Komentar / Prevzetnost in pristranost

Janko Lorenci

18. 8. 2023  |  Mladina 33  |  Kolumna

Putin se je z napadom na Ukrajino debelo zakalkuliral. Oslabil je Rusijo, po malem ogrozil samega sebe, predvidena hitra zmaga se je spridila v mučno pozicijsko vojno. A grdo se je zakalkulirala tudi Amerika.

Jedro njene zunanje politike je ohranitev unipolarnega sveta, ki mu smer določa Amerika. Njeno dominacijo ogroža Kitajska, za Washington edini pravi strateški nasprotnik. Rusija je v tem spopadanju sekundarna, ukrajinska vojna pa v marsičem posredniška – Ameriki ne gre toliko za Ukrajino kot tako, ampak predvsem za geopolitično prevlado. Ruska agresija je pospešila ameriški načrt, nekako tak: Rusijo oslabiti, izčrpati, sprožiti Putinov padec in priti do novega Jelcina, ki bi državo morda pripeljal na zahodno stran, Kitajski pa vzel zaveznika in jo kar najbolj osamil. Sankcije proti Rusiji so po svoje generalka za podobne sankcije proti Kitajski. Premeščanje moči v Evrazijo, se boji Amerika, bi lahko Evropo pripravilo do tega, da bi se tesneje povezala s Kitajsko in se izmuznila ameriški tuteli. Strah je morda upravičen: Kitajska je na poti, da postane prva gospodarska sila sveta.

Ameriški načrt se je sfižil v svoje nasprotje. Rusija je gospodarsko preživela, preusmerila izvoz energentov, se osamosvojila od Zahoda, Putin ni padel, Moskva pa se je zelo približala Pekingu. Tudi Kitajska ni bolj osamljena, ampak – najbrž manj odvisna od Zahoda kot Zahod od nje – sistematično širi svoj globalni vpliv. Tako namesto okrepljene ameriške dominacije nastaja nekakšen novi blok, ohlapno zavezništvo Kitajske, Rusije, nekaj naglo napredujočih držav in svetovnega juga.

Skratka, razmerja moči se spreminjajo v škodo Zahoda, se pravi tudi Unije. EU bi lahko ukrajinsko vojno morda preprečila ali zamudo vsaj popravila z resnimi mirovnimi pobudami, a slepo sledi Ameriki. Bilanca njenega sodelovanja v vojni je klavrna: politično je še bolj odvisna od ZDA, namesto poceni ruskih energentov kupuje bistveno dražji ameriški utekočinjeni plin. Ruski trg je izgubila, za vojno je porabila večino vojaških zalog in je zdaj na stežaj odprta uvozu ameriškega orožja.

Unija svoje vitalne gospodarske in politične interese v bistvu žrtvuje ameriškim geopolitičnim ciljem. Vse to v imenu nacionalne varnosti, ki pa v resnici ni ogrožena, saj je vojna razgalila rusko konvencionalno vojaško šibkost. Ali drugače: EU se podreja bolj ali manj namišljeni varnostni ogroženosti.

Zdaj jo Amerika sili, naj skrči trgovanje s Kitajsko, češ da je poslovanje z njo, Rusijo itd. varnostno tveganje. Trgovanje, globalizacija, mednarodni stiki …, vse se presoja z varnostnih vidikov, gledanih skozi ameriška očala. Unija navodila velikega brata deloma uboga, a ker je gospodarsko tako prepletena s Kitajsko, dopušča, da članice samostojno še naprej trgujejo z njo. Ameriška strategija je prozorna: zaveznike ločiti od nasprotnega tabora in jih napraviti bolj odvisne od sebe. Unijo to slabi, podobno kot ukrajinska vojna. Zaradi nje se pospešeno oborožuje in brede v ekonomsko-socialne težave, to burka njene družbe, krepi skrajno desnico, praviloma nacionalistično in evroskeptično. Vse to Unijo kljub manifestni enotnosti do Ukrajine rahlja in ogroža njeno demokratičnost.

Če povzamemo: namesto ruskega notranjega prevrata in kitajske osamitve se svet vedno bolj deli na dva bloka. Zahod se je bolj osamil, in to v času, ko »preostanek sveta« raste hitreje od njega – ekonomsko, še bolj pa demografsko. Vsota teh procesov izrazito slabo vpliva na načeto zdravje okolja, poglavitno grožnjo našega časa, saj ukrajinska vojna in veliko, konfliktno preurejanje geopolitike v kali preprečujeta globalno sodelovanje glede podnebne krize. Veča se tudi majhna, a stvarna nevarnost jedrske vojne. Moskva redno grozi z jedrskim orožjem, in če bi Putinu grozil poraz, bi ga najbrž res uporabil. Obe strani igrata jedrski poker in preskušata, kdo ima boljše živce, svet pa se dela, da je vse v redu. Podobno hazardiramo s podnebno krizo.

Kratkovidnosti Zahoda se je mogoče samo čuditi. Pri Ameriki gre najbrž predvsem za to, da jo muči bolezen mogočne sile, ki je s svojo realno gospodarsko in vojaško močjo, s privlačnostjo svojega načina življenja, kulture in demokracije dolgo odločilno usmerjala gibanje sveta. A zdaj je velika država že lep čas v notranji krizi in nesporno dominantna le še vojaško. Razjeda jo tudi njena forma kapitalizma, prevlada finančnega kapitala, ki bolj kot politika določa ekonomsko politiko in razvoj. Ta prevlada povzroča deindustrializacijo in gospodarsko pešanje, vedno večje socialne razlike in družbene napetosti. Tak kapitalizem, ki ga Amerika vsiljuje drugim, mrcvari tudi demokracijo in veča tiho privlačnost kitajskega modela.

Ameriško pešanje in hitra kitajska rast sprožata vprašanje, ali je kitajski državno vodeni, avtokratsko nadzorovani kapitalizem učinkovitejši od kapitalizma v načeti, deloma že oligarhični zahodni demokraciji. Svetu ne eden ne drugi ne ponujata dobre perspektive. Kakorkoli, Amerika planeta ne obvladuje več z realno gospodarsko močjo in privlačnostjo svojega modela. Hoče pa ga še obvladovati. Vrzel med voljo po dominaciji in upadlo stvarno močjo se veča. To je eden poglavitnih vzrokov globalne nestabilnosti. Unipolarnosti ni več, svet je že multipolaren, ne prenese ene nadvlade in že zaradi podnebne krize nujno potrebuje sodelovanje namesto vojskovanja.

Amerika tega noče priznati, Evropa pa ji slepo sledi v tej iluziji, ki prinaša vrsto konfliktov in nevarnosti. Unija bo preživela, če bo priznala novo realnost in se v multipolarnem svetu uveljavila kot suverena skupnost. Suverenost bo pokazala, če bo kaj storila za mir v Ukrajini. Če ne bo miru, se bo podnebna mora nemoteno stopnjevala.