Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo

+ + + +

Ljubezensko odtegovanje

Roman zadnja leta v Sloveniji živeče pisateljice Adriane Kuči (1975) Ime mi je Sarajevo pelje po treh tirih: tri pripovedne linije se na preskok stekajo v celovito zgodbo o Laninem odraščanju v predvojnem in – na presenečenje vseh – kasneje vojnem in obleganem Sarajevu ter o takratni mladostni ljubezni, ki jo Lana spet sreča 27 let kasneje med parado ponosa v rodnem mestu. Ponosna, da prireditev je, čeprav zastražena in varovana pred manjšino, ki bi raje vrnitev tradicionalnih vrednot in prejšnje stigmatizacije, ponosna na Sarajevo kot strpno mesto in vesela starih prijateljev, bivše, še vedno tleče ljubezni.

Potem je preskok v Lanino mariborsko sedanjost, v ločitveni proces od slovenskega moža, ki ne more in ne zna, kljub skupnim terapijam, obvladovati jeze; ta ga povsem prevzame, brez distance. Popisuje raznovrstne žalitve, premoženjske in etnične, ki jim je izpostavljena, in se po ločitvi odloči, da se bo njena – in moževa – nevladna organizacija ukvarjala s pomočjo ženskam, ki so žrtve nasilja, predvsem pa bo, ker sama ne more imeti otrok, pomagala z ledvico ljubimčevi hčeri.

Tretja plast romana je samopremislek, kot nekakšen prispevek k samoterapiji. Vsa poglavja so naslovljena Ime mi je Lana, v njih pa premišlja o svojem odnosu do mesta bivališča, do Maribora, v katerem se je ob podpori prijateljev navadila na hitro kofetkanje in pavšalnost konverzacije. Pri tem se ukvarja s splošnimi izreki o življenju, premišlja o lastni telesni teži, o hrani, o osebnostnih lastnostih, ki so ji včasih manj všeč, bolj je zadovoljna s telesom, predvsem se ji zdi, da je preveč pasivna in da prevečkrat obmolkne, ko bi morala delovati. Vendar je konec aktiven, zapisi o tem, da mora zapustiti območje ugodja in se postaviti na lastne noge, so očitno obrodili. Ta del je spisan v obliki kratkih izrekov in ugotovitev, kot bi šlo za zaklinjanje.

Čeprav je roman spisan kot pričevanje, s faktičnim in kronološkim delom se približuje avtobiografskemu, se ne ogiblje žanrskih rešitev in obrazcev, osnova so ljubezenski žanri o nemogoči ljubezni dveh od vojne ranjenih, telesno, psihično pa s smrtjo bližnjih, ki sta ji pričevala. Ljubezen je tako eno samo poslavljanje in odhajanje, približevanje in čakanje, pripovedno neekonomično vedno znova in zaman. Vse je postavljeno pred kuliserijo urbicida, obstreljevanja sarajevskih civilistov in odhodov fantov na fronto, s prav poučnim zgodovinskim in faktičnim okvirom. Vendar je v ospredju zgodba o okrevanju, novice o mrtvih in ranjenih sosedih in prijateljih, vse se globoko zareže v njuno zavest in ju hromi. Ime mi je Sarajevo je poklon mestu in njegovim prebivalcem, izzveni pa v ugotovitvi, da lahko rojstno mesto in prostore odraščanja zapustimo, vendar jih bomo vedno nosili v sebi, in da je enako z vojno, če smo ji izpostavljeni ob blizu.