Gran Turismo

proti

Krogi navznoter.

Slovenci so nori na Hitre in drzne, zato je malo verjetno, da bodo sabotirali Gran Turismo, ki pa sabotira samega sebe – tako kot pač običajno sami sebe sabotirajo filmi, posneti po videoigricah. Najbolje jih je gledati s konzolo v roki. Kar velja tudi za Gran Turismo, pa čeravno je posnet po resnični zgodbi, ki jo je videoigrica le sprožila, intonirala in formatirala. Danny Moore (Orlando Bloom), marketingar dirkalne ekipe Nissana, poišče deset najboljših igralcev videoigrice Gran Turismo ter jih na Nissanovi akademiji predela v prave dirkače, med temi pa potem z dirkami poišče najboljšega, asa asov, valižanskega gika Janna Mardenborougha (Archie Madekwe), ki ga prelevi v tovarniškega voznika Nissana (njegovo mamo igra Ginger Spice!) in pošlje na prave dirke – ostalo so krogi, začarani krogi na dirkalnih pistah širom sveta, tudi v Le Mansu. Vsi ti krogi so monotoni, nenavdahnjeni in nevznemirljivi, že tisočkrat videni – včasih se zdi, da gledate kroge iz Mangoldovih Izzivalcev ali pa Couvelairovega Michela Vaillanta.

Neill Blomkamp, ki je debitiral s sijajnim Okrožjem 9, potem pa nasedel s Chappiejem, monotonijo rešuje s puščicami, ki nam kažejo, kdo je kdo, in z naspidiranimi, hiperaktivnimi droni, ki pa jo le še dodatno poudarijo. Še dobro, da se tu in tam kdo raztrešči. In še dobro, da ob pisti tu in tam pokaže njegovega trenerja, ekspresivnega Jacka Salterja (David Harbour) – šele iz njegovih grimas lahko razberemo, da se pravkar dogaja nekaj nevarnega, strašnega, dramatičnega in zasoljenega. Gran Turismo – Top Gun sreča Top Gear – ni posnet neposredno po videoigrici, a obnaša se tako. (kino)