Haruki Murakami: V prvi osebi ednine 

+ + + +

Japonski literarni mag tokrat z osmimi kratkimi zgodbami.

Ko ploden pisatelj izda nekaj ducatov knjig, se postavi vprašanje: koliko peripetij mu je še ostalo? Je ves čas hranil najboljše ali jih je na silo postrgal iz spomina?

Avtorjeva vnaprejšnja prednost pri zahodnjakih je vsekakor ta, da je Japonec. Bralec si spontano poustvarja podobe vsakdanjika, načine druženja in bivanja, pritegne ga iskanje razdalje in drugačnosti. Kako pa zgodbe? Tu mu je priznati, da je spreten, ko iz nič ustvari dovolj napeto čtivo. No, njegov nič je drugačen, recimo mladostna domislica, ko je za lokalno revijo napisal glasbeno kritiko albuma Charlieja Parkerja, ki je spodbudila bralce v vroče polemike, urednika pa je to navdušilo. To, da je pisal o plošči, ki ni nikoli izšla, je bilo manj pomembno. Desetletja kasneje v New Yorku v antikvariatu naleti na ta fantomski objekt, tokrat v realni podobi.

Čeravno kratke zgodbe v glavnem nimajo obratov, ki smo jih navajeni pri klasikih tega žanra, mu uspeva z zmenki, ki jih ni, z zvezami, ki to niso, z grobim opisom grde ženske, ki jo šarm spremeni v iskano družbo … Prav to je njegov adut, ko iz dogodkov, ki jih večina še opazila ne bi, ustvari povsem spodobno literaturo. Predvsem pa se v času spleta, mobitela in elektronske pošte njegovi liki srečujejo po naključju. Trčijo na ulici, v baru, na koncertu, v parku ... Stari Grki so prav zato častili boga Kairosa.

Antimoderno delo – po dogodke ne greš v potovalno agencijo, ne najdeš jih na spletu, na koncertih, na obiskih, na priljubljenih krajih druženja, ampak se dobesedno zaletiš vanje. Jasno, če znaš gledati s posebnim očesom, drugače ti pač preostane branje literature.