Travis Scott: UTOPIA

+ + + +

Celotna Scottova diskografija, še posebej pa Astroworld, njegova tretja dolgometražna plošča, je v svetu visokokategornega rapa pomenila vpliven mejnik, ki je (so)definiral zvok popularne trapovske muzike zadnjih let in v ustaljene ter rahlo prežvečene estetske smernice žanra vnesel dobrodošel odmerek psihedeličnih produkcijskih trikov, ki so na sceni postali zlati standard. Bili bi izjemno skromni, če bi rekli, da so bila pričakovanja glede njegove četrte, že zdavnaj napovedane plošče UTOPIA velika. Z vsako prestavitvijo datuma izida so se še dodatno povečala, pa čeprav je bil razlog za največjo zamudo tragedija: med velikim koncertom na predlanskem festivalu, ki ga je pripravil sam, je v brutalnem stampedu umrlo deset ljudi. Houstonski trendsetter se je sčasoma otresel občutka krivde, za nekaj časa poniknil in si vzel še več časa za skrbno (in izrazito kolektivno) piljenje epskega albuma, ki naj bi bil njegov magnum opus.

Čeprav dobršen del UTOPIE ni razočaranje, to še zdaleč ni prelomen zeitgeistovski spektakel, ki bo pretresel temelje žanra. Težava ni v tem, da so bila pričakovanja velika: album trpi očitno pomanjkanje hitov z veliko začetnico a la SICKO MODE, sočasno pa je precej natrpan z odvečnim polnilom – na nekaterih delih tako zelo, da se med poslušanjem resnično zdi, kot da iščemo iglo v kopici sena. Scott je ponovno angažiral vojsko vrhunskih gostov, ki ga na plošči nemalokrat zasenčijo (denimo SZA, Beyonce, Bad Bunny in 21 Savage), še večkrat pa se zdi, da v njegovem studiu niso dali ravno vsega od sebe (denimo Drake, The Weeknd, King Cudi in Playboi Carti, ki tokrat zveni, kot bi se mu kaj zataknilo v grlu).

Scott se izkaže predvsem kot producent, a ko ošinemo seznam sodelujočih glasbenikov, ki album sopodpisujejo, hitro ugotovimo, da je bil tokrat zlasti odličen kurator. Med drugim so tu James Blake, Bon Iver, Sampha, Guy-Manuel de Homem-Christo (Daft Punk), Pharell Williams, Metro Boomin, The Alchemist, Dom Maker (Mount Kimbie) in Kanye West. Slednji je od vseh soavtorjev najbolj zaznamoval ploščo, predvsem kar zadeva vpliv: vzporednice med Westovim albumom Yeezus (kjer je Scott odigral pomembno produkcijsko vlogo) in UTOPIO so nezanemarljive. Scottov novi album je na trenutke zares dih jemajoč, a pravzaprav najboljše zamisli pogosto niso njegove: tudi nesporni vrhunec albuma MY EYES je večidel »izposojen« od britanske indie pop kantavtorice The Japanese House.

Ko pridemo do besedil, je že ustaljena praksa, da Scottu pogledamo skozi prste: (super)producentske veščine in kuratorska moč mu že od nekdaj omogočajo, da celo najbolj vprašljive verze uspešno zakamuflira v tako epsko, eterično in spektakularno preobleko, da postane pomen dejanskih besed skorajda nebistven.