Peter Božič: Ko oblasti sploh ni

Beletrina, Ljubljana, 2022, 141 str., 21 €

+ + +

Ko je bil Center še obrobje

Peter Božič (1932–2009) je bil eden stebrov slovenskega modernizma. Močan glas je prispeval s svojo deziluzijo, ki jo je doživel ob izkušnji delovnega taborišča v bližini Dresdna, ko se je v mestu zaradi zavezniškega bombardiranja talilo jeklo in steklo, še bolj zaradi popolnega razpada vrednot in vsakršnih etičnih standardov med vračanjem taboriščnikov in delovnih obveznikov iz rajha na njegovo obrobje, kar je popisal v svojem najbolj izdelanem in pretresljivem romanu Očeta Vincenca smrt (1979). Vse to ga je zaznamovalo in z Lojzetom Kovačičem, prišlekom, izgnanim zaradi slovenskega rodu iz Basla in potem tu prepoznanim za tujca, Nemca, sta začetnika moderne pisave. Kovačič z neposredno in neprizanesljivo introspekcijo, Božič z marginalnim eksistencializmom in absurdizmom ter večnim dvomom o realnosti. Marginalnim zato, ker je kljub službam živel na socialnem obrobju, napol klateško, in o teh letih je nastalo nekaj njegovih najudarnejših romanov, o brezdomcih, obiskovalcih bifejev, prelivanju med družbenimi vlogami, ki jih ogroženi preigravajo pred oblastjo.

Božičev roman Zdaj, ko je nova oblast (1993) izhaja iz prepričanja, da so stvari vedno iste, čeprav se delajo, da je vse drugače. Ravnokar izdana knjiga Ko oblasti sploh ni je v tem smislu radikalizacija: ker prikriva starost, da lahko uživa stanovanje, ki bi mu sicer ne pripadalo, se laže, da ne dobi osebne izkaznice, in ko ga potem enkrat pridržijo, ugotovi, da je oblast butasta, on pa zvijačen, da mu torej ne morejo prav dosti.

Čeprav miličnik ne verjame, da je on res Božič, ker Božiča bere in mu to ne gre skupaj s pošvedrano in nalito pojavo.

Časi, v katerih so miličniki še brali, so šestdeseta in sedemdeseta leta, Božičeva pripovedna drža pa je iz devetdesetih, ko se je oblast res prenovila, temu primeren je potem avtorjev cinizem ob vsakokratni deklarativni spremembi, čeprav ostanejo isti celo kadri, samo prebarvajo se. In je v romanu nekaj pikrih na račun prilagodljivcev, še več pa je veselih dogodivščin s pisatelji in večnimi obiskovalci bifejev vseh vrst, in v času pred spletom razlike med pivskim in kulturnim življenjem tako rekoč ni bilo. Vsaj ne za marginalne kulturnike. Božič tako prijateljuje z Gregorjem Strnišo in občudujeta natakarice v Mesingu, obiskujeta tudi druge lokale in se zadolžujeta, grdo in zviška gledata natakarice, prav tako kulturne veličine, ki so izdajalsko začele objavljati, onadva pač še ne. V romanu se tako zvrsti cela paleta likov, predsedniki raznih komisij in spretneži z javnim denarjem, kritiki in kolegi, in te epizode so prav živahne, enako portretiranci, kakor jih vidi ostro Božičevo oko.

Roman je bil najden po avtorjevi smrti in očitno gre bolj za sprotno in delovno gradivo za kaj drugega, vendar ravno z divjo in neukročeno formo, tudi neposrednostjo in ostrino, kadar gre za vse tiste, ki sta jih s Strnišem prepoznala kot komformiste, kaže obraz mesta in v njem poseljenih literatov in mestnih posebnežev. V teh ljubljanskih razglednicah se seveda tudi čudimo, da je bilo središče prestolnice včasih še prijazno do domačinov in njihovih pivskih navad, danes pač ni več.