Komentar / Blaga ali brutalna?

Janko Lorenci

25. 8. 2023  |  Mladina 34  |  Kolumna

Svet pada iz krize v krizo in to obnavlja staro vprašanje, ali se v takih razmerah bolje znajdejo demokratične ureditve ali avtokratske. Različne raziskave epidemije in podnebne krize govorijo, da sta oba sistema ekonomsko tako rekoč enako učinkovita. To je majhno presenečenje.

Najpogosteje se primerjata Amerika in Kitajska. Nagli vzpon slednje naj bi potrjeval, da je avtokratsko nadzorovani kapitalizem učinkovitejši. Toda primerjava med Južno in Severno Korejo pravi nasprotno. Kakorkoli, sistema sta si različna, a tudi podobna. Demokracija nedvomno zagotavlja bistveno večje individualne pravice in pravnost. V avtokracijah so volitve zgolj formalnost, individualne pravice določene arbitrarno, nadzor ponekod orwellovski. Vendar je tudi v demokracijah politični monopol odločanja v marsičem neomejen. Volitve dajo vsakokratni oblasti carte blanche, v resnici ni vezana na nič, če se ne drži predvolilnih obljub, programa itd., ni sankcionirana, kvečjemu tvega padec na prihodnjih volitvah. Poleg tega je tesno povezana s kapitalom (ki sploh ni voljen) ali mu je celo podrejena. To odtujenost politike rahlo mehčajo referendumi, kjer pač so, in dejstvo, da je politika v demokraciji vendarle občutljivejša za javno mnenje kot avtokratski režimi.

Vprašanje, kakšna so občutja ljudstev v enem ali drugem sistemu, je izmuzljivo. Če avtokracija prinaša hiter razvoj, je prebivalstvo običajno zadovoljno. Če demokratična država stagnira ali nazaduje, se nezadovoljstvo ljudstva izraža tudi kot naklonjenost avtoritarcem. Skratka, demokracija je pogosto tudi kritje za trdo, nehumano ekonomsko-socialno ureditev, čeprav v glavnem še ponuja boljše javne službe in s tem večjo skrb za ljudi.

Sistema marsikaj tudi druži. Oba se imata za večvredna in tekmujeta, posredno kdaj tudi vojaško (Ukrajina). Oba mučijo notranje težave – ljudstva jima vedno manj zaupajo. Tako sta oba bolj ogrožena od znotraj kot drug od drugega. Hkrati sta ekonomsko prepletena in po malem med seboj odvisna. Obema grozijo isti globalni problemi (epidemije, podnebna kriza …) in se torej potrebujeta, a zaradi nasprotij ne sodelujeta. Ceno za to plačuje na primer okolje.

Poglavitna skupna značilnost obeh je kapitalizem. Ta lahko očitno uspeva z demokracijo ali brez nje. Tista demokracija, ki ima pred očmi splošno blaginjo, kapitalizem brzda; tako je bilo v zlati dobi socialne demokracije in se je kazalo kot močne javne službe, visoki davki, umirjena družba … Nebrzdani kapitalizem pa demokracijo uničuje – to potrjuje razraščanje skrajne, avtoritarno razpoložene desnice povsod na Zahodu. Logična veriga tega procesa je očitna: velika neenakost in socialna krhkost mnogih-pešanje javnih služb-socialne stiske- nezaupanje v levosredinsko politiko-vzpon skrajnežev in populistov.

Problem zdajšnjega (neoliberalnega) kapitalizma je njegova osamosvojenost. Ker ni reguliran ali je reguliran le površno, nenehno raste, to pa neizbežno uničuje okolje. Kolumnist Guardiana George Monbiot zapiše: priznajmo, da je kapitalizem smrtonosen. Pod pritiskom podnebne krize se počasi le širi mnenje, da se bo moral kapitalizem spremeniti in podrediti ekologiji. To ne izključuje majhnih korakov, nezadostnih, a boljših kot nič, saj nam pridobivajo nekaj časa. Prihodnost ni jasna, toda ritem in globina spreminjanja sistema bosta odvisna predvsem od hitrosti podnebnih sprememb ter ekološke učljivosti družb. Sedanja družbena razmerja očitno dopuščajo zgolj drobno in postopno preurejanje ureditve, okolje pa se slabša surovo in hitro. V tej hazarderski tekmi s časom je prva prioriteta ustaviti nebrzdano rast (zlasti porabo fosilnih energentov) in postopoma ustvariti znosno simbiozo med strogo nadzorovanim (post)kapitalizmom, pravičnejšo družbo in zmogljivostjo okolja. Če bodo šle stvari v pravo smer, bo primat odločanja o razvoju znova v rokah države, skupno in javno pa bo prevladalo nad individualnim in zasebnim.

Pobožne želje? Za zdaj se stvari kljub zeleni retoriki Bidna, Xija, von der Laynove … nikakor ne gibljejo v to smer. Tu sta obe, demokracija in avtokracija, enako odpovedali. Oba sistema se celo zbližujeta – pač zato, ker hočeta ohraniti nemoteno rastoči kapitalizem. Rast potrebujeta, da lahko bogati še bogatijo, vsaj minimalno pa so potešene tudi množice. Tudi te, brez zaupanja v elite in vzgojene v potrošništvo, ne marajo omejitev in odrekanja. Vse to blokira spremembe. Monbiot ima prav – sedanji sistem je poguben. Pri tem je jasno, da se lahko kapitalizem spreminja le vštric s spreminjanjem vrednot. Po drugi svetovni vojni so bile bistveno bolj naklonjene humani družbi, potem so se umaknile neoliberalnemu egoizmu, ki ga že nekaj desetletij ne more omajati nobena kriza.

A stopnjevanje podnebnih katastrof bo prej ali slej prineslo prelom. Že pandemija je nakazala, da poškodovana narava postaja odločilen dejavnik družbenega preurejanja. Država je čez noč znova postala pomembna in vsem po vrsti mirno nalagala omejitve. V polno razviti podnebni krizi bo to samoumevno. Po zadnjih poplavah se taka prihodnost v miniaturni obliki že kaže tudi pri nas.

Demokracija in avtokracija sta na zgodovinski – ekološki – preskušnji. Če je ne bosta prestali, bomo zdrsnili v ekodiktaturo – družba bo še vedno organizirana, delujoča skupnost, a vse bo podrejeno preživetju v uničenem okolju. To je blaga varianta. Brutalna: zavladal bo kaos, boj vseh proti vsem, tekla bo kri, vrnili se bomo v barbarstvo.

Demokracija še prinaša boljše javne službe, več svobode ali vsaj njeno iluzijo, več različnosti in kreativnosti. In drugače od avtokracije vsaj načeloma omogoča miren prehod v boljšo ureditev. Toda zdajšnja, na pol invalidna demokracija ne obljublja blage variante. Kdor jo slepo brani, ni demokrat.