Sylvain Tesson: V sibirskih gozdovih

+ + + + +

Kaj je huje od tega, da jo prevara z drugo? – Da sredi zime iz njenega objema raje odide za pol leta v kočo ob Bajkalskem jezeru.

To je pred desetletjem storil francoski pisatelj in alpinist Tesson. Pol dneva hoda do prvega soseda, več kot sto kilometrov do prve vasi. Kritiki so knjigo pospremili z opisi, da je šel iskat samega sebe. Kar seveda ne drži, na koncu epopeje je bil tak kot na začetku. Sam avtor ponudi bolj ciničen odgovor – bil sem v zaostanku z branjem, pa sem moral to nadoknaditi. In priloži seznam 60 knjig, ki jih je skupaj s konzervami in opremo pripeljal v tajgo. Toda da bi si tam izbral le bralni kotiček? Jasno, prva je bila divjina – minus 35 februarja, minus 10 še na začetku maja in osrednji junak globoko zamrznjeno jezero, veliko za poldrugo Slovenijo. Tam drsanje ni športni užitek: ko od raztezanja poči led, nastane v njem 50 metrov dolga razpoka; ko je prek njega zapihal silni veter, se bi znašel na drugi strani, če bi po njem ne racal globoko sklonjen. Drugače pa sekanje drv, vzponi na gore, branje; znanilec pomladi ni zvonček, ampak zbujeni medved. Utaplja se v bogastvu neskončnega časa. Da ne bi trpel, manično piše; ko ne gre več, so tu zaloge vodke in tobaka. Luksuz je savna. Ko kdaj mimo prikolovrati Sergej, ne potrka, ampak plane v kočo. Prideta pomlad in poletje, ko drsalke zamenja s kajakom; pozimi je edina stalna obiskovalka sinica, zdaj ima ob sebi par mladih psov. Prehodi so abruptni – 48 ur majske nevihte in valovi odnesejo ledene plošče v nepovrat. Ko se pri vratih pojavi holandski turist, mu v zameno za skodelico čaja pusti izvod teden starega Herald Tribuna. Dogodek je tu iz drugačnih snovi.

Kaj pa Sibirija? Je imelo Tessonovo bivanje tudi zanjo kak smisel? Lovski čuvaj mu je proti koncu rekel: Tvoja prisotnost odvrača divje lovce. Najbrž si rešil tri ali štiri medvede.