Barbie / Moški potrebujejo fantazme, da bi lahko uživali v patriarhatu

Barbie je zgrožena nad seksizmom, objektiviranjem, diskriminiranjem in drugimi patriarhalnimi obsesijami, ki prežemajo resnični svet, Ken pa tu odkrije pravo stvar, nekaj revolucionarnega – patriarhat!

zelo za

Svet igrač. Barbie. Greta Gerwig, 2023.

Ko zaslišite Straussovo simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra, najprej pomislite na Kubrickovo epopejo 2001: Odiseja v vesolju ali pa na Friedricha Nietzscheja, ki je to pesnitev navdihnil, toda zdaj se bo to spremenilo – ko boste odslej zaslišali simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra, boste najprej pomislili na Barbie. Vse skupaj se začne v puščobni, skaloviti, primitivni pradavnini, ko so imele deklice na voljo le eno samo igračo – dojenčka. Kar seveda pomeni, da niso imele veliko možnosti – družba je od njih pričakovala in terjala, da postanejo matere. Nobene kariere. Nobene zabave. Nobenih sekularnih užitkov. Le garanje. Trpljenje. In ta igrača je poskrbela, da so se s tem sprijaznile. In da so »materinstvo« sprejele kot svojo usodo. Edino usodo. Edini možni poklic. Potem pa se je pred njimi nenadoma pojavil karizmatični, spektakularni, prelomni monolit – Barbie (Margot Robbie), prva Barbie, generična Barbie, stereotipna Barbie. Toda njen nasmeh, njen glamur, njena stiliziranost, njena lepota, njeni modni dodatki, njeni outfiti in njena modernost so ženske vabile ven. Vsak dan je zabava! Uživajte!

Kubrick je Odisejo posnel leta 1968, dogaja pa se leta 2001, toda v vesoljskem programu in vesolju – in sploh prihodnosti – ni prostora za ženske. To je moški svet, čisti patriarhat – peroksidni, pastelni Ken (Ryan Gosling), bi tu brezmejno užival. Z Barbie živita v Barbielandu, ki se Barbieland – Dežela Barbie – imenuje prav zato, ker so tu glavne ženske, srečne in izpolnjene Barbike (ki jih igrajo Dua Lipa, Issa Rae, Emma Mackey, Sharon Rooney, Alexandra Shipp, Hari Nef in Kate McKinnon), moški, Keni (ki jih igrajo John Cena, Simu Liu, Scott Evans, Ncuti Gatwa in Kingsley Ben-Adir), pa so le dekoracija, sanjski material, drugorazredni državljani, priveski, objekti, a v tem neskončno uživajo. Nič nimajo proti inferiornosti in podreprezentiranosti. Nič nimajo proti ženski prevladi. Njihovo delo je brezdelje, ležanje na plaži. Niti plavajo ne. Penisa nimajo. Ker ga ne potrebujejo. Toda ko začnejo Barbie na lepem mučiti črne misli (»Razmišljam o smrti«), ko njena stopala postanejo ploska in ko na nogah zagleda celulit, sklene, da bo zdaj, ko se je portal očitno odprl, iz tega utopičnega, artificielnega, irealnega sveta skočila v resnični svet in preverila, kaj je narobe z deklico (njeno avatarko), ki se – destruktivno, cinično – igra z njo. V magični avto, s katerim se odpelje v Los Angeles (pojem resničnega sveta!), skrivaj prisede tudi Ken, resnični svet pa ju ideološko loči: Barbie je zgrožena nad seksizmom, objektiviranjem, diskriminiranjem in drugimi patriarhalnimi obsesijami, ki prežemajo resnični svet, Ken pa tu odkrije pravo stvar, nekaj revolucionarnega – patriarhat! Vau! To je idila, ne pa Barbieland! Resnični svet je tako napreden! Logično: Ken, ki nikoli ne razmišlja o smrti, hoče revolucijo – in represijo »seksualiziranega kapitalizma« – na vsak način uvoziti v Barbieland.

Ken, ki nikoli ne razmišlja o smrti, hoče revolucijo – in represijo »seksualiziranega kapitalizma« – na vsak način uvoziti v Barbieland.

Barbie – kreacijo Ruth Handler, ki jo od leta 1959 izdeluje Mattel – so razglašali za feministično in antifeministično, za osvoboditeljico žensk in zatiralko žensk, za lutko, ki je ženske premaknila naprej, in lutko, ki je ženske poslala nazaj, za lutko, ki je ženskam pokazala, kaj vse je mogoče, in lutko, ki je ženske omejila in stereotipizirala (»nerealistični lepotni standardi«), za lutko, ki je ženske opolnomočila, in lutko, ki je ženske objektivirala, za lutko, ki je ženskam povečala ambicije, in lutko, ki je ženske prelevila v serijske nakupovalke in potrošnice, za lutko, ki je ženske odprla, in lutko, ki je ženske zaprla, za lutko, ki je ženskam življenje olajšala, in lutko, ki je ženskam življenje otežila, toda Greta Gerwig, ki ima za pasom filma Lady Bird in Čas deklištva, vse te paradokse, protislovja in napetosti, ki so vgrajeni v fenomen Barbie, čudovito dekonstruira. Barbie je »perfektna ženska« – ženska, ki je vse hkrati, ženska, ki uživa v svoji stereotipni »perfektnosti«, ženska, ki preveč uživa, ker uživa v vsaki stvari. Zdi se, da je odkrila, magari izumila presežno uživanje – in ga spremenila v spektakel. Patriarhat, v katerem Ken tako toksično uživa, je le odgovor na to presežno uživanje. Greta Gerwig ne skriva, da je Barbie le fantazma (brez vagine), kakor tudi ne skriva, da moški potrebujejo fantazme, da bi lahko uživali v patriarhatu (njeno uživanje v svoji stereotipni »perfektnosti« je tako fantazmatsko kot Kenovo uživanje v patriarhalnih »pravicah« in ekskluzivnostih), toda obenem ji je jasno, da fantazme, kot bi rekel Jacques Lacan, ni mogoče interpretirati, ampak jo je treba skonstruirati, da bi jo lahko presegli in do nje vzpostavili distanco, v kateri bi lahko uživali. In Barbie je natanko to – distanca, v kateri lahko uživamo. V distanci se skrivajo vsi pravi odgovori in rešitve. Distanca je lucidna, originalna, kontroverzna. Distanca – križišče nadrealizma, artificielnosti, burleske, gegov, sofisticiranega kiča, karikature, motivacijskih monologov, non sequiturjev, filmskih referenc (Tatijev Playtime, Coppolov Boter, Monty Python in Sveti gral ipd.), metafizične plastike (ne, nič ni metafizičnejšega in subverzivnejšega od plastike), satiričnih glasbenih točk in metakomentarjev (ki povežejo totalno moško upravo Mattela, studio Warner, Ruth Handler in verze »I wanna push you around, well, I will, well, I will, I wanna push you down, well, I will, well, I will«, ki donijo iz štikla Push via Matchbox Twenty) – je opolnomočenje, komplikacija, revolucija. Barbie je fascinantni, originalni, konceptualni, eksperimentalni produkt neustrašne imaginacije. (kino)

IPtBo_Q5z1g