Virginie Despentes; Vernon Suburtex

+ + + +

Požgane nosnice Pariza

Kot so Dumasovi Trije mušketirji zgodba o četrtem, je tudi naslovni junak v prvem od menda treh romanov francoske pripovednice Virginie Despentes (1969) nekako v senci ravno umrlega pevca štanc, ki je zadnji dve leti obtičal in postal neproduktiven, razen da se je ukvarjal z vplivanjem na počutje ljudi z različnimi frekvencami. Ko umre, naslovni Vernon, ki je bil prej uspešen lastnik trgovine s ploščami, a ga je situacija z glasbo z nakladalnih spletnih ploščadi pahnila na dno, ob deložaciji reši le nekaj stvari, med njimi nekaj kaset s posnetki zvezdnikovih izpovedi ali samointervjuja. In ko se pretika med različnimi ljubicami in prijatelji, pa tudi hoteli, ker noče priznati, da je na cesti, se sprašuje, ali posnetki sploh koga zanimajo. Vsa zgodba, kolikor ni osredotočena nanj, je ravno o tistih, ki jih posnetki še kako zanimajo.

Razlogi za to so različni; med njimi so producenti, in potem vidimo to dvojno laganje, navzgor in navzdol, med njimi so vodje opravljivih spletnih kampanj, ki naj človeku iz javnosti odvzamejo še zadnje morebitne ostanke dostojanstva in kredibilnosti, med njimi so na sveže zaljubljene punce s težavami s kilažo in lažnim upanjem, da se da v teh letih na ljubezenskem področju še kaj popraviti. Med njimi so upokojene profesionalke, glumice v pornjakih, od katerih ena na osuplost najboljše prijateljice zamenja spol in se ji odprejo karierne možnosti v industriji nikotinskih uparjalnikov. Pa hčere pornozvezd, ki so odkrile Preroka, brazilske fatalne transe in o vsem najbolje poučeni pripadniki generacije identitete z uvidom v družbene aporije.

Pred nami je torej cela paleta ljudi, ki se ukvarjajo s kulturo v najširšem smislu, producenti, alter režiserke, samovšečni kreatorji všečnosti in ravnatelji okusa, in med njimi rahlo zaklošarjeni in pocestni Vernon; gnezdi, kamor se mu uspe zriniti, kljub bankrotu, ko recimo nima za kavo, zraven se dela, kot da je vse to začasno in rešitev na dosegu roke. A ni, ker mu je zakasnele najemnine plačeval ravno umrli pevec, bil je bogat, kljub obupni glasbi je imel karizmo, nekaj blagega v pogledu in veliko denarja.

Virginie Despentes nas v tem posodobljenem klateškem romanu popelje v vse sloje. Potovanje v mehki trebuh Pariza je spisano v živahnih in udarnih poglavjih, ki pripadajo posameznim fazam Vernonovega spusta proti beračenju, ko se s trmo, ponosom in sramom izogiba svoji siceršnji družbi in sploh vsem, ki bi imeli z njim kakršnekoli načrte. Ne gre za enega tistih romanov, ki nam kažejo, kako malo nam vsem manjka, da obtičimo na kakšnem vogalu za beračenje, to je tema Süskindovega Goloba in še kakšne eksistencialistične proze, bolj gre za izgovor, da se prozno sprehajamo skozi različne prostore scene in njeno obrobje, da vidimo, kakšno pestrost prepričanj in bivalnih slogov premore današnja francoska prestolnica in njej podobne. Drzno, udarno, tudi nalašč provokativno pisanje, ki se obilo sprehodi skozi karakterizacijo likov glede na glasbeni in zadevalni okus in prakse.