Bo kulturna dediščina čez nekaj let dobesedno splavala po vodi?

Kultura pod vodo

Vremenske ujme, ki so opustošile večji del Slovenije, niso prizanesle kulturnim ustanovam in kulturni dediščini po državi. Na ministrstvu za kulturo ocene škode še nimajo – vendar bo ta zagotovo precejšnja. V Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije škodo na enotah kulturne dediščine še evidentirajo. Poudarjajo, da se škoda, ki je posledica poplav, pokaže z odlogom, lahko tudi enoletnim. Realnejšo predstavo o poškodbah bi tako lahko dobili šele po prvi zimski zmrzali.

V Mariboru je zamakala streha operne hiše, manjše zamakanje so imeli tudi v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož. Škofjeloški arhiv je bil tako rekoč v celoti poplavljen, uničena so tla, prav tako pohištvo, a večje škode na samem arhivskem gradivu ni bilo. Voda je zalila tudi nekaj knjižnic po državi. Povsem je bil uničen Mozirski gaj. Obsežne poškodbe ugotavljajo na gradu Kacenštajn v Begunjah, v katerem je psihiatrična bolnišnica, in v njegovi okolici. Zalit je bil Ravbarjev grad v Mengšu. V Škofji Loki je odneslo znamenito Hudičevo brv. Dodatne škode ni bilo na bolnici Franja, ki so jo prizadela že julijska neurja in popolnoma uničila tri barake – leta 2007 je povodenj tam sicer uničila vse, razen ene barake –, je pa na idrijski Rudarski hiši škodo povzročil plaz.

Natančen popis škode na bolnici Franja in v njeni okolici bo predvidoma končan pred koncem meseca. Leta 2007 je obnova trajala tri leta in je stala dobra dva milijona evrov. Kot pove Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija, ki upravlja bolnico Franjo in Rudarsko hišo, bo obnova tudi tokrat zagotovo dolgotrajna. »Pred samo obnovo spomenika bo treba izpeljati sanacijske ukrepe na hudourniških vodnih pregradah v zaledju spomenika, ki obenem ščitijo hiše na območju Dolenjih Novakov. Nato je treba poskrbeti za varno delo znotraj ožjega dela spomenika in izprazniti že postavljene zaščitne mreže ter postaviti nove. Šele potem se lahko lotimo obnove barak.« Obstoj spomenika pa ne bo odvisen zgolj od sanacije, pač pa nato tudi od vzdrževanja vodnih pregrad in postavitve sodobnih varovalnih sistemov za zaščito pred padajočim kamenjem, dodaja Kosmač.

Zaradi podnebne krize bi bilo v prihodnosti podobnih dogodkov lahko vse več. Projekcije niso najboljše. Meteorolog Žiga Zaplotnik iz Evropskega centra za srednjeročne vremenske napovedi svari, da Slovenija spada med države, kjer se bo erozija tal zaradi ekstremnih vremenskih padavinskih dogodkov povečala najbolj na svetu. Po projekcijah bodo ti pojavi zaradi segrevanja vedno silovitejši, povečala se bo tudi njihova pogostost. »Če ima tak padavinski dogodek na primer povratno dobo 50 let, jo bo imel čez nekaj desetletij samo še pet. Dokler na koncu stoletja to ne bo vsakoletni dogodek,« razlaga Zaplotnik.

To so seveda skrb zbujajoče napovedi – za celotno družbo in za ohranjanje nepremične kulturne dediščine. Ima bolnica Franja kot taka, »in situ« oziroma na lokaciji, sploh prihodnost? Zaplotnik se boji, da ne – razen, če jo bomo v prihodnosti sanirali tako rekoč vsako leto. Kosmač se te problematike zaveda, zato poudarja, da bo obstoj spomenika v prihodnje odvisen tudi od vzdrževanja vodnih pregrad in postavitve sodobnih varovalnih sistemov za zaščito pred padajočim kamenjem.

Pa bo to res dovolj? Bi morali na njenem mestu postaviti zgolj spominsko znamenje in jo prestaviti drugam? Ali pa jo raje nadomestiti s kopijo, kot smo to storili z nekaterimi freskami ali Robbovim vodnjakom v Ljubljani?

Primerjava morda res ni najbolj posrečena. Kosmač odgovarja, da je bolnica Franja »univerzalna ravno zaradi svoje lokacije«, nič ne bi uspelo »nadomestiti doživetja ob obisku spomenika na izvirni lokaciji v soteski Pasice«. Jasno, tudi velenjski premogovniški muzej, ki je 150 metrov pod zemljo, ne bi bil enak, če bi ga prestavili na hrib, denimo na Velenjski grad. Vendar so to premisleki, ki jih bomo v prihodnosti morda primorani upoštevati.