Slovenec nominiran za emmyja / Vaja dela mojstra

Že v rosnih letih mu je v glavi odmevala glasba, a sprva ni vedel, od kod prihaja. Pri devetih letih, ko se je začel učiti igranja na klavir, se je začel zavedati, da to pravzaprav niso melodije, ki jih je slišal na koncertih Slovenske filharmonije ali na predstavah v ljubljanski Operi, na katere je redno hodil s starši. Spoznal je, da je to bila »še neobstoječa glasba, ki so jo moji možgani začeli sami komponirati«, pripoveduje 34-letni Ljubljančan Anže Rozman, ki zdaj v losangeleškem studiu Bleeding Fingers, kolektivu slovitega skladatelja in dvakratnega oskarjevca Hansa Zimmerja, deluje v prvi ligi skladateljev filmske glasbe.

Že takrat je čutil željo, da bi to, kar mu odzvanja v glavi, nekako ohranil in izrazil, a kot pravi, je trajalo kakšno desetletje, preden je bil tega res zmožen. Takrat še ni razmišljal o skladanju filmske glasbe, želja po tem se mu je porodila na prelomu tisočletja, ko je prvič slišal glasbo v filmih Gladiator (2000, Ridley Scott) in Alcatraz (1996, Michael Bay). Glasbo za oba filma je podpisal sloviti nemški skladatelj Hans Zimmer, avtor nekaterih najbolj ikoničnih hollywoodskih soundtrackov vseh časov. Če bi takrat mlademu Rozmanu povedali, da bo čez 20 let postal Zimmerjev tesni sodelavec, tega ne bi verjel. Še zdaj se mora od časa do časa uščipniti, da se prepriča, da to niso le sanje.

Kako pa ga je Zimmerjev radar pravzaprav zaznal, saj pred njim roke v zrak steguje malo morje nadobudnih skladateljev z vseh koncev sveta? Rozman, ki ni le mojster skladanja, temveč tudi mojster mreženja, se je prodora lotil taktično in pretkano. Med podiplomskim študijem v Valencii, kjer je znanje nadgrajeval na evropski podružnici slovite ameriške akademije Berklee College of Music, je stike marljivo vzpostavljal z vodilnimi hollywoodskimi skladatelji filmske glasbe. Snubil jih je, naj njemu in sošolcem prek videoklicev razkrijejo svoje zgodbe, znanje, izkušnje in skrivnosti posla. Med njimi je bil tudi Hans Zimmer, ki časa za medmrežni sestanek s študenti na Berkleeju sicer ni našel, a se je na Rozmanovo sporočilo vseeno prijazno odzval in – to je ključno – si ga zapomnil.

Ko je Rozmanov razred ob zaključevanju študija odpotoval v londonski studio Air in tam snemal magistrske skladbe, se je to časovno ujemalo s tem, da je Zimmer v istem studijskem kompleksu s slovitim režiserjem Christopherjem Nolanom ustvarjal glasbo za znanstvenofantastični spektakel Medzvezdje (2014). Pravzaprav so imeli Berkleejevi študenti rezerviran prav tisti studio, v katerem sta delala Nolan in Zimmer, zato sta se morala za nekaj dni umakniti iz prostorov studia Air. Začasni prostor za ustvarjanje sta našla v neki londonski cerkvi, v kateri je nato nastala prav tista ikonična, najbolj prepoznavna skladba iz filma, odigrana na cerkvene orgle. Kakšen mesec kasneje, ko je Rozman na spletnem forumu za skladatelje filmske glasbe objavil posnetek svoje magistrske skladbe, se je Hans Zimmer odzval nanj in zapisal: »To je izjemno! Zdaj nisem več tako jezen, ker ste mi vi drekači ukradli studio!« Rozmana je povabil v svoje novoustanovljeno podjetje Bleeding Fingers, kjer zdaj že četrto leto deluje kot eden izmed ducata hišnih skladateljev.

Prepričan je, da tako daleč ni prišel zaradi izjemne nadarjenosti, naključij ali sreče, temveč zato, ker je, kot pravi, »garač in deloholik«. To ni postal šele zaradi hektičnega tempa življenja v Los Angelesu, ki ljudi načelno žene k absolutni, skorajda nehumani hiperproduktivnosti, temveč je takšne delovne navade pridobil že med študijem na ljubljanski Akademiji za glasbo. Zasluge za to pripisuje nekdanjemu mentorju Janiju Golobu. Ta mu je na začetku študija zabičal, da »tako kot instrumentalisti svoje glasbilo vadijo šest ur na dan, morajo tudi nadobudni skladatelji toliko časa vsak dan posvetiti pisanju glasbe, da se jim skladanje vtisne v živčni sistem,« se spominja Rozman in pravi, da se na učno uro pri Golobu sploh ni smel prikazati, če mu ni mogel pokazati ničesar novega. »To se je v vsem času študija zgodilo le dvakrat,« prizna.

Rozman skromno vztraja, da ni pretirano nadarjen. Pravi, da so bili njegovi začetki porazni, da so se sprva vsi smejali njegovi glasbi. Prepričan je, da je njegov uspeh le plod trdega dela. Vaja dela mojstra.

Glasbo piše sedem dni na teden, tudi po 12 ur na dan ali več, zato se ime studia, v katerem deluje, torej Bleeding Fingers (Krvaveči prsti, op. p.), sploh ne zdi pretirano. Vendar je to, da skorajda vsak trenutek življenja posveča pisanju glasbe, njegova prostovoljna izbira: v to ga ne žene Zimmer niti ne direktor studia Russell Emanuel, temveč se je za to odločil sam, saj je prepričan, da »če želim ustvariti presežek in želim izstopati, je za to preprosto nujno, da delam več in bolj produktivno kot drugi«. Skromno pravi, da sploh ni »ne vem kako nadarjen«, da je bilo »prvo desetletje moje skladateljske poti dokaj porazno«, da so se sprva »vsi smejali moji glasbi«. Pove celo, da je bil »v igranju klavirja tako slab, da me profesorica klavirja z ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet sploh ni hotela pripraviti na sprejemni izpit za akademijo, saj se je bala, da ji bom naredil sramoto«. Zato se je po pomoč zatekel k Maji Cerkovnik, svoji učiteljici klavirja z Glasbene šole Franca Šturma, ki jo je obiskoval pred konservatorijem, in bil sprejet na akademijo, tam pa se je izkazal in diplomiral summa cum laude. Je živi dokaz, da vaja dela mojstra.

V času študija je v Slovenski filharmoniji poslušal koncert Alda Kumarja in po nastopu zbral pogum, da zmoti enega izmed svojih skladateljskih vzornikov – v katerem zdaj, kot pravi, vidi prijatelja –, se mu predstavi kot študent akademije, ki si želi ustvarjati filmsko glasbo, in mu zaupa svojo željo po sodelovanju. Le štirinajst dni po tem ga je Kumar poklical in ga angažiral za sodelovanje pri pisanju glasbe za film RTV Slovenija o desetdnevni vojni 1991 – Neizstreljeni naboj (2011, Jure Pervanje) po knjižni predlogi Damijana Šinigoja. Čeprav je Rozman pričakoval, da bo Kumarju pomagal le kot asistent, sta se tako ujela, da je glasbo nazadnje podpisal kot soavtor. Tako se je uradno začela njegova pot skladatelja filmske glasbe, ki ga je sčasoma popeljala do najpomembnejših hollywoodskih skladateljev.

A od pisanja glasbe za film RTV Slovenija do ustvarjanja za nekatere vodilne produkcijske hiše svetovnega slovesa, kot so denimo Apple TV, Netflix in BBC, je bila pot dolga in trnova. »Prva leta v Los Angelesu so bila peklenska,« pravi, nato pa z zadovoljnim nasmeškom doda, da je »zdaj vsako leto lažje«. Tudi zato, ker je v studiu Bleeding Fingers spoznal newyorško skladateljico Karo Talve, zdaj njegovo zaročenko, s katero sodelujeta pri številnih projektih. »Ni lepšega,« pravi, ko razmišlja o dnevih, ki jih skupaj preživljata v studiu.

Prav njuna skupna dela so tista, ki žanjejo največ uspeha: glasba, ki sta jo skupaj z Zimmerjem ustvarila za drugo sezono Applove dokumentarne serije Prazgodovinski planet (Prehistoric Planet), računalniško generirane paše za oči, v kateri nam zanimivosti o dinozavrih razlaga žametni glas dobrega starega Davida Attenborougha, je trojici sprva prinesla nagrado za najboljšo izvirno glasbo, ki jo podeljuje institucija HMMA (Hollywood Music in Media Awards), nato nominacijo za nagrado bulldog television broadcast awards, pred nedavnim pa še nominacijo za najuglednejšo ameriško nagrado za televizijsko produkcijo primetime emmy, na kar je Rozman izredno ponosen, saj so emmyji, kot pravi, »oskarji televizijske industrije«.

Ko prisluhnemo glasbi, ki so jo Rozman, Kara Talve in Zimmer ustvarili za hvaljeni dokumentarec o svetu v daljni preteklosti, poleg posnetkov klasičnih instrumentov slišimo tudi nenavadne zvoke, ki jih nikakor ne moremo pripisati glasbilom, kakršna navadno sestavljajo simfonične orkestre. A to niso zvoki sintetizatorjev ali digitalne manipulacije posnetkov orkestra, temveč gre za edinstvena glasbila, izdelana posebej za Prazgodovinski planet. Skladateljski trojec je oblikoval več instrumentov, ustvarjenih iz kosti, okamnelega lesa in replik fosilov dinozavrov, ustvarjenih s 3D-tiskalnikom, te pa je nato odigral Rozman in tako svoje skladbe obogatil z zvokom, ki pričara aluzije na pradavnino.

Ko je Hans Zimmer slišal Rozmanovo magistrsko skladbo, ga je nemudoma povabil v svoje novoustanovljeno podjetje Bleeding Fingers, kjer zdaj deluje kot eden izmed ducata hišnih skladateljev.

Pravi, da so instrumenti, kot so na primer violina raptor (violina iz jelenove stegnenice in bikovega rogovja), triceraton (kombinacija replike lobanje triceratopsa in električnega kontrabasa) in violončelo, deloma ustvarjen iz losove stegnenice, pravzaprav edina glasbila, s katerimi si drzne stopiti na oder, kot sta maja ob premieri serije s Karo Talve storila v Londonu, kjer sta svoje avtorske skladbe izvajala skupaj z orkestrom BBC Symphony Orchestra of Wales. Čeprav bi marsikdo brez pomisleka rekel, da je Rozman multiinstrumentalist, sam pravi, da so zanj »multiinstrumentalisti le tisti mojstri, ki dejansko obvladajo cel kup instrumentov«, in doda: »Jaz igram ogromno glasbil, a vsa igram zelo zanič.« Nadaljuje, da si je »s triceratonom upal stopiti na oder, saj je to instrument, ki ga ne igra nihče drug na svetu, zato se ni nihče mogel smejati mojim skromnim veščinam«. Poleg Rozmana in nekaj sodelavcev iz studia Bleeding Fingers je edini človek, ki je doslej zaigral na triceraton, sloviti ameriško-armenski pevec Serj Tankian, frontman legendarne alternativnometalske zasedbe System of a Down. Ja, glasbeniki takšnega kova redno zahajajo v Rozmanov studio v Santa Barbari.

Za emmyja nominirano glasbo je zaznamoval tudi zvok slovenske pradavnine: na Rozmanovo pobudo je Boštjan Gombač, virtuozni glasbenik, skladatelj in član zasedbe Katalena, posebej za serijo zaigral na repliko koščene piščali, približno 60 tisoč let starega paleolitskega instrumenta, najdenega v jami Divje babe v bližini Cerknega.

To pa pravzaprav še zdaleč ni edina poklicna vez z domačimi ustvarjalci, ki jo – kljub izjemno natrpanemu urniku – ohranja. »Že od prvega dne, ko sem prispel na ameriška tla, se borim s hudim domotožjem,« pravi in nadaljuje: »To me spremlja na vsakem koraku, sploh ne pojenja, našel pa sem mehanizme, s katerimi malo lažje shajam.« Glavni mehanizem, s katerim se zamoti in nekoliko prežene globoko domotožje, je sodelovanje z domačimi ustvarjalci, in to napol »dobrodelno«, saj se honorarji slovenskih produkcij seveda sploh ne morejo primerjati s tistimi v Hollywoodu. Odkar se je preselil v Los Angeles, je denimo napisal glasbo za detektivsko serijo Primeri inšpektorja Vrenka, za koncertni spektakel v ljubljanskih Križankah, na katerem je skupina Laibach nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV, pa je pripravil aranžmaje za orkester. Čeprav se trenutno posveča kar štirim velikim mednarodnim projektom za studijske hiše, kot so Netflix, BBC, Apple TV+ in NBC, v tisti trohici prostega časa, ki mu ostane, piše glasbo za prihajajočo drugo sezono dramske serije RTV Slovenija Življenje Tomaža Kajzerja. »Prav zaradi mednarodnega uspeha čutim še večjo dolžnost in potrebo, da prispevam k slovenski produkciji,« pravi in doda: »Oba, moj dedek Lojze Vodovnik, nekdanji dekan Fakultete za elektrotehniko, in moja mama Damjana Rozman, profesorica na Medicinski fakulteti, sta različne raziskave opravljala v Združenih državah Amerike. Sem pripadnik že tretje generacije družine, ki živi in dela v ZDA, a svoje znanje deli tudi z domovino.«