Ne moreš se zbuditi, če ne zaspiš

Film v gledališki igri v televizijskem šovu v filmu

zelo za

Poletna romanca. Asteroid City. Wes Anderson, 2023.

Ne vem, kaj se dogaja, pravi nekdo. Nekdo drug, da ne pozna samega sebe. Spet tretji, da ne razume gledališke igre, v kateri igra. In alien – oh, zunajzemeljsko bitje, ki se pojavi v Asteroid Cityju (87 prebivalcev), »atomskem mestu,« puščavski vukojebini zraven orjaškega asteroidnega kraterja (Area 51 je blizu, Los Alamos še bližje), turističnem gulagu, idealnem opazovališču nočnega vesolja, kjer si lahko parcelo lahko kupiš kar v prodajnem avtomatu, kjer se v ozadju, nad kaktusi, bliskajo »testne« atomske gobe in kjer se vsako leto zberejo najboljši mladi zvezdogledi z enostarševskim spremstvom, pravi »tromatični« gimnazijci atomskih ravnic – ve, da je metafora, a ne ve, česa. Svet je postal zagoneten, zapleten, kompliciran, nerazumljiv, kompleksen – predapokaliptičen. Vsega je preveč. Preveč je scenografije, preveč rekvizitov, preveč artificielnosti, preveč sladke patologije, preveč ironije. Težko je slediti pripovedi, v katero nenehno skačejo druge pripovedi in drugi pripovedovalci. Če hočeš »preživeti« sodobni »postapokaliptični« pripovedni direndaj, potrebuješ veliko pomagal, veliko okvirnih pripovedi – filme v filmu, gledališke igre v gledališki igri, televizijske šove v televizijskih šovih, pa filme v gledaliških igrah in televizijske šove v filmih in gledališke igre v filmih in tako dalje.

Svarilo, kako ogrožena je danes ljubezen, kako zelo težko je pripovedovati o njej, kako je vse težje razumljiva, kako težko je najti prave besede. In prave slike.

Andersonov Asteroid City – Grand Budapest Hotel v puščavi, Francoska depeša v atomskem mestu – je film v gledališki igri v televizijskem šovu v filmu. Televizijski voditelj (Bryan Cranston), gostitelj črno-belega šova, napove ekranizacijo gledališke igre o neskončnosti in Asteroid Cityju (paleta Kodaka!), kamor nekje v petdesetih letih prejšnjega stoletja, sredi hladne vojne, pripotuje vojni fotograf Augie Steenbeck (Jason Schwartzman), anemični žalujoči vdovec, ki pa svojim štirim otrokom še ni povedal, da je vdovec, da je njihova mama umrla in da pepela še vedno ni raztresel. Nikoli ni pravi čas, dahne svojemu tastu (Tom Hanks), ki ga ne mara. Če bi ga maral, ne bi bilo nič bolje. Ker v sosednji bungalov z neba pade prava zvezda, filmska zvezda, vedno slavljena in vedno na veliki plan pripravljena Midge Campbell (Scarlett Johansson), izgubljena, fatalna in avtodestruktivna tragedinja (Andy Warhol bi jo predelal v eno izmed Campbell’s Soup Cans), je to priložnost, da se spogledata, dotakneta in zaljubita (tako kot njuna hormonska sin in hči, Woodrow in Dinah, ki ju igrata Jake Ryan in Grace Edwards), toda ljubezen pride v paketu s svojo hrbtno stranjo – pascalovskim strahom pred hladno ravnodušnostjo in kruto kontingentnostjo vesolja. Tako je z ljubeznijo: nenadoma se pojavi, nenadoma se prikaže, nenadoma izbruhne. Še malo prej je ni bilo. Vedno preseneti. Vedno povzroči kaos in izgubo kontrole. Vedno pomeni skok v neznano. Vedno izgleda irealno – kot dioramski, babuškasti, kičasti Asteroid City. A nič ni lepšega! Vedno obljublja večnost! Vesolje je njeno merilo, a tudi njena resnica – no, njena senca, njen kritik. Roger Cho (Stephen Park), oče enega izmed mladih zvezdogledov, ki ves čas počne nore, tvegane, ekshibicionistične, kaskaderske reči (plezanje na kaktus!), opozori, da to verjetno počne zato, »ker se bojim, da sicer ne bi nihče opazil, da  obstajam.« Če počneš nore reči, te opazijo. Zato se zaljubita Augie in Midge – iz strahu. Ker se bojita, da sicer ne bi nihče opazil, da obstajata. In vesolje je res kritično – alien (Borut Pahor), delegat vesolja, ki se nenadoma prikaže (kot ljubezen) in povzroči paniko (in lockdown, če smo že ravno pri tem), ljudi gleda, kot da so pogubljeni. Ko gledate Asteroid City, imate občutek, da gledate ekranizacijo – ali pa vsaj reimaginacijo – Strniševih verzov: »Čez tisoč let, ko naju več ne bo, bo spet prav tak večer, kot je nocoj, na modrem nebu daljen in svetal spet, kot nocoj, bo Orion sijal.« Augie hoče posneti ta kontrapunkt ljubezni in vesolja.

Če počneš nore reči, te opazijo.

In v Asteroid Cityju, ki je dejansko Asteroid City v Asteroid Cityju v Asteroid Cityju, zasijejo mnogi orioni, mnoge zvezde, toda nenadno in hipno in presenetljivo – Margot Robbie kot kraljica gledaliških odrov, Steve Carrell kot menedžer motela, Tilda Swinton kot astronomka, Edward Norton kot avtor gledališke igre Asteroid City, Matt Dillon kot mehanik, Rupert Friend kot pojoči kavboj, Maya Hawke kot učiteljica, Jeffrey Wright kot vojaški poveljnik, Willem Dafoe kot učitelj igre, Liev Schreiber kot oče enega izmed zvezdogledov, Jarvis Cocker in Seu Jorge kot kavboja, Adrien Brody kot režiser gledališke predstave Asteroid City in Jeff Goldblum (vprašajte Pahorja). Prižigajo se – kot ekstaze vesolja, v katerem leta minevajo s hitrostjo sanj, kot cameo vesolja, kot nenadni in presenetljivi utrinki njegove kontingentnosti. A obenem delujejo tudi kot pripovedna orodja – in svarilo, kako ogrožena je danes ljubezen, kako zelo težko je pripovedovati o njej, kako je vse težje razumljiva, kako težko je najti prave besede. In prave slike. »Saj ni važno,« pravi gledališki režiser: »Samo nadaljuj s pripovedovanjem.« Smisla itak ni premalo, ampak preveč. »Zaupaj svoji radovednosti,« pravi nekdo. Ne moreš se zbuditi, če ne zaspiš. (Kinodvor + kino)

OAC-sSnOxro