Georgi Gospodinov: Časovno zaklonišče

+ + + +

Nikoli doslej niso ljudje v takem obsegu živeli v preteklosti. Nekoč si imel na voljo le spomin, memoare in literaturo, danes jo konzumiraš s historičnimi posnetki na youtubu in lahko prosto brskaš po knjižničnih arhivih.

To temo si je izbral bolgarski pisatelj Gospodinov, ko je v roman postavil kliniko za preteklost. V njej seveda ne zdravi, pač pa zbira paciente, ki nenehno proizvajajo preteklost. Eden obuja II. vojno, ko na steno obesi frontni zemljevid z zastavicami, ki označujejo premike vojska, zraven pa prebira časnike iz teh časov, drugi skoči v šestdeseta, jasno z gramofonom in skladbami dobe, a zraven puha cigarete iz arhivske škatlice, se umiva z znamko takratnega mila ter se oblači v relikvijske kose oblačil.

Ko se potapljaš v preteklost, se nujno porodi vprašanje: katera doba je bila najboljša. Tako v Evropi izvedejo lokalne referendume po državah: v Bolgariji si stojijo nasproti moderni socialisti, ki opevajo komunizem, v kampanji nastopajo v njegovi ikonografiji, ponavljajo mitinge s parolami, na drugi heroji, patrioti, ki slavijo trideseta leta, ko so se med seboj klicali brat in striček, na srečanjih gostijo s starim bolgarskim zajtrkom, opasani s sabljami in flintami, s katerimi streljajo svobodi naproti. Zadaj je kajpak cinični mastermind – ista agencija vodi obe kampanji. Podobno drugod po Evropi, le da izbirajo zlata leta po svoje; Švicarji najbolj bogokletno izvolijo štirideseta. Mnogi po svojih izkušnjah, a strastno tudi mladina, ki oglašuje obdobja, v katerih sploh ni živela. Herezija je naenkrat prihodnost, nepričakovani objekt pa škatlica vžigalic iz leta 1927.

Hiperprodukcija spomina kot nova oblika duševne bolezni.