Giulia Caminito: Voda v jezeru ni nikoli sladka

+ + + +

Obupna, obupna prijateljica

Italijanska pripovednica Guilia Caminito (1988) je z romanom Voda v jezeru ni nikoli sladka na vroči sledi uspeha rojakinje Elene Ferante, le da namesto juga škornja v času uveljavitve novih mafijskih metod opisuje Rim s predmestji na prelomu tisočletja in se ukvarja s socialnim dnom, s tistimi brez možnosti za družbeno napredovanje, trudu navkljub. Punca iz ospredja, pripovedovalka Gaia, je od prvega prizora, ko se mati zvijačno pririne k socialnim službam in kljub grožnjam in skoraj batinam noče zapustiti urada, dokler ne rešijo njenega problema, izpostavljena revščini, večnemu varčevanju, pomanjkanju, tudi starševske ljubezni in upoštevanja vrstnikov. Zato je jezna in nepredvidljiva v svojem pravičniškem srdu.

Roman govori o odraščanju dekleta in zagatah šestčlanske družine, stisnjene v dvajset kvadratnih metrov velikem bivališču v Rimu, ki ga potem zvijačno in brez papirjev začasno zamenjajo za večje ob bližnjem letoviškem jezeru. Tam so ob bogataših tudi takšni, ki so pobegnili pred gentrifikacijo in draginjo središča, in dnevni vozači iz podplačanih poklicev. Oče je ohromel med delom na črno in doma nerga, dokler nekje ne staknejo rabljenega teveja, dvojčka sta servilna na vse strani, tu sta še pripovedovalka in brat, ki gre med anarhiste in z njimi na fešto v Genovo, zaradi česar ga, ko ga iztrgajo policiji, izselijo k babici. Nad vsemi s praktičnostjo in nepopustljivostjo bdi materina odločna rdečelasa figura, ona zrihta vse, selitev, prebarva, počisti, vzdržuje vso družino. In postavi visoko ceno, ne le s čustvenim izsiljevanjem, temveč tudi z neizpodbitno avtoriteto. Ona je nadomestek očeta gospodarja, ona je navdih in avtoriteta, ki jo je treba zrušiti, če hočejo družinski člani odrasti in se postaviti na lastne noge.

To je zgodba o odraščanju in pasteh, o šolskih prijateljstvih in obračunih z zoprnicami in sošolci, o prvih ljubeznih, vse pa uglašeno na Gajin socialni status: sram zaradi obrabljenih cunj in nemogočih barvnih kombinacij, medtem pa se sošolke uspešno vozijo z motorini in prisedajo k ljubimcem v avte. Roman je tudi zgodba o izdajah, o prevzemanju fantov in maščevanjih, o napačnem razporejanju čustev in sploh pasteh, ki grejo k odraščanju zraven.

V počasnem začetnem tempu izpisan roman se stopnjuje proti sentimentalki in poklonu mestu dogajanja, proti koncu pa dobi nepričakovane obrate. Zasuk perspektive, ki jo prinese odraslost, ga iztrga temeljnemu občutju bede in nemoči, ki jo občutijo marljivi, ko spoznajo lažnivost obeta sreče, če se bodo uklanjali družbenim normam. Pisanje izzveni v martinedenovsko spoznanje, da stvari, ki si jih želimo, pridejo vedno prepozno in da se razredni boj izgublja že v šolskih klopeh, ob spoznanju, da nimajo vsi možnosti napredka. Še posebej ne v socialno zanemarjeni družbi, prepleteni s korupcijo in nateniranimi manekeni na čelu države. V tem je kritični naboj tega pisanja, v katerem se razkriva tudi jeza izločenega sloja, ki potem lahko ob prvi priložnosti izbruhne navzven, na ulici.