Komentar / Še učljivi?

Janko Lorenci

1. 9. 2023  |  Mladina 35  |  Kolumna

S poplavami smo trajno čofnili v izredne razmere. Posledice divjanja voda pa bi bile bistveno blažje, če bi se država razvijala načrtneje in pametneje. A dosedanji razvoj samostojne Slovenije je stopicanje na mestu ali celo nazadovanje.

Poglejmo.

Večino gospodarstva smo razprodali, celo banke. Javne službe in sistemi pešajo in se bližajo kritičnemu stanju – velja za zdravstvo, šolstvo, pokojninski sistem ... Državna administracija slabi zaradi nastavljanja »naših« na njene vrhove. Prostor smo prepustili samovoljnemu prilaščanju in razdrobili državo na neverjetno množico pritlikavih občin, nesposobnih obvladovati širše probleme. Povprečen državljan je v marsičem izgubil občutek varnosti, kar med drugim vpliva na rodnost. Prebivalstvo bi se že krčilo brez priseljevanja, ki ga potrebujemo, a nas moti, zato priseljencev nočemo integrirati. Svetovni red se sestavlja na novo, Zahodu in Uniji v škodo, Slovenija pa v nasprotju z lastnimi interesi kot plašna miš slepo sledi diktatu velikih (npr. glede ukrajinske vojne).

Vse našteto je tesneje ali ohlapneje povezano s stanjem v beticah, ki so se sprijaznile z neoliberalizmom. Paradni in vlečni konj te posvetne religije je privatizacija. Privatizirali smo celo miselnost, držo, vrednote – v ospredje namesto skupnosti postavili posameznika in njegov ego. Tako ukalupljeno mišljenje osnovne interese družbe nujno zrine na stranski tir. Zato smo se, kot rečeno, ekonomsko razprodali, državo s pol gospodarstva v tuji lasti in brez ene lastne banke pa je seveda težko razvijati v skladu z nacionalnimi interesi. Privatizirali smo vrsto nekoč javnih služb in ustanov, zato se lahko tudi z naravo, po definiciji najbolj skupno dobrino, dela kot svinja z mehom. Če ne bi bila pokrajina tako hribovita, bi jo zdelali še bolj.

V politiki, najodgovornejši za življenje v državi, se posvečeni status zasebništva, dobička, individualizma kaže v njenem vdajanju lobijem, odsotnosti razvojnega koncepta, šibki odgovornosti javnosti. Kaže se tudi v vsakdanjem življenju ljudi, med drugim v občutku, ki nam ga privzgajajo. Če ne uspeš, si rečeš, slab ni kapitalizem, slab sem jaz. Jaz se moram spremeniti, ne kapitalizem. In narobe: ker sem za vse kriv in odgovoren sam, smem biti brezobziren, smem brez slabe vesti povsod iskati luknje, obvode, bližnjice. Tako trpi tudi pravnost.

Zaradi takih vzorcev razmišljanja in ravnanja je družba razdrobljena, zmedena, revnejša in surovejša. Del volivcev se zato laže odloči za demagogijo skrajne desnice, drugi, večinski del kar naprej neuspešno išče boljše nove obraze. S tako politiko na grbi Slovenija izgublja nekdanjo prednost pred primerljivimi državami.

Vse seveda ni slabo ali brezupno, a scela smo zaradi rahljanja dobrih standardov na skoraj vseh področjih kljub postopnemu večanju BDP bolj ali manj zafurali tri desetletja samostojnosti. Krhki in ranljivi smo, bolj kot razviti deli EU. Zanesljiv izraz šibke družbene odpornosti je pešanje javnih služb, tistih, od katerih je odvisno zdravje, znanje, počutje … velike večine Slovencev.

V istem času se okolje naglo slabša, udarci narave postajajo stalnica; to čutimo, to nam dopoveduje znanost. Hkratno slabšanje družbene odpornosti in tudi okolja lahko vodi v brezno. Res, kaj bomo storili, če nas jeseni ali prihodnje leto ali leto kasneje doletijo podobne poplave, tedni neznosne vročine ali dva meseca brez kapljice dežja? Zdajšnjo povodenj bomo nekako še sanirali, za naslednje pretrese takih razsežnosti ne bo več moči, ne materialne, ne psihološke, ne politične. Tudi izdatne mednarodne pomoči ne bo več. Kaj bo potem? Bodo prizadeti prepuščeni usodi, bo kaka pokrajina kar ugasnila, bo sledil širši razkroj?

Svarila in klofute dobivamo, družbene in ekološke, a pravega alarma ni. Po starem pa očitno že srednjeročno ne bo šlo več. Dramatične perspektive, ki so jih nazorno razgalile poplave, bi po vsej logiki morale prinesti streznitev in temeljit zasuk. Zanj je najprej potrebno priznanje, da je položaj zagaten, da smo zanj sokrivi in da so neizbežne globinske spremembe, drugačne prioritete, drugačna miselnost, drugačna drža. To najbolj velja za politiko, a nikakor samo zanjo. Za zasuk pa ni potrebna revolucija, popolno prevrednotenje vrednot, ampak le korak nazaj v resnično, neponarejeno socialdemokracijo. Tako ureditev je Zahod pred desetletji že imel in bila je bistveno boljša. Dodati ji je treba zgolj ekološki predznak.

Poplave so katastrofa, pa tudi priložnost. Zveni kot fraza, vendar ni. Naravnost iz epidemije se pogrezamo v podnebno krizo, še bistveno nevarnejšo. Nastaja nova, trša normalnost, trajno izredno stanje. Izredne razmere pa dopuščajo in zahtevajo izredne poteze, prelom. Vlada lahko zanj v tem popoplavnem času, ki pa ne bo trajal dolgo, dobi trdno javno podporo za zasuk. Kakšen?

Najbolj na kratko: država naj spet postane država. Ima torej pred očmi celoto in streže splošni blaginji in varnosti, ne pa parcialnim interesom lobijev, skupin, panog. Drugič, še bolj kot spontano, dobrodejno, a minljivo solidarnost, ki jo zbudijo katastrofe, potrebujemo sistemsko solidarnost – dobre javne službe. Tretjič, ne bo šlo brez gledanja v prihodnost in načrtovanja, brez »socialističnega« planiranja, ki se ga cinično-butasto-egoistični občudovalci nevidne roke trga bojijo kot hudič križa. V okviru te sheme pa gre za kadriranje po sposobnosti, konec privatizacije, pravičnejše davke, samozavestnejšo držo na zunaj … Mini test pripravljenosti na prelom: poštena obdavčitev visokih podjetniških in bančnih dobičkov. NLB, ki umazano izkorišča varčevalce, je država enkrat že rešila, naj zdaj skupnosti, ljudem, nekaj vrne.

V tem prelomnem času si lahko prihodnost krademo ali si jo podarjamo. Nevarnosti so očitne, dileme usodne. Smo še učljiva družba?