Blur: The Ballad of Darren

+ + +

Očaki britpopa se z devetim albumom vračajo dobra tri desetletja po začetku veličastne poti – in osem let po izidu zadnje plošče The Magic Whip. Čeprav se lahko vsi, verjetno še člani benda, soglasno strinjamo, da je Blur vrhunec dosegel sredi devetdesetih let, njegovo (sporadično) delovanje v 21. stoletju še zdaleč ni zgolj jahanje na stari slavi ali nostalgično obujanje spominov na zlate čase.

Med izdajami resda mine toliko časa, da se vsaka nova Blurova plošča zdi kot nekakšen fotrovski reunion ob jubileju, a kvartet se navadno oglasi le takrat, ko ima povedati in pokazati kaj novega ali izjemnega. No, in seveda takrat, ko hiperproduktivni frontman Damon Albarn najde čas za svoj stari bend, saj ga večidel okupira projekt Gorillaz, s katerim vrhunske plošče meče ven kot po tekočem traku. Gradivo za novo Blurovo ploščo je pravzaprav napisal kar med Gorillazovo turnejo in njegova sposobnost prehajanja med tema svetovoma, ki sta si zelo različna, je naravnost osupljiva. Drugače kot pri prejšnji plošči, ki so jo skoraj v celoti napisali in posneli preostali člani zasedbe, Albarn je nato le dodal besedila in vokale, je novi album večidel nastal v kolektivnem duhu.

Že po prvem napovednem singlu The Narcissist je bilo moč sklepati, da bo to sila melanholična in baladna plošča, na to jasno namigne tudi naslov The Ballad of Darren. Je ta morda v ednini zato, ker je zvok albuma tako konsistenten, da celotna zadeva zares zveni skoraj kot ena sama dolga, epska balada? Popolnoma drugače kot Tink Tank, Blurov prvi album po prelomu tisočletja, ki je že rahlo shizofreno skakal med žanri in razpoloženji, se bend na novem albumu – če ne štejemo komada St. Charles Square, s katerim se za trenutek vrne v svoja zgodnja, poskočnejša in precej hrupnejša, izrazito britpopovska leta – tako močno oklepa spokojnega, nostalgično otožnega vzdušja in teatralnih, rahlo baročnih aranžmajev, da zaradi skrajne enovitosti plošča sčasoma postane celo nekoliko enolična. Na trenutke tako zelo, da posamezne komade, ki se poglabljajo predvsem v razmislek o staranju in minljivosti, še po nekaj poslušanjih dokaj težko ločimo med sabo.

To pa ne pomeni, da niso mojstrsko napisani, aranžirani in izvedeni. Albarnove songwriterske veščine niti po vseh teh letih še zdaleč niso začele pešati, zasluge za prepričljiv izdelek pa gre pripisati tudi producentu Jamesu Fordu, članu dvojca Simian Mobile Disco, ki je v bogati karieri med drugim podpisal poznejša dela zasedbe Arctic Monkeys, s katerimi ima The Ballad of Darren pravzaprav veliko skupnega: oba benda sta v mladosti žgala, v zrelejših letih pa raziskujeta predvsem ležeren, baladen kitarski pop vintidž narave.