Lojze Kovačič: Resničnost

+ + + + +

Roman o koncu štiridesetih let. Lojze Kovačič (1928– 2004) ga je napisal leta 1956, potem pa je rokopis začuda v celoti zgorel. Avtor se ne da, začne ga pisati na novo, in ko začetno poglavje objavi v reviji Beseda, je ta že naslednji dan zaplenjena, pisca pa javni tožilec obtoži sramotenja Jugoslovanske ljudske armade in državnega vodstva s kaznijo pet do 12 let zapora. Na procesu je oproščen, toda revija je ukinjena, njegov opus pa ustavljen.

Kaj je torej napisal, da je doživel anatemo? V času, ko so po državi peli ljubeče pesmi o Titovi armadi, je on popisal svojo vojaščino v kazenskem bataljonu bogu za hrbtom v hribih med Makedonijo in Kosovom. Kraj izničenja človeka. Dnevni program: čiščenje zarjavelih granat z nafto, stradanje, kjer vojaki med pretovarjanjem vreč žrejo iz njih surove makarone; drugače jedo pomije, ki pa so takšna dragocenost, da soldat, ki ga med hranjenjem častnik pokliče k sebi, pljune v svojo načeto porcijo, da bi mu je sodrugi medtem ne pojedli. Sodrugi? – V kasarni države, ki je rekla ne Stalinu, vladajo najtrše stalinistične metode. Vojaki ovajajo drug drugega, si izmišljujejo obtožbe, da bi se prikupili komandantu. Tu je človek izgubil vsakršno dostojanstvo. Še huje, če je hotel, da ga pohvalijo, je moral samega sebe obtožiti najhujših zločinov proti državi. Govoril torej ni to, kar je mislil, da je resnično, temveč to, kar so od njega zahtevali. Če ne bi bil pekel, bi rekli, da je v teatru absurda. Kazenska doba se po dobrem letu izteče, pride torej v normalnost? Nak, iz strahu pred ponovno kaznijo otopi v uslužnosti do vseh povprek. Ko se naposled konča služenje vojski, se vrne v Ljubljano. Zadnji del na svobodi je še bolj peklenski: kaj naj počne v mestu, v katerem ni več njegovih, on pa brezdomec? – Ne naredi samomora, ampak opazuje. Ker nima tovarišije, so njegovi objekti stavbe, ulice, grmovja, uporni duh je zlomljen, ostane mu samo opazovanje in besede, s katerimi opisuje resničnost.

Inferno kot vrhunska literatura.