Dr. Ana Kerševan / »Vlaganje tožb zoper protestnike je bilo nedopustno«

Državno odvetništvo zastopa Slovenijo pred domačimi in mednarodnimi sodišči. Včasih je to zelo nehvaležno delo. »Varovali« so interese države pred izbrisanimi, po nareku vlade Janeza Janše so preganjali protivladne protestnike. O tem, o pritiskih predvsem prejšnje vlade na njihovo delo in sam obstoj, je za Mladino spregovorila generalna državna odvetnica, ki si je prav zato zadala zahtevno nalogo sistemske zaščite samostojnosti in neodvisnosti zdaj vsakokratni vladi povsem podrejenega pravosodnega organa.

Državno odvetništvo je javnosti gotovo najmanj znan del pravosodja in tudi svoje delo opravlja še najdlje od oči javnosti. A v času prejšnje vlade ste se znašli tudi na naslovnicah, čeprav iz povsem napačnih razlogov – ker ste preganjali protestnike. 

Najprej moram reči, da sem vesela, da ste nas uvrstili v pravosodje, saj od sprejema zakona o državnem odvetništvu nismo več kvalificirani kot pravosodni organ, kar je absurd. Sicer pa drži, izpostavljeni smo medijskim radarjem, kar je tudi razumljivo, ker obravnavamo občutljive zadeve, tajne podatke, veže nas tudi načelo zaupnosti do naših strank, ki so različni državni organi vseh vej oblasti, zato se v javnosti manj pojavljamo. Razlog je tudi obzirnost do drugih. Ko nam uspe v postopkih pred sodišči, se s tem v javnosti ne hvalimo, saj je na nasprotni strani kak ranljiv posameznik. V medijih se zato res pojavljamo predvsem, ko se kaj zaplete, žal torej pogosto v negativni luči. Tako je bilo tudi v primeru protestov. To obdobje je bilo za nas težko, predvsem zato, ker se je tedaj pokazalo, kolikšen pomen ali veljavo imajo oziroma nimajo naše strokovne odločitve v povezavi z našim statusom javnega uslužbenca, ki je manj neodvisen in samostojen, kot je bil status funkcionarja, ki smo ga izgubili z zakonom leta 2017. Zdaj smo v končni fazi vezani na vladna navodila, če jih prekršimo, smo seveda lahko disciplinsko in delovnopravno sankcionirani.

Želite povedati, da po veljavni zakonodaji niste imeli druge možnosti, kot da vložite tožbe zoper protestnike in tako po naročilu vlade nanje vršite pritisk? 

Po zakonu smo bili vezani na zahtevo vlade, da tožbe zoper domnevne organizatorje protestov vložimo, in ker nas veže tudi načelo zaupnosti, javnosti nismo mogli pojasnjevati, kaj se dogaja v ozadju in da temu nasprotujemo. V javnosti so nas med drugim primerjali tudi z nacisti, zato to res ni bilo lahko obdobje.

Kaj pa se je dogajalo v ozadju? Baje ste se upirali ministru Alešu Hojsu in vladi, ker ste morali protizakonito preganjati ljudi. 

O tem lahko sedaj več povemo, ker je po menjavi vlade o tem veliko razkrilo že ministrstvo samo. Naročilo, da vložimo tožbo zoper Jašo Jenulla, smo dobili od ministrstva za notranje zadeve. In tedaj je naša državna odvetnica uporabila nekakšen zakonski strokovni veto, ki pa ga lahko vlada preglasuje in ga zelo hitro tudi je. Ministrstvo smo zato še v pravnem mnenju, ki ga je pripravila posebna delovna skupina pod mojim vodstvom, ponovno opozorili, da gre za poseg v človekove pravice, da se ustvarja zastraševalni učinek, da se to lahko ima za tako imenovano SLAPP-tožbo, da prepoznavamo potencialno neustavnost zakona o javnih zbiranjih. Predlagali smo, da se vložene tožbe umaknejo in da se nove tožbe ne vlagajo. Mislim, da je imela enaka stališča tudi pravna služba ministrstva. (SLAPP-tožbe so očitno neutemeljene, pretirane tožbe ali kakšne druge pravne oblike ustrahovanja, njihov namen sta nadlegovanje in izčrpavanje tarč, op. a.)

Sem in tja smo bili opozorjeni, da možnost ukinitve organa obstaja, ker država neposlušnih odvetnikov ne potrebuje.

Nazadnje ste umaknili tožbe, ker je tako naročila tedanja nova notranja ministrica Tatjana Bobnar? 

Da, dan za tem, ko je nastopila no va vlada, smo na notranje ministrstvo ponovno poslali predlog, da se že vložene tožbe umaknejo in se nove ne vlagajo, in ministrstvo je s tem takoj soglašalo. Vseh zahtevkov za vložitev tožb zoper domnevne organizatorje smo z notranjega ministrstva dobili nekaj čez trideset, zoper več posameznikov, vložili pa smo tri, in sicer zoper Jašo Jenulla.

S tem je torej zdaj konec, so bile vse tožbe umaknjene? 

Da, postopki po tožbah so pravnomočno zaključeni.

Se je kdo opravičil Jaši Jenullu? Si zasluži vsaj opravičilo? 

Tega ne vem, tudi ne vem, ali bi on to želel. Iz izkušenj pa vem, da je pogosto opravičilo tisto, ki najbolj zaleže, in tudi sama sem se v takšnih ali podobnih postopkih že večkrat opravičila. Tudi tokrat nimam težav opravičiti se v imenu državnega odvetništva, če bi gospod Jenull menil, da nismo naredili vsega, da do teh tožb ne bi prišlo. Sem pa prepričana, da je moj predhodnik glede na prisotna tveganja sprejel najmanj slabo od zgolj slabih odločitev, ki so bile na voljo.

Reciva, da se v kratkem zamenja vlada ali pa novo vodstvo notranjega ministrstva spremeni stališče in od državnega odvetništva ponovno zahteva preganjanje Jenulla in drugih vidnih protestnikov. Bi vi ravnali kaj drugače? 

Če se naš zakon ne spremeni, je vprašanje, ali bi bila na koncu kaj uspešnejša od svojega predhodnika. Če bi se znašla v podobnem položaju, bi lahko potem, ko bi poenotili stališče na ravni celotnega organa, te zadeve prepisala nase, sploh če bi bili državni odvetniki v stiski, ker bi morali ravnati v nasprotju s svojo pravno oceno ali pa tvegati sankcije zaradi kršitve zakona. Lahko bi prek organov, ki imajo to pristojnost, poskusila izposlovati vložitev zahteve za oceno ustavnosti zakona o javnih zbiranjih. Državno odvetništvo žal te pristojnosti nima, bi jo pa potrebovali, zato si prizadevamo tudi za to. Verjetno bi poskušala povečati tudi »politični pritisk« in pridobiti kaj zunanje podpore za naše odločitve prek drugih organov, recimo varuha človekovih pravic ali predsednice republike. Mojega predhodnika so tudi spraševali, zakaj ni protestno odstopil. Jaz tudi ne bi, ker bi s tem omogočila, da na to mesto pride kdo, ki bi od državnih odvetnikov zahteval, da naslednji dan vložijo vse tožbe zoper protestnike ali pa bi jih kar sam.

Omenjali ste iskanje soglasja. Imate torej v hiši tudi take državne odvetnike, ki se jim je zdelo smiselno preganjati protestnike in jih s tem zastraševati?

Mnenja so vedno različna in to je po mojem mnenju dobrodošlo. Tudi v tej zadevi se glede posameznih vprašanj nismo strinjali, a smo potem stališče poenotili. Moram poudariti, da ni nič nenavadnega, če so včasih mnenja v konkretnih zadevah različna. Sama si prizadevam, da si lahko varno izmenjujemo različna mnenja, da si včasih tudi aktivno nasprotujemo, saj tako pogosto pridemo do najboljše rešitve.

Sama bi si želela, da se večkrat poravnamo, da država torej večkrat na najdostojnejši način reši problem kršitve človekovih pravic.

Je pa to nekoliko shizofreno stanje. Ena vlada lahko od vas zahteva, da zastopate neko pravno stališče, njena naslednica pa diametralno nasprotnega. Kot da bi bilo vseeno, kaj je prav in kaj ne. 

Najtežji položaj je, ko gre za vprašanje, ali je kaj pravno dopustno ali ne, tako je bilo tudi pri vlaganju tožb zoper protestnike. Glede pravnih vprašanj bi po mojem mnenju morala biti upoštevana naša ocena, s tem bi bilo tudi zagotovljeno, da je to pravno stališče konsistentno zastopano, tudi če se zamenja vlada. So pa tudi drugačne situacije. Včasih si na primer želi nova vlada izstopiti iz nekih pravnih razmerij, ki so za državo zelo koristna in tudi povsem legalno sklenjena, samo zato, da bi pokazala neko distanco do prejšnje oblasti, in to se mi zdi nesmiselno. Ni pa Slovenija v tem pogledu unikum. Kolegica, ki je zastopala državo pred sodiščem Evropske unije v zadevi evropska Superliga glede vprašanja, ali je nasprotovanje zvez FIFA in UEFA, da 12 elitnih in najbogatejših nogometnih klubov ustanovi svojo tekmovalno ligo, v nasprotju s pravom EU, je povedala, da je bil v podobnem položaju tudi zastopnik Češke republike. V času po vložitvi pisne vloge in pred ustno obravnavo pred sodiščem se je njegova vlada zamenjala in diametralno spremenila stališče, ki ga je moral zastopati. Na obravnavi je potem duhovito in v nogometnem žargonu pojasnil, da je kot nogometni igralec, ki zdaj pač igra za drug klub in s tem proti prejšnjemu klubu. Tako da se ta menjava stališč dogaja tudi drugod, res pa ta položaj ni prijeten.

Gotovo si nobena vlada ne želi, da bi jo zavrnili, če nekaj zahteva od vas, na primer discipliniranje protestnikov … 

Moramo preveriti, ali gre neka zahteva skozi pravno sito. Ne potrebujemo in tudi nočemo imeti zadnje besede nasploh in o vsem, samo v redki in izrazito škodljivi situaciji, ko ocenimo, da gre za očitno zlorabo pravic in da bi bilo lahko že samo pravno dejanje nedopustno oziroma bi lahko povzročilo škodljive posledice.

Da ne bo dvoma, govoriva o tem, da je takšne škodljive posledice imela že vložitev tožbe zoper Jašo Jenulla. 

Naša strokovna ocena je bila, da je vložitev tožb nedopustna.

Vam je vlada Janeza Janše res grozila, da vas bo ukinila kot državni organ, če ne boste ubogali? 

Bila sem seznanjena, da smo bili sem in tja opozorjeni, da ta možnost obstaja, ker država neposlušnih odvetnikov ne potrebuje. Tedaj smo se v bistvu šele zares zavedeli, kakšno tveganje za nas pomeni dejstvo, da naš obstoj ni zaščiten z ustavo, kot to velja za vse druge pravosodne organe. Zato sedaj vlagamo napore tudi v smer, da bi postali ustavna kategorija. Danes nas lahko z navadno večino v državnem zboru ukinejo in uvedejo drugačen sistem zastopanja države pred sodišči.

Kako odgovarjate tistim, ki pravijo, da nekatere evropske države nimajo državnih odvetnikov, pač pa za to delo najemajo kar zasebne odvetniške pisarne? 

To bi pri nas pomenilo privatizacijo dela pravosodja in to bi bila katastrofa. Težko si predstavljam boljše gojišče konflikta interesov. Modeli so po državah res različni, nekje imajo zastopniki države tudi več samostojnosti in so ustavne kategorije, nekje so bolj podrejeni, vse pa je odvisno od vprašanja, kakšne pristojnosti država podeli svojim pravnim zastopnikom, kakšni so demokratični standardi in raven spoštovanja načel pravne države. Predvsem mora imeti v konkretnem okolju zastopnik države tak položaj, da dejansko lahko prispeva h krepitvi pravne države. In če je to zasebni odvetnik, to lahko deluje le, če si vlada želi neodvisnega pravnega svetovalca in ga tudi posluša ter ne išče zgolj izvrševalca svojih vsakršnih odločitev. Če tega ni mogoče zagotoviti, je ta sistem absolutno neprimeren, ker odpira vrata korupcijskim tveganjem in konfliktom interesov. Dovolj sta ena sama vlada, ki želi zlorabiti pravo, in samo en odvetnik, ki bi se temu podredil, in se sesuje celoten sistem. Glede na naše izkušnje sistem z zasebnimi odvetniki kot zastopniki države pri nas ne bi bil primeren. Odpirajo pa se tudi povsem operativna vprašanja: na kakšen način bo izbran zasebni odvetnik, se bo po vsakih volitvah zamenjal, kaj se bo potem zgodilo s spisi ter tajnimi in osebnimi podatki? Poleg tega so na državnem odvetništvu skoncentrirana desetletja izkušenj in specialističnega znanja s področja zastopanja države, saj državo zastopamo pred vsemi sodišči, na vseh stopnjah, ter tudi pred ustavnim in vrhovnim sodiščem, pred sodiščem Evropske unije, pred evropskim sodiščem za človekove pravice, pred mednarodnimi arbitražami, in vsebinsko na vseh področjih zunaj področja kazenskega pregona. Obravnavamo zahtevke zoper državo v vrednosti, če upoštevamo še postopke pred mednarodnimi sodišči in arbitražami, skoraj dve milijardi evrov. Seveda imamo pri nas izvrstne in kredibilne zasebne odvetnike, a si res ne predstavljam, da bi kak odvetnik ali odvetniška pisarna vedno znova prevzel to celotno področje in ga obvladal, ne nazadnje smo imeli lani v obravnavi približno 88 tisoč zadev, ravno zaradi bogatega know-howa pa to obvladujemo z razmeroma majhnim številom ljudi, saj nas je pravnikov le okoli sto. Zato pri nas ne le, da stroka zagovarja stališče, da je obstoječi model zastopanja države prek samostojnega državnega organa primeren, pač pa podpira, da se ta organ kvečjemu okrepi. To konec koncev podpira tudi odvetniška zbornica. Te podpore sem vesela, očitno razumejo, kakšna je specifika našega pravnega okolja in kako bodo interesi države v sodnih postopkih najbolj zaščiteni.

So z menjavo vlade pritiski na državno odvetništvo magično izginili? 

Odkar sem na položaju, in tega bo deset mesecev, nisem bila seznanjena z nedopustnimi pritiski in tudi sama jih nisem bila deležna. Tudi sedaj se v nekaterih zadevah z našimi strankami ne strinjamo in so pogajanja težka, a tega smo vajeni in to ni nič neobičajnega. Zgodovinsko gledano smo pritiske občasno vedno doživljali, ker posegamo v številne pomembne interesne sfere, zahtevki so tudi večstomilijonski, konkretne zadeve so lahko tudi politično občutljive. Včasih se nam kar malo preveč neposredno predlaga, kako naj zastopamo, kakšno pravno mnenje naj napišemo. Včasih je že iz časovnice jasno, da bo nekaj služilo političnemu obračunu. A pri nas delamo po stroki in tem pritiskom ne podležemo, v posameznih primerih se obračamo tudi na KPK in tožilstvo. Opažam, da za to plačujemo tudi visoko ceno. Sploh kadar želimo utrditi svoj položaj, kot na primer sedaj, dobim občutek, da imajo nekateri močan interes, da ostanemo podrejeni. Včasih gre morda tudi za kakšne osebne zamere, povezane s postopki iz preteklosti, v katerih smo bili uspešni in s tem posegli v kakšen osebni interes. Slovenija je majhna in ne da se preprečiti, da se na vplivnih položajih včasih ne bi znašli tudi ljudje, ki imajo neposredno ali posredno osebni interes v zadevi, ki jo zastopamo pred sodišči, ali pa jim ne ustreza dejstvo, da večmilijonske posle zastopanja za državo opravljamo mi.

Zdi se mi, da imate v mislih točno določene ljudi z zamerami do državnega odvetništva. 

Zgodb o tem je sicer precej, a ne bi rada špekulirala. Zaradi načela zaupnosti tudi ne morem govoriti o konkretnih zadevah in imenih.

Težko si predstavljam boljše gojišče konflikta interesov, kot je položaj, v katerem bi zastopanje države prenesli na zasebne odvetnike.

Gotovo si vsaka vlada želi, da ji ostanete čim bolj podrejeni. Imate podporo za spremembe, s katerimi bi si okrepili samostojnost in neodvisnost in bi se politika v bistvu samoomejila? Imate podporo pristojne ministrice, koalicije, morda tudi ustavno večino? 

V preteklosti je bilo nekaterim vladam v interesu, da smo bolj podrejeni, podreditev ne nazadnje pomeni tudi sedanji zakon o državnem odvetništvu, ki je iz leta 2017, tako da te tendence nimajo neke politične barve. Tudi ne bi povsem posploševala, da so vse vlade enake. Glede sedanje vlade sem optimistka in upam, da bo glede na dane zaveze na področju pravosodja prisluhnila našim predlogom za spremembo naše sistemske ureditve. Z ministrico za pravosodje dr. Dominiko Švarc Pipan tudi v tem pogledu zelo dobro sodelujemo, in če bodo prevladali strokovni argumenti, ne pričakujem zadržkov, pogovarjala sem se že s predstavniki vseh koalicijskih strank in nasprotovanja spremembam ni bilo. Bomo pa vsekakor videli, ko bo treba glasovati v državnem zboru, koliko podpore imamo in ali bo prevladal državotvorni interes. Tudi stroka naša prizadevanja praktično enotno podpira. Marca smo organizirali javni strokovni posvet z naslovom »Kakšnega odvetnika potrebuje država«, na katerem se je pokazala ogromna podpora spremembam, ki si jih želimo, tudi vpisu državnega odvetništva v ustavo. Podporo so zelo jasno izrekli predsednica republike Nataša Pirc Musar, predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, generalni državni tožilec Drago Šketa, predsednik odvetniške zbornice Janez Starman, predsednik notarske zbornice dr. Bojan Podgoršek, profesorji ljubljanske pravne fakultete Igor Kaučič, Rajko Pirnat in Damjan Možina, na posvetu sta sodelovala tudi predsednik ustavnega sodišča dr. Matej Accetto in predsednica Slovenskega sodniškega društva dr. Vesna Bergant Rakočević, ki je med drugim poudarila, da tudi sodniki prepoznavajo naš skupni prispevek k vladavini prava.

Pričakujete torej, da bo pri vladi prevladalo enotno mnenje stroke? 

Po vsem, kar je bilo povedano na tem posvetu, in po nedavnih izkušnjah res ni pričakovati, da bi se lahko kje zataknilo, če je merilo res strokovni argument. Ustavna večina je svojevrsten izziv, vendar se ne zdi nedosegljiva. Še posebej ne, ker ne predlagamo ustanovitve novega organa, ampak le konstitucionalizacijo že obstoječega in dobro delujočega organa, ne da bi odpirali ideološka vprašanja. Strokovna podpora je že prisotna, stroškov za državo s tem ne bo, prav tako so jasno izražena tveganja, če stanje ostane nespremenjeno. Takšen zgodovinski trenutek nastopi zelo redko in samo upam, da se ga odločevalci dobro zavedajo.

Od spremembe zakona leta 2017 ste državni odvetniki le še javni uslužbenci, želite pa si povrniti status funkcionarjev, prizadevate si tudi za druge spremembe. Zakaj? 

Vse predlagane spremembe si prizadevajo za pravno doslednost kot bistveno komponento pravne varnosti. Če ustava ureja vse pravosodne organe, mora urejati tudi nas. Če ima država izvajanje pristojnosti razdeljeno med funkcionarje in javne uslužbence, se morajo pristojnosti, ki so tipično funkcionarske, zaupati funkcionarjem, in če so ti funkcionarji glede na strokovne kvalifikacije in vsebino dela primerljivi z drugimi funkcionarji v pravosodju, jih je treba umestiti v pravosodje. Vse to velja za nas, smo namreč varuhi javnega interesa, pravne države in številnih ustavnih kategorij, vstopne poklicne kvalifikacije pa so praktično enake, kot veljajo za državne tožilce in sodnike, ne nazadnje so nas, dokler smo še bili pravobranilci, ves čas urejali vzporedno z njimi. Poleg tega trenutna ureditev odpira številna tveganja, o katerih sem govorila, in ta so odpravljiva predvsem s spremembami, za katere si prizadevamo. Če se ne spremeni zakon, lahko samo čakamo, kdaj se bo situacija s shodi spet ponovila, v veljavi pa bo ostal kup anomalij, ki so tudi potencialno neustavne. Z vrnitvijo statusa bi bila vzpostavljena nekakšna funkcionalna enakost orožij, ki bi na primer na področju poravnavanja lahko vodila v več mirnega reševanja sporov. To bi bilo zagotovo v korist vseh nasprotnih si strank, ker se postopki ne bi tako dolgo vlekli, sodišče bi se razbremenilo postopkov, mi pa tudi. S spremembo zakona je treba tudi preprečiti, da bi bila vlada in torej izvršilna veja tista, ki lahko dokončno odloči o tem, kako naj zastopamo subjekte drugih vej oblasti, torej sodišča in državni zbor, saj je treba spoštovati načelo delitve oblasti in neodvisnost sodstva. In ne nazadnje, zakon naj nam vrne tudi ime, ki najbolj odraža naše poslanstvo, to je ime državni pravobranilci.

Zanima me še nekaj drugega. Kako se počuti državni odvetnik, ko zastopa že tako premočno državo v postopkih pred domačimi ali tujini sodišči, nasproti pa mu stoji mali človek ali marginalna skupina ljudi, ki jim je država očitno kršila eno ali več človekovih pravic? 

Primeri, v katerih bi bilo vnaprej nesporno, da je država ravnala protipravno, so redki. Sporna razmerja so nasploh zelo redko črno-bela. Če pa je to jasno in je na primer protipravnost že ugotovljena pred sodiščem, pa je naše delo gotovo težko in neprijetno. Tako je bilo recimo v primeru izbrisanih. Sama sem prišla na državno odvetništvo ravno v času, ko so bili ti primeri še zelo aktualni. Stiska posameznika, ki mu je bila storjena krivica, je vedno velika in legitimna, ne glede na to, koliko pravo varuje njegov zahtevek po popravi krivice. In ni lahko stati takemu človeku nasproti, a to moraš vzeti v zakup, ko sprejmeš takšno službo. Poleg tega si lahko v takšnih postopkih prizadevamo, da so izplačane pravične odškodnine, po drugi strani pa moramo seveda zagotoviti, da država ne plačuje za nekaj, za kar ni odgovorna.

Ko nam uspe v postopkih pred sodišči, se s tem v javnosti ne hvalimo, saj je na nasprotni strani kak ranljiv posameznik. V medijih se zato res pojavljamo predvsem v negativni luči.

Omenili ste izbrisane. Verjetno se strinjava, da bi država za popravo krivic lahko storila več, kot je. Ne nazadnje je to zastavila tako, da polovica vseh izbrisanih, ki jim je nezakonito odvzela status stalnega prebivališča in s tem vse ostale pravice, sploh ni bila upravičena niti do povrnitve statusa, kaj šele do odškodnine za kršitve človekovih pravic … 

Težko komentiram sistemske rešitve, ker pri njih nisem sodelovala. Menim sicer, da bi morali biti v okviru naše svetovalne funkcije pogosteje vključeni v sistemsko reševanje tovrstnih primerov, določanje nadomestil ali povrnitvenih shem, sploh če se nanašajo na področje odškodninske odgovornosti države. Glede odškodnin pa lahko rečem, da je normalno, da vsak subjektivno dojema, kaj je zanj pravično zadoščenje, in s človeškega vidika ga seveda privoščim vsakemu. Odškodnina pa se določi glede na škodo, ki je pravna kategorija in se ugotavlja pred sodiščem glede na zakonske predpostavke. Tudi v primerih izbrisanih so se te odškodnine določale na sodiščih, tudi na evropskem sodišču za človekove pravice, v postopkih sta seveda sodelovali obe strani, in mi smo se, ko smo ponujali poravnave, ravnali po višinah, ki so se ustalile v sodni praksi.

Še enkrat bi vprašal. Kakšen je občutek, ko kdo zatrjuje, da mu je država storila krivico, vi pa stojite temu človeku nasproti in skrbite za to, da jo bo država čim bolje odnesla? 

Mi ne skrbimo za to, da jo bo država čim bolje odnesla. Naše vodilo je, da se spor reši pravično in zakonito, čustva pa moramo pustiti ob strani. Ne skrbimo zgolj za interese države, ampak tudi, da se spoštujejo pravo, zakonodaja, ustava. Zato se mi tudi zdi precej bolj ustrezno nekdanje poimenovanje, torej pravobranilci. Marsikdaj predlagamo tudi spremembo zakonodaje, če menimo, da bi se tako lahko preprečilo, da bi država ponavljala kršitve pravic posameznikov ali družbenih skupin. Nismo tipični odvetniki, ki bodo naredili vse za svojo stranko za vsako ceno. Morda se bo slišalo kruto, a taka je resnica – to, da je država udeležena v sodnih postopkih, tudi pred evropskim sodiščem za človekove pravice, je družbena realnost in Slovenija v tem pogledu ni nobena izjema. Sodna praksa evropskega sodišča in drugih sodišč je za razvoj prava in tudi za varstvo človekovih pravic ter za raven zaščite teh pravic izjemnega pomena. Včasih je taka sodba tista, ki nadomesti pomanjkanje politične volje, da se neko področje uredi in da do kršitev ne prihaja več. Seveda lahko tudi v teh primerih pride do poravnav med državo in posamezniki, a včasih je res pomembno, da v postopku pride do odločitve sodišča, ker ima ta potem največjo težo.

Državni odvetniki lahko branite ugled države pred evropskim sodiščem tako, da je država tam oproščena ali pa da je videti čim manj kriva. A pri očitnih kršitvah pravic bi država svoj ugled po mojem še lažje ubranila tako, da prizna napako, se ne pravda in izvede res pravično popravo krivic.

Se strinjam. Ko je kršitev tako očitna, je to najboljša pot. Vendar primerov, ko je vse vnaprej tako očitno, praktično ni. Na splošno menim, da je prav, da država, ko je kršitev ugotovljena, to prizna in kršitev odpravi ter izplača pravično odškodnino. Mi ne vztrajamo pri sodnih postopkih in se tudi poravnamo, če so zadeve jasne. Res pa je včasih za nazaj lažje reči, da so zadeve povsem jasne. Pravo pogosto ponuja več možnih razlag, merodajna pa je na koncu tista, ki jo sprejme sodišče. Sama bi si želela, da se večkrat poravnamo, da država torej večkrat na najdostojnejši način reši problem. Tu smo predvsem odvisni od človeškega faktorja, tako na naši strani kot pri naših strankah, torej od države in državnih organov, večinoma ministrstev, inšpektoratov, upravnih enot, pa tudi sodišč, vlade, državnega zbora, tožilstva in drugih. Z večino praviloma res dobro sodelujemo, zelo so nam hvaležni za ves angažma in so dojemljivi za naše argumente, včasih te pa tudi kdo odslovi z oblastniškega položaja.

Res? Povejte kak primer. 

O imenih ne moremo govoriti zaradi načela zaupnosti. Se je pa to nekoč v neki res zahtevni zadevi zgodilo tudi meni. S kolegico, s katero sva skupaj delali pri zadevi, sva si res prizadevali za poravnavo, predlog sva podrobno argumentirali s sodno prakso, poudarili ugled države, pripravili različne prognoze odločitev sodišča in izračune zamudnih obresti. In odgovor je bil »ne« in pika, v bistvu brez obrazložitve. To je bilo ravno v času covida in prekinili smo sestanek na Zoomu. Priznam, da so me premagale solze. Takrat sem šele dobro prišla na državno odvetništvo in nisem bila vajena tovrstnih odločitev zgolj s pozicije moči, brez protiargumentov, občutek je bil, da so me v nekaj sekundah strokovno razvrednotili. Seveda se naučiš tudi to prenašati, ampak ne zdi se mi prav, da se z nami tako ravna in da je potem pred sodišči videti, kot da smo mi pasivni. Konec koncev smo najbolj usposobljeni za vprašanja zastopanja države pred sodišči in lahko tudi v postopkih poravnavanja veliko prispevamo, zato si tudi prizadevamo za vrnitev statusa in s tem za več moči pri odločitvah, ki bodo zagotovile učinkovitejšo udeležbo države v sodnih postopkih.