliranje? 

Mislite, da se je kdo ukvarjal z vprašanjem reciklaže TEŠ 6? Ali smo že reciklirali kotel in turbino iz prvega, drugega ali tretjega bloka te termoelektrarne? Kaj pa je z reciklažo generatorja pare, ki smo ga odmontirali iz krške nuklearke? Mislite, da je ta komponenta že reciklirana? To se tedaj nihče ni spraševal. Dejansko je pri sončnih elektrarnah to rešeno na veliko elegantnejši način: reciklaža je odgovornost prodajalca, zakonodaja je urejena.

Ki pa lahko gre v stečaj. V teh panelih pa so tudi težke kovine, kotel je zgolj železo.

Paneli ne vsebujejo težkih kovin nevarnih snovi. Teh težkih kovin je precej manj, kot jih je v vsakem telefonu. Fotovoltaika je zgrajena z materiali, ki jih je v 85–90 odstotkov mogoče reciklirati. Drugič pa, šele ko pride do množične proizvodnje in uporabe, se odprejo možnosti za reciklažo. A kakorkoli: primerjalno gledano imajo naprave, ki izkoriščajo sonce in veter, na področju recikliranja sanjske možnosti. To sploh ne bi smela biti dilema.

Vrnimo se k vozliščem, kjer bi lahko zgradili večje sončne elektrarne. Kdo torej naj bi jih tam gradil? Imate kak akcijski načrt, bo na teh mestih država investirala ali boste, kot se reče, to iniciativo prepustili trgu? 

Upamo na svobodno podjetniško pobudo. Seveda si želimo, da bi se domači podjetniki – domače gospodarstvo – angažirali okoli teh točk priključitve, ki smo jih tudi objavili na spletu. In sicer zato, da bi si s tem sami zagotovili konkurenčen proizvodni in obnovljiv vir. Vsi interesi se lahko tukaj poklopijo. Točk, kjer ni omejitev glede moči, je več, mi pa smo iskali še druga področja, na katerih je mogoče zelo hitro zgraditi sončne ali vetrne elektrarne, to so velika parkirišča, velika podjetja z velikimi strehami in podobno.

Rekli ste, da boste gradnjo sončnih in vetrnih elektrarn prepustili trgu. Pri gradnji nuklearke je pri končni ceni energije bistveno, da jo gradi država. Tudi pri TEŠ je država dala poroštva in s tem dosegla, da so bili krediti veliko ugodnejši, kot če bi si moralo denar sposoditi podjetje. Država torej subvencionira jedrske objekte in TEŠ 6, ne pa sončnih elektrarn, nato pa se čudimo, zakaj je jedrska energija poceni. Tako? 

Danes imamo v Sloveniji že 27 tisoč sončnih elektrarn, naslednjih 2000 je že v postopku gradnje. Bi si želeli, da država poseže v to podjetniško pobudo, ki torej zelo dobro deluje? Koga mislite z državo?

Glede Velenjskega jezera si predstavljam, da tak projekt prevzame HSE. Dobi poroštvo države za kredit, zato da bo financiranje cenejše – tako kot za TEŠ 6 – in se tam v dobro obče skupnosti zgradi sončna elektrarna. 

Razumem, ampak ne, državi v teh primerih ni treba dajati poroštev. Kar je še en močan razlog v prid tem tehnologijam.

Jedrska interesna skupina nam očita točno to: da namenjamo preveč poudarka razvoju obnovljivih virov energije. Številke pa dokazujejo ravno nasprotno, smo med najslabšimi v EU.

Če bo država dala poroštvo, bo cena elektrike nižja. 

Ampak to je področje, na katerem se investitorji dobesedno tepejo za projekte. Za TEŠ 6 se investitorji niso tepli, zaradi česar je na koncu proizvajalec potreboval jamstvo, da se bo projekt zgradil in plačal.

Verjetno bi se investitorji tudi tepli za privatizacijo vodovodne oskrbe. Elektrika je osnovna dobrina, in če jo prepustimo neznanim lastnikom iz Švice, ki bodo navijali cene, kolikor je to mogoče, in dobičke črpali v svojo davčno oazo, bomo vsi na slabšem. Če boste prepustili gradnjo velikih sončnih in vetrnih elektrarn trgu, bo to elektriko iz teh virov podražilo.

Sam bi prej trdil, da bo potem cena elektrike nižja. To je čar razpršene proizvodnje iz obnovljivih virov – vsak je lahko investitor, vsak lahko od tega kaj ima, hkrati pa je zaradi množice na trgu tudi veliko konkurence, zelo veliko število manjših proizvodnih enot. Popolnoma nasprotno od velikih centraliziranih enot v rokah enega ali dveh velikih podjetij.

Mimogrede, je na podlagi tega vašega novega zakona zdaj mogoče zgraditi sončno elektrarno na Velenjskem jezeru? 

Da, odpravili smo administrativno prepoved, dovolili smo, da se lahko zgradi plavajoča fotovoltaika na dveh jezerih, in sicer na Družmirskem jezeru in na Velenjskem. Še vedno pa bodo potrebni vsi postopki umeščanja. Na Velenjskem jezeru projekta še ni, še sploh pa ga ne bo na tistem delu jezera, ki se izkorišča za turizem in druge namene. Velenjsko jezero je ogromno in izrabili bi lahko kvečjemu desetino površine. Na Družmirskem jezeru pa projekt že obstaja.

V Sloveniji tudi proizvajamo sončne panele, to je podjetje Bisol, ste bili z njim v pogovorih glede postavitve takšnih elektrarn? 

Vsekakor nas veseli, da Bisolova proizvodnja iz leta v leto raste, je pa na odprtem trgu in smo veseli, da v Bisolu svoje panele po višjih cenah prodajajo v tujino. Na slovenskem trgu pa lahko podjetja kupujejo cenejše panele primerljive kakovosti, zato nismo razmišljali, da bi iz proračuna subvencionirali to razliko oziroma pospeševali prodajo njihovih panelov, če pa lahko to ceno v podjetju dosegajo v tujini in imajo tam proizvodnjo tudi razprodano.

Kot vidimo, imate sončno elektrarno tudi na strehi ministrstva. Kako učinkovita je? >

Teh podatkov še nimamo. Trenutno je še v testni fazi in sedaj čakamo na rezultate. Tedaj bo tudi uradna otvoritev.

Na kratko, da. Za to se zavzemam in delam v tej smeri. Da bomo torej tudi pri gradnji drugega bloka čim prej dobili civilni nadzor.

Kaj pa vetrne elektrarne – se strinjate s trditvami privržencev jedrske opcije, da se v Sloveniji vetrne elektrarne ne splačajo graditi, ker tu ni vetra, še posebej v primerjavi s severnimi državami?

Kadarkoli želiš kaj postaviti, se vedno najde kdo, ki temu nasprotuje. Dejansko pa ima Slovenija dovolj velik vetrni potencial, kar konec koncev dokazujejo tudi okoliške države, ki imajo veliko več izkoriščenega vetrnega potenciala. V enem od projektov, ki ga je financirala EU-komisija in se pravkar zaključuje, smo ugotovili, da imamo v Sloveniji 32 teravatnih ur tehničnega potenciala na področju vetra. Zgolj z vetrom bi lahko pokrili proizvodnjo elektrike za vso Slovenijo. Res pa je, da je velik delež tega potenciala na področjih Nature 2000 in drugih zavarovanih področjih. EU-direktive dovoljujejo takšne posege, mi pa bomo v naslednji stopnji morali te postopke poenostaviti. V našem energetskem načrtu smo na primer določili 356 gigavatnih ur proizvodnje vetrne energije do leta 2030. To ni veliko v primerjavi z drugimi državami, ki so enako prevetrene kot mi, ampak glede na to, da imamo le dve vetrni elektrarni, je tak cilj zelo ambiciozen.

Koliko vetrnic je 356 gigavatnih ur proizvodnje? 

To je okoli 30 vetrnic. To sta dve srednje veliki polji.

Vrniva se k financiranju. Nameravate gradnjo teh dveh velikih polj prepustiti neznanim švicarskim financerjem, tako kot so to poskušali na Pohorju?

Moram priznati, da imam tudi sam s tem velik problem. V Evropi to dejavnost prepuščajo trgu, na Portugalskem in v Španiji, kjer sem bil nedavno na obisku, polja vetrnic večinoma gradijo multinacionalke, ki zato tudi prejemajo subvencije, pri nas pa bi kljub temu zagovarjal drugačen pristop. Bilo bi zelo dobro, tudi zaradi večje sprejemljivosti, če bi prvo polje vetrnic zgradilo kakšno slovensko državno podjetje. Tako bi se tudi dobički iz projekta vračali v proračun ali v občinske proračune. S tem se že ukvarjamo, in sicer tako, da smo začeli po letnem načrtu upravljanja SDH usmerjati državna energetska podjetja v izkoriščanje vetrnega potenciala. Najbližja temu je skupina HSE, in sicer so to Dravske elektrarne.

Nekateri okoljevarstveniki pravijo, da je vaš zakon ali načrt o spodbujanju izkoriščanja obnovljivih virov energije premalo ambiciozen. Kako bi zakon napisali, če bi hoteli biti radikalni? 

Ocenjujem, da je za to prvo fazo načrt dovolj ambiciozen. Tudi če bi ga zastavili širše, je vprašanje, ali bi ga bili sposobni uresničiti. Šele ko ga bomo začeli uresničevati, se bo videlo, ali je treba kak člen spremeniti. K zakonu smo sicer dobili zelo veliko nasprotujočih si pripomb: eni so želeli več ovir, širše upoštevanje previdnostnih načel, drugi so želeli ovire odstranjevati. Menim, da smo sprejeli takšne ukrepe, kot so jih že druge države in ki so v drugih okoljih že prestali praktično preizkušnjo. Ne izključujem pa še odprave kakšnih drugih ovir v prihodnosti, če se bo izkazalo, da smo še naprej energetsko odvisni, oziroma če bomo imeli primanjkljaj obnovljivih virov energije tudi v prihodnje.

Je mogoče, da v Sloveniji izkoriščanje obnovljivih virov energije tako ali drugače zaustavlja tako imenovana jedrska opcija? 

Drži, v Sloveniji je veliko interesnih skupin. Jedrska interesna skupina nam očita točno to: da namenjamo preveč poudarka razvoju obnovljivih virov energije. Številke pa dokazujejo ravno nasprotno, smo med najslabšimi v EU. Za energetsko samozadostnost potrebujemo oboje. Naš cilj na ministrstvu je doseči nekakšno zdravo ravnotežje med tistimi, ki se zavzemajo za gradnjo druge nuklearke, in tistimi, ki bi radi več sončnih elektrarn in vetrnic. V Sloveniji je za zdaj ravnotežje preveč na strani tistih, ki nasprotujejo obnovljivim virom energije in zagovarjajo jedrsko energijo. Velik poudarek ima torej jedrska opcija. Dokaz za to je tudi, da v zadnjem obdobju plačujemo celo penale za nedoseganje ciljev uporabe obnovljivih virov energije.

Tudi majhnih reaktorjev ne izključujemo več. Lahko bi se odločili, da v Krškem postavimo šest majhnih reaktorjev.

Koliko nas to stane na leto? 

Nazadnje smo plačali dobra dva milijona evrov. Leta 2022, ki je bilo ekstremno sušno leto, prav tako nismo dosegli teh ciljev in bomo verjetno plačali še več, verjetno bo kazen podvojena.

Pravite, da iščete ravnotežje med jedrsko opcijo in opcijo, ki se zavzema za razvoj obnovljivih virov energije. A vlada bo ta teden imenovala posebnega državnega sekretarja za koordinacijo udeleženih pri projektu gradnje drugega jedrskega bloka v Krškem, Danijela Levičarja. Ali obstaja kdo, ki na njem enakovrednem položaju skrbi za uvedbo obnovljivih virov energije? Vendarle se zdi, da dajete jedrski opciji potuho. 

Drži, se strinjam, takšne osebe ni. Imenovanje Danijela Levičarja je gotovo tudi dober odgovor vsem tistim, ki pravijo, da ta vlada ne naredi dovolj za jedrsko energijo. Vlada je naredila in dela neprimerno več za razvoj jedrske energije, ker pa gre pri tem za tako velik projekt, mora imeti ta nekje stično točko. Že v preteklosti se je izkazalo, da je koordinacija tako velikega projekta nujno potrebna, pri obnovljivih virih pa takšne potrebe ni, ker imamo, kot že rečeno, 27 tisoč majhnih sončnih elektrarn, imamo vetrnice, ki jih upravljajo posamezna podjetja, ki bdijo nad stroški, skratka, nevarnost, da bi pri obnovljivih virih energije šlo kaj narobe, je neprimerno nižja, kot pa pri gradnji drugega bloka, kjer so korupcijska tveganja neprimerno večja.

Ste se pripravljeni podpisati tudi pod poziv, naj pri gradnji drugega bloka čim prej dobimo tudi tako imenovani civilni nadzor, torej ekipo neodvisnih strokovnjakov, kot jo imamo pri drugem tiru, ki bi projekt spremljala? 

Na kratko, da.  Zaa to se zavzemam in delam v tej smeri. Da bomo torej tudi pri gradnji drugega bloka čim prej dobili civilni nadzor.

Odlično. Je teoretično tudi mogoče, da bomo v naslednjih nekaj letih z gradnjo sončnih elektrarn in vetrnic dokazali, da jedrske energije dejansko sploh ne potrebujemo ali da se ne splača?

Do leta 2030 oba scenarija razvoja predvidevata enako količino obnovljivih virov energije. V naslednjih sedmih letih torej. V tem desetletju moramo v vsakem primeru narediti največ, kar se da, pri razvoju obnovljivih virov energije. Dolgoročno pa je to vprašanje nacionalnega konsenza in referenduma, kjer bo, če bodo državljanke in državljani zavrnili možnost gradnje drugega bloka nuklearke, treba na področju obnovljivih virov energije delati še več.

Pravite, da ste po duši in srcu energetik. A energetiki trdijo, da brez velikega in stabilnega proizvodnega bloka energije naš elektroenergetski sistem ne bo deloval. Se s tem strinjate? 

Seveda bi sistem deloval, zakaj pa ne? Letos pozimi, v času najhujših energetskih razmer v zgodovini države, smo nekaj mesecev lepo preživeli brez dveh največjih proizvodnih blokov, torej z izključeno TEŠ 6 in brez nuklearke, ki je bila tedaj v remontu. Severno od nas so v številnih državah imeli omejitve pri porabi električne energije, pri nas pa ne, če se še spomnite. Dilema je drugačna. In sicer, ali je to dolgoročno najboljši scenarij. Na to vprašanje pa ne morem odgovoriti, ker je vendarle treba še marsikaj izračunati. Velika neznanka je prihodnji razvoj gospodarstva: kakšen model bomo imeli v prihodnosti? Napredna podjetja, ki ustvarjajo proizvode in storitve z večjo dodano vrednostjo, ali energetsko intenzivno industrijo, ki potrebuje več energije. Če gremo v tej, drugi smeri, potrebujemo nuklearko. In spet je tukaj vprašanje, kakšno.

Iz sporočila zadnje tiskovne konference predsednika vlade v Krškem je bilo mogoče razumeti, da po novem dopuščate tudi možnost gradnje več manjših blokov, morda celo več mini reaktorjev. 

Res je. Predhodniki so v vlogi za energetsko dovoljenje načrtovali en reaktor z določeno močjo in tipom tehnologije, s čimer so že dejansko izbrali dobavitelja. Mi pa želimo prostor odpreti. Ne le, da se bo mogoče pogajati z več dobavitelji, ampak da lahko upoštevamo tudi druge tehnologije. Tudi majhnih reaktorjev ne izključujemo več. Lahko bi se odločili, da v Krškem postavimo šest majhnih reaktorjev. Vse je mogoče, en velik, gromozanski blok, dva malo manjša ali pa množica manjših reaktorjev.

In leta 2027 bomo o tem odločili mi, na referendumu? 

Da, najkasneje. Morda bo referendumov celo več. Verjetno bomo imeli zakon o hitrejšem umeščanju jedrskega objekta v prostor, ker po zakonodaji, kot jo imamo danes, elektrarne še več kot dvajset let ne bo. V drugem zakonu bi lahko določili tehnološko in energetsko tehnologijo, v tretjem pa finančno konstrukcijo. O vsakem od teh zakonov bi lahko imeli referendum.

Zaradi vaše izjave, da bi z odločitvijo o drugem bloku počakali, ker da lahko v naslednjih letih morda pridemo do boljše alternative, so v opoziciji organizirali izredno sejo komisije za nadzor nad javnimi financami. Kako si razlagate takšno živčnost? Kot akcijo jedrske opcije? 

To sem razumel kot povsem demokratično potezo. Nadzor nad tem, kar minister reče in dela, mora biti. Zasedanja te komisije sem se razveselil, saj sem lahko odgovoril na vsa odprta vprašanja.

V nasprotnem taboru, v katerem se zavzemajo  za gradnjo obnovljivih virov energije, pa pravijo: Zgolj z vložkom treh milijard bi lahko že v treh letih zagotovili toliko električne energije, kot nam jo bo dala nuklearka za 10 milijard čez 30 let. 

Sam ne vidim, da bi se ta dva scenarija izključevala. Samo jedrska ne bo rešila problema razogljičenja ali nam dvignila delež obnovljivih virov energije, ker jedrska elektrarna ni obnovljivi vir. Ta dilema je torej popolnoma nepotrebna in zavira razvoj države in razogljičenje slovenske družbe. Če pa želite, da vam bolj neposredno odgovorim na to vprašanje: v tem primeru bi tri milijarde stal le vir proizvodnje, še vedno pa bi morali ojačati omrežje, še vedno bi potrebovali tehnologijo za shranjevanje odvečne energije, na primer pretvorbe v vodik, in ta strošek je lahko hitro podvojen ali celo trikraten. Na drugi strani pa je dejstvo, da je zahtevnejša in dražja sistemska podpora sestavni del obeh scenarijev. Nov nacionalni podnebni načrt, ki ga bomo drugo leto predstavili komisiji EU, bo razčlenil prav to dilemo.

Imamo že kakšne nove projekte za shranjevanje energije? 

Najboljši način so še vedno črpalne hidroelektrarne. HSE pripravlja kar nekaj dobrih projektov, znan je projekt črpalne elektrarne Kozjak, pa povečanje črpalne elektrarne Avče in Plave. Potem so tukaj baterije. Nova tehnologija, ki je na pohodu in veliko obeta, je pretvarjanje energije v vodik in shranjevanje v plinovodnem omrežju. Vse države gredo v to. Na Portugalskem in v Španiji sem si pravkar ogledal njihove prakse pri shranjevanju vodika – načrtujejo celo vodikovod do Nemčije.

Samo jedrska ne bo rešila problema razogljičenja ali nam dvignila delež obnovljivih virov energije, ker jedrska elektrarna ni obnovljivi vir.

Tudi vi imate svojo sončno elektrarno, kako ste z njo zadovoljni? 

Postavil sem jo pred okoli sedmimi leti.

Pa se vam že splača? 

Ne, v mojem primeru naj bi se mi investicija povrnila po 11 letih, ker tedaj še ni bilo takšnih subvencij oziroma jih sploh ni bilo, poleg tega imam nekaj senčenja. Nisem pa šel v to iz komercialnih vzgibov, ampak zato, ker me takšni projekti mikajo kot energetika in okoljevarstvenika. Z delovanjem sem zadovoljen. Izkoristek je dejansko boljši, kot ga je zagotavljal proizvajalec, izkušnje pa le pozitivne.

V povprečju na dan zgradimo 50 sončnih elektrarn. Se tem majhnim investitorjem v prihodnosti ne more zgoditi, da bodo naplahtani? 

Ne, to se ne sme zgoditi. In se ne bo, če bomo v vladi in na tem ministrstvu še naprej vodili predvidljivo politiko in sprejemali konsistentne ukrepe.