Etceteral / Avdiovizualna zasedba, ki ustvarja zmes jazza in elektronike, začinjeno z (afro)futurizmom

Ravno so se vrnili s koncerta v Romuniji in zdaj se v svojem ljubljanskem studiu pripravljajo na vrsto koncertov po italijanskih mestih in na Sardiniji. Že to priča, da je glasba, ki jo pod imenom Etceteral ustvarjata Boštjan Simon, eden naših najbolj priznanih jazzovskih saksofonistov mlajše generacije (rojen je leta 1982 v Šempetru pri Gorici), in Marek Fakuč, virtuozni bobnar iz šole Zlatka Kaučiča (rojen leta 1980, prav tako v Šempetru), suvereno prodrla čez naše meje. Njihovi nastopi v živo so tako zaželena atrakcija tudi zato, ker so poslastica za ušesa in oči, saj so vselej podprti z abstraktnimi, a z glasbo zares skrbno usklajenimi vizualizacijami, ki jih podpisuje multimedijska umetnica Lina Rica (rojena leta 1980 v hrvaški Makarski).

Bendu, ki se je v šali oklical za »mednarodnozabavnega«, so se vrata v tujino začela odpirati, ko ga je pod okrilje vzel ljubljanski festival Ment. Ta je Etceteral »izvozil« na vrsto »showcase« festivalov iz svoje mednarodne mreže. Bend je nato lovke po svetu razpredel s pomočjo Chrisa Eckmana, vplivnega ameriškega – v Ljubljani živečega – glasbenika in založnika. Etceteralovi nastopi so ga tako navdušili, da je bend – tako kot je leto prej storil s posoškimi vizionarji Širom – vzel pod okrilje svoje kozmopolitske založbe Glitterbeat.

Pri njej je trojec lani izdal svojo drugo ploščo Rhizome, ki jo je kritik Borja Močnik v Mladinini recenziji opisal kot »udarno združevanje modularne sintetizirane psihedelije in glasne jazzovske govorice«. O bendovem prvencu Ama-gi, leta 2020 izdanem pri metelkovski založbi KAPA, pa je povedal, da »vneto vijuga po presečiščih jazzovskega gruva, postrockovske intenzivnosti in elektronskih raziskovanj«, ter dodal, da »potrjuje raznovrstnost in raznoličnost domačih neinstitucionaliziranih (ob)jazzovskih praks«. Močnikove besede precej zgovorno povzamejo radikalen eklekticizem bendovega dosedanjega opusa, a se do bralca prijazno izognejo nekaterim žargonskim izrazom, po katerih pa enostavno moramo poseči, da natančneje opišemo Etceteralovo tehnično kompleksno, ritmično večplastno in žanrsko sila izmuzljivo glasbo.

Eden takšnih je »poliritmija«, ki jo Boštjan Simon opiše z metaforo holograma: »Hologram ustvariš z dvema laserjema in podlago, na kateri se srečata. V poliritmiji pa simbioza dveh sočasno izvajanih ritmov ustvari občutek ritmičnega lebdenja.« To Simon ponazori s tapkanjem po stegnih in sočasnim provizoričnim beatboxanjem, kar je žal nemogoče prevesti v pisano besedo. K tovrstnemu ilustriranju bendovega početja se zateče kar pogosto – ker je preprosto neizogibno.

Še en ključen termin, ki mu težko ubežimo ob razglabljanju o Etceteralovi glasbi, je afrofuturizem. Ta ima na bendovo glasbo vpliv sicer le v estetskih razsežnostih, saj se bend zaveda, da je afrofuturizem kot umetniška in filozofska smer, kot pravi Simon, »v ekskluzivni domeni temnopoltih«. Vseeno pa bendovo glasbo močno zaznamujejo različne tradicije afriških muzik.

V kontekstu benda o futurizmu govorimo tudi zaradi tehnične dovršenosti in »naredi-sam« (DIY) iznajdljivosti, s katero ustvarja sožitje med vizualizacijami in glasbo: Simon je v saksofon zvrtal luknjo, vanjo vstavil miniaturni mikrofon in ga povezal z velikansko floto elektronskih glasbil. Lini Rici nato pošilja tri signale in tako dirigira različne plasti projekcij ter ustvarja kirurško natančen dialog med zvokom in sliko. To je avdiovizualna harmonija par excellence, zato ni nenavadno, da govorimo o triu, čeprav glasbo podpisujeta le Simon in Fakuč.

Etceteral je le kaplja v morju različnih projektov, v katerih delujejo člani benda. Potrebovali bi več parov rok, če bi želeli na prste prešteti vse zasedbe, v katere je bil doslej vpleten Boštjan Simon. Kot pravi, je »rok trajanja bendov pri nas navadno omejen na kakšni dve leti«, zato je hiperproduktivni glasbenik danes dejaven »le« v štirih: ob Etceteralu še v duetu z legendarnim bobnarjem Zlatkom Kaučičem, v kvartetu z Robertom Jukičem, Tomažem Gajštom in Kristijanom Krajnčanom ter v bendu Zhlehtet, projektu pianista Roka Zalokarja; z bobnarjem Elvisom Homanom pa občasno izvaja improvizirano filmsko glasbo kot spremljavo klasičnega danskega nemega filma Čarovnica (1922, Häxan).

Tudi Marek Fakuč je razpet med številne zasedbe: eksperimentalno tehnoidno glasbo ustvarja z bendom Marta Fakuč, pri katerem sodeluje tudi Lina Rica, letos pa je z novim bendom Eating Sports pri založbi ZARŠ izdal prvenec, ki ga je Jaša Bužinel v Mladini opeval kot dokaz, da lahko s sledenjem »načelom jazz-rock/fusion bendov sedemdesetih let ustvariš godbo, ki je sveža, predvsem pa prekleto zabavna«. Kljub vsem tem projektom Fakuč in Simon soglasno poudarita, da je Etceteral njun glavni fokus. Je bend, katerega rok trajanja je vsekakor daljši od dveh let: morda je celo neomejen.