Oliver Sacks: Dnevnik iz Oaxace

+ + + +

Med ljubitelji

Oliver Sacks (1933–2015) je sicer znan po delih o nevrologiji in nenavadnih posledicah motenj, zaradi katerih se pokažejo prej speče sposobnosti. Ta so pozornost zbudila tudi pri nas. Po njegovem kratkoročno uspešnem zdravljenju spalne bolezni in encefalitičnih okvar so denimo posneli slovenski film Prebujanja, Evald Flisar pa je v Sacksovi zbirki zgodovin bolezni Mož, ki je imel ženo za klobuk nanovačil svoje paciente v ustanovi za dramo Kaj pa Leonardo?.

Sacks je od štirinajstega leta pisal tudi dnevnike in njegovo potovanje s člani Ameriškega združenja za preučevanje praprotnic (čeprav je sam bolj za preslice in protovke) v mehiško Oaxaco je nepretenciozno pisanje, dnevnik, naslov je kar pustil – Dnevnik iz Oaxace. In potem se začne. Že na letalu, ko ješč, a nevešč jezika, naroči napačno jed, se malo matra, jo pusti, ampak zmoto potem prostodušno prizna. In je že med prijatelji praprotnic in s svojimi razmisleki o mehanizmih, ki delujejo v možganih in v človeškem vedenju.

Drugače od krajev, izpostavljenih atmosferilijam in nemogočim razmeram, je Oaxaca z okolico obljudena in prijazna, polna ostalin in ruševin predkolumbovskih srednjeameriških civilizacij in kultur, ekipa pa opremljena z vsemi razpoložljivimi prevoznimi sredstvi, ki jo potem razvažajo na visoke planote in v puščave. Tam jo pričaka bogastvo oblik, vsaj za ljudi, ki plezajo po drevju, se s povečevalnimi stekli plazijo po pesku in praskajo po drevesnih deblih; za vse druge so to bolj zakrnele rastlinske oblike v stanju hibernacije, ki se razživijo in odprejo šele v stiku z vodo.

Vendar je poleg zapisanega o praprotnicah – in o njih je veliko, prav tako o ptičjih in rastlinskih vrstah in njihovih občudovanja vrednih oblikah – to predvsem potopis o amaterjih naravoslovcih, ki kljub letom in različnosti tvorijo zavidanja vreden bazen znanja na številnih področjih in se nad vsako novo najdbo otroško navdušujejo in z evforijo okužijo še vse druge. Občutek imamo, da gre za skupino viktorijanskih navdušencev, ki se ob prelomu tisočletja še vedno scela posvečajo hobiju, čeprav so med njimi tudi zaposleni v botaničnih vrtovih in terenski znanstveniki. Vsi ti so, med drugim s parčkanjem, zanimivim za Sacksa, kolektivno telo na terenu, pisana in zanimiva druščina tudi zaradi dobrohotnega in ležernega pogleda avtorja dnevnika. Objavljen je bil v National Geograficu in to mu daje dodatno poljudnost.

Pot v Oaxaco pa je seveda hkrati potovanje v eno od zibelk civilizacije, ki je bila ob prihodu konkvistadorjev izropana, opustošena. Sacks ves čas opaža ta povzročeni propad in se zanj kot eden tistih, ki so vstopili v ta sicer okrutni, pa vendar samozadostni svet, počuti odgovornega, nase jemlje nasilno belo zavojevanje in nekoliko tudi revščino, ki je med drugim posledica tega oblastnega vsiljevanja idej in produkcijskih načinov. Topel, simpatičen zapis o društvu zanesenjakov na podaljšani ekskurziji na zanje in njihov hobi produktivno destinacijo.