25. 8. 2023 | Mladina 34 | Uvodnik
Uvodnik / Krivci
Saj je neizmerno lepo in tudi srce izpolnjujoče gledati župane in občinske svetnike pa ministre in bivše ministre, poslance in prvake strank, kako hodijo bodrit in pomagat na poplavljena območja tudi tri tedne po poplavah. A vendar se slabega občutka, ko to gledamo, nekako ne moremo znebiti: to so ljudje, prav ti dolgoletni lokalni in državni politiki, ki v Sloveniji vedrijo že desetletja na lokalni in državni ravni, ki so v velikem obsegu dejansko odgovorni za razsežnosti posledic poplav. Ali bolj grdo rečeno: marsikateri župan in občinski funkcionar, ki danes teka v škornjih po svojem kraju, še zdaleč ne vsi seveda, ima razsežnost katastrofe na svoji vesti. Enako velja za državne politike – skupaj z obema bivšima predsednikoma vlade, ki danes neutrudno šibata po poplavljenih krajih in vihtita lopato: Janezom Janšo in Borutom Pahorjem.
O čem torej govorimo? O prekategorizaciji zemljišč in tihih poslih, ki na tem področju že zadnjih 30 let potekajo po vsej državi in o katerih odločajo dejansko le politiki. To je že celotno poosamosvojitveno obdobje najlažji način bogatenja v tej državi – prekategorizacija zemljišč in trgovanje z njimi. Saj je jasno, 20 tisoč kvadratnih metrov travnika, ki mu občina spremeni namembnost, je nekaj takega kot zadetek na lotu: še včeraj zemljišče, vredno 20 tisoč evrov, je naslednji dan vredno pol milijona evrov. Vsaj! V odročnem kraju. Na mestnih obrobjih ali v obmorskem pasu pa lahko hitro govorimo o vsaj treh ali štirih milijonih evrov. In v 30 letih te države smo videli že neverjetne načine, zakaj in kako je to plemenitenje zemljišč potekalo. Vse je neraziskano in tudi kriminalisti in tožilci se ne spomnijo niti ene obsodbe na tem področju. Zakaj ne? Ker je slovenska zakonodaja tako napisana. To je področje, kjer imajo tisti z močjo »neomejeno pravico lova«. Ali drugače rečeno: vse je zakonito.
Pri tem se največje perverznosti dogajajo prav pri protipoplavni zaščiti. Pogled po Sloveniji, s prestolnico vred, pokaže, da je protipoplavna zaščita, ki se pretežno financira z evropskimi sredstvi, dejansko način, kako prej poplavna območja nenadoma postanejo gradbene parcele. Ne zaščiteno območje, ampak nove gradbene parcele. V velikem delu občin se protipoplavna zaščita ne izvaja, da bi zaščitili obstoječa stavbišča in ljudi, ampak da se zaradi nje na dotlej poplavno območje razširi gradnja. Z drugimi besedami – da včeraj ničvredna zemljišča postanejo zlato. V teh dneh se je veliko ljudi spraševalo, zakaj je Janševa vlada tako nenavadno izbrala občine, v katerih naj bi v okviru pokoronske obnove gradili protipoplavno zaščito – zakaj med temi občinami ni bilo tistih, ki so znano ogrožene?
Seveda zato, ker so ta denar dali županom in politikom, ki so jim blizu, da bodo z utemeljitvijo »izpeljali smo protipoplavno zaščito« lahko spremenili namembnost zemljišč.
O Janševi vladi ne pišemo zato, ker bi bila toliko hujša od drugih – so pa njeni primeri najbolj sveži. Kaj je bil namreč znameniti zakon o vodah, ki so ga državljani vrgli na referendumu, drugega, kot prekategorizacija zemljišč ob vodi v zazidljive parcele – le da na državni ravni, torej z veliko žlico? Za to gre pri vsem skupaj. Za dobiček. Za denar. Za velik denar. Za zemljišča. Ki s prekategorizacijo postanejo premoženje. In seveda za gradnjo na teh zemljiščih. Za investicije.
A vrnimo se k protipoplavni zaščiti. Kot smo zapisali: gre za enega najizraziteje zlorabljanih finančnih virov Evropske unije. Namen teh sredstev je namreč jasen in čist: zagotoviti varnost in stabilnost državljanom in gospodarstvu. Toda dejansko sredstva potujejo drugače. Župani in njihove večine v občinskih svetih so na lovu za temi sredstvi, ker s tem še včeraj manjvredna zemljišča po novem lahko prekategorizirajo in tako omogočijo zaslužek zasebnikom in seveda tudi samim občinam. Ta nova zemljišča so vir novih občanov, s tem vir nove dohodnine, seveda pa zaslužijo že s prodajo samih zemljišč, če so ta pred tem v občinski lasti. Morebitne korupcije, povezane s tem, ne omenjamo. Pa ne zato, ker bi kakorkoli dvomili, da pri tem provizije letijo tudi v žepe nekaterih županov in občinskih funkcionarjev, ampak ker je na tem področju korupcija popolnoma neraziskana, saj slovenski kazenski zakonik ne omogoča resnega preganjanja takšnih dejanj.
To se je nazadnje pokazalo na primeru zemljišča, ki ga je nekdanji župan Kopra Boris Popovič najprej prodal neznanemu tujcu, nato pa so – kakšno naključje – občinski svetniki zemljišče komunalno uredili, omenjeni tujec pa je nove izjemne razdeljene gradbene parcele s pogledom na morje po sindikalni ceni prodal – saj ni res, pa je – Popovičevi mami in Janševemu ministru Alešu Hojsu.
Vse, o čemer pišemo, se dogaja tudi v tem trenutku. V tem trenutku se na nemalo poplavnih območjih, prekategoriziranih z utemeljitvijo, da se je tam izpeljala protipoplavna zaščita, začenja gradnja novih stanovanjskih hiš in vilablokov, novih proizvodnih hal, poslovnih prostorov in trgovin. Vlada bi morala zato nemudoma sprejeti začasno prepoved gradnje na teh območjih in trdo zaostriti pravila. Že v interventnem zakonu. Zakaj tako hitro? Da bo naslednjič – in naslednjič je glede na podnebne spremembe neizogiben – manj trpljenja in uničenih življenj. In tudi zato, ker je že čas, da se to ustavi.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.