»Empatija je prvi korak na poti do sprave«

Slovita makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska (rojena 1974 v Skopju) bo v četrtek, 7. septembra, v ljubljanskem Kinodvoru slovenskemu občinstvu premierno predstavila svoj najnovejši celovečerec Najsrečnejši človek na svetu, koprodukcijo, pri kateri je sodelovala tudi naša produkcijska hiša Vertigo. Zgodba, ki (tudi s pomočjo absurdnega črnega humorja) odpira vprašanja, povezana s povojnimi travmami Sarajevčanov, se odvija na hitrostnih zmenkarijah, kjer protagonistka spozna človeka, ki je nanjo streljal med obleganjem Sarajeva.

Režiserka, ki se je sprva v Skopju in kasneje v Philadelphii šolala za slikarko in grafično oblikovalko, nato pa končala podiplomski študij na newyorški univerzi Tisch School of Arts, zdaj živi v Belgiji. Njeni izrazito družbenokritični, pogosto feministični in zadnje čase tudi precej satirični filmi v njeni domovini (in onkraj) dvigujejo ogromno prahu: Dan brez imena (2017) je celo pristal na črnem seznamu makedonskih cenzorjev.

Že njen prvi kratki film Veta (2001) je bil na Berlinalu, enem najpomembnejših filmskih festivalov, nagrajen s posebno omembo žirije, njeni celovečerci – posnela jih je že sedem – pa so poželi zmagoslavje na številnih filmskih festivalih širom po svetu. Njen predzadnji film, feministična satira Bog obstaja, ime ji je Petrunija (2019), je dobitnik kar tridesetih nagrad, med drugim dveh nagrad na Berlinalu, nagrade LUX in nagrade Art kino mreže Slovenije. Izjemno uspešen je tudi novi film Najsrečnejši človek na svetu, ki je bil z nagradami med drugim ovenčan na festivalih v Göteborgu, Pulju in kalifornijskem mestu Palm Springs, slavil pa je tudi na Festivalu slovenskega filma, kjer je prejel vesno za najboljšo masko, kostumografijo in manjšinsko koprodukcijo.

Nedavno ste izjavili, da bi zgodbo, ki jo pripovedujete v filmu Najsrečnejši človek na svetu, povedali slej ko prej, da je bilo to neizogibno, da ste le čakali na pravi čas. Zakaj je ravno zdaj pravi čas? 

To je osebna, resnična zgodba scenaristke, moje tesne sodelavke Elme Tataragić – jaz sem jo le prevedla v medij filma. Menim, da pripovedovanje vsake osebne zgodbe, še posebej pa takšnih, ki nosijo breme travmatičnih izkušenj, terja svoj čas. Pustiti ji moraš, da zadiha, da jo dobro prebaviš in razumeš. Dobro pripovedovanje zgodb zahteva distanco. Lahko bi posneli film o tem, kar se je dogajalo pred tridesetimi leti, a Elma je želela napisati nekaj sodobnega, nekaj, kar govori o današnjem Sarajevu. To je bila stvar iskanja prave forme, pravega konteksta, kar je bilo kot nekakšna sestavljanka iz tisočerih koščkov.

Razmišljanje o nujnosti te distance se mi zdi danes še posebej zanimivo, saj sem včeraj priletela iz Ukrajine, s festivala v Črnovicah (ukr. Černivci), kjer smo razglabljali ravno o tem. Spraševali smo se, kdaj je pravi čas, da postaviš ogledalo, ki zrcali resničnost. Kako lahko nekaj tako kompleksnega in travmatičnega sploh prikažemo na korekten način, ki je zvest resničnosti? Koliko distance to zahteva? Je to – na primer v kontekstu Ukrajine – mogoče predelati že zdaj ali je za to še prezgodaj? To je zanimiva dilema, ki je med umetniki zelo relevantna v državah, ki so raztrgane od vojne.

Je film torej na ukrajinski projekciji dobil neko novo plast relevantnosti? 

Film sem v Kijevu prvič predstavila že oktobra. Za Ukrajince je tema filma izjemno zahtevna, saj so ta trenutek v vojni, naša zgodba pa govori o spravi in o odpuščanju. Ena od največjih težav, ki bremenijo države bivše Jugoslavije, je dejstvo, da tudi trideset let po vojni izjemno težko sprejmemo nekatere resnice, ki so pravzaprav osnova za to, da se sploh lahko začnemo pogovarjati – kaj šele za to, da si začnemo odpuščati. Ko sem film predvajala v Beogradu, srbska javnost absolutno ni bila pripravljena na tovrstno soočenje s tem bolečim poglavjem zgodovine, ni bila pripravljena na pogovor o obleganju Sarajeva in vojni v Bosni.

Zdaj, ko sem bila v Črnovicah, sem dobila občutek, da so tam nekoliko naprednejši od nas, saj so se že zdaj, ko so še sredi vojne, pripravljeni pogovarjati in ob tem raziskovati sebe in tudi drugo stran. Seveda ne pravim, da so pripravljeni sprejeti ali razumeti rusko perspektivo, a zavedajo se, da bodo morali nekega dne živeti skupaj. Kako k temu pristopiti, ko bo vojne konec? Morda jim lahko pri tem pomaga naša zgodba. Imam močen občutek, da se bodo znali po koncu vojne s tem spoprijeti mnogo bolje, kot je to uspelo nam. Morda je naša zgodba lekcija, da ne zatavajo v ta začarani krog, v katerem je obtičal Balkan. Tako vsaj upam. Prav zato se vztrajno vračam v Ukrajino.

Naša regija je čudovita, polna ustvarjalnosti in potenciala, a zadnjih trideset let drug drugega davimo. Eden drugega držimo za vrat ravno tako rahlo, da pustimo skozi minimalen dovod zraka, a nič več kot to.

Zakaj je bil na beograjski projekciji odziv tako negativen? Katera razsežnost filma se je zdela tamkajšnjemu občinstvu tako sporna? 

Gre enostavno za to, da srbska politika vztrajno širi narativo, ki je drugačna od tega, kar se je dejansko zgodilo: ni zvesta resnici. Seveda je tudi v Srbiji ogromno ljudi, ki so odprti in si ne mečejo peska v oči, a dobršen del populacije zavrača sprejemanje resnice, saj je to enostavno lažja pot. To je poglavje zgodovine, ki ga ne moreš kar ignorirati: moraš sprejeti odgovornost. Če je ne sprejmeš, ti drugi ne bodo mogli odpustiti, pravzaprav si odpustiti ne boš mogel niti sam.

V intervjuju za HeadStuff ste povedali, da vse, kar ustvarita s sestro, producentko in igralko Labino Mitevsko, doma nemudoma napadejo. Zakaj so vaša dela v Makedoniji tako kontroverzna? Kdo jih napada? 

Tako je, odkar sem posnela film Dan brez imena (2017), ki govori o mlajši generaciji Makedoncev in o njihovih etničnih sporih z albansko skupnostjo. Dotika se vprašanj islamofobije, mačizma, prikazuje uničujočo resničnost neobstoječega multikulturalizma, ki ga vztrajno promoviramo. Temelji na resnični zgodbi štirih makedonskih otrok, ki so bili usmrčeni ob nekem jezeru, in prikazuje zadnjih 24 ur njihovega življenja. Film je bil v Makedoniji popolnoma blokiran in cenzuriran. Pristal je na tako imenovanem črnem seznamu in posledično ga ni videl skoraj nihče. Takratna vlada se je odločila, da je film preveč kontroverzen za njeno politično agendo, poskušali so me uničiti, počutila sem se skorajda, kot bi živela v stalinistični Rusiji ali nacistični Nemčiji.

Nato so skušali ustaviti tudi moj predzadnji projekt, film Bog obstaja, ime ji je Petrunija (2019), a k sreči se je zame zavzel evropski veleposlanik v Makedoniji, diplomat slovenskega rodu. Jamčil je zame in moje delo zagovarjal z argumenti svobode izražanja. Umetnika preprosto ne moreš usmerjati, tudi če ti zgodba, ki jo pripoveduje, stopi na žulj. Želeli so me spraviti v zapor, češ da sprožam etnične napetosti. To so bili grozni časi, v nekaj dneh sem skorajda popolnoma osivela.

V vlogi umetnika, ki ga poskušajo utišati, imaš dober vpogled v to, kako pravzaprav deluje sistem. Ljudje se sploh ne zavedamo pomembnosti svobode izražanja, dokler nam ta ni odvzeta, dokler nas ne utišajo. Ločitev med politiko in umetnostjo je nujna, saj enostavno ne moremo ustvarjati dobre umetnosti, če nas je strah. Če izgubimo svobodo, kaj sploh še imamo?

Ločitev med politiko in umetnostjo je nujna, sej enostavno ne moremo ustvarjati dobre umetnosti, če nas je strah. Če izgubimo svobodo, kaj sploh še imamo?

Se v tem skriva tudi razlog, zakaj živite v tujini? 

Makedonijo sem zapustila že davno, ko sem se odpravila na študij. Je pa to na neki način razlog, zakaj je domovino zapustila moja sestra. Vendar se zdaj stvari spreminjajo na bolje. Čeprav je ta izkušnja v meni pustila globoko brazgotino, ne morem kar ignorirati svoje skupnosti ali svoje države. Nasprotno: poskušam podpirati svoje kolege, še posebej ženske filmske ustvarjalke, s polno paro se borim za idejo neodvisnosti in svobode izražanja. Prav tako pa filme še vedno ustvarjam s pomočjo makedonskih sredstev.

So bili podobnih napadov deležni tudi filmi iz vašega tako imenovanega feminističnega opusa – Sem iz Titovega Velesa, Ženska, ki si je utrla solze, Dan brez imena, Bog obstaja, ime ji je Petrunija? 

Ja, predvsem slednji. Film Bog obstaja, ime ji je Petrunija je bil tako sporen predvsem zato, ker sta v Makedoniji država in cerkev ločeni le na papirju, ne pa v srcu in duši. To je nekaj, s čimer se moramo soočiti, in je nekaj, kar smo obravnavali tudi v filmu. Imam priložnost, da ustvarjam filme, s katerimi lahko obravnavam tabuje in govorim o težkih zadevah. To ni le privilegij, to je dolžnost. Moje poslanstvo je izboljšati svet.

To je pa precej ambiciozno poslanstvo.

Ja, ambiciozno in tudi zelo naivno. Veste, moč prinaša tudi odgovornost. Nimam finančne moči, temveč le kreativno moč, ki jo enostavno moram izkoristiti. Morda sem nespametno naivna in pretirano pogumna, a preprosto čutim veliko željo po spraševanju o tem, kaj vse bi lahko bilo bolje in kako to doseči. Umetniki moramo biti pogumni. Vztrajno se moramo izogibati cone udobja in prevpraševati ustaljene ideje in sisteme. Kaj je smisel umetnosti, če ne premikamo mej?

Filmski kritik Roger Ebert je avtor znane izjave, da je »film stroj, ki generira empatijo«. Zdi se, da ta zamisel še posebej odmeva v vašem novem filmu, kjer protagonistka začuti empatijo do Zorana, človeka, ki jo je ustrelil med obleganjem Sarajeva. Skozi podoben proces gre tudi gledalec. 

Ebert je to čudovito povedal. To absolutno drži. Pri dobrem pripovedovanju zgodb je ključno, da iz občinstva izvabiš sočustvovanje z liki. Ta film je bil osebno popotovanje tudi zame, še posebej pa za Elmo, ki je scenarij napisala na podlagi osebne, zares boleče izkušnje. V prvi vrsti se ukvarja z empatijo, z odpuščanjem in z razumevanjem tistih na drugi strani. Ko smo se odpravili na to popotovanje, smo se takoj zataknili pri burni debati o koncu filma: bo Asja sposobna odpustiti Zoranu? Je sprava v takšni situaciji sploh mogoča? Moram priznati, da sem bila sprva absolutno proti takšnemu »srečnemu« koncu. V mojih mislih je bila tovrstna sprava kot nekakšna misija: nemogoče.

A Elma je vztrajala, da je odpuščanje edini možen način za vzpostavitev kakršnekoli prihodnosti – svoje in Asjine. In ja, to je globoko povezano z empatijo, z nujnostjo vzpostavitve empatije do svojega sovražnika – do nekoga, ki je ubijal. Ne moremo in nikoli ne bomo mogli razumeti, zakaj je dejansko streljal, a Elma je sčasoma lahko razumela stisko, v kateri se je znašel. Empatija je prvi korak na poti do sprave.

S filmom ne sprožate le debate o tem, kaj se je zgodilo, temveč predvsem o tem, kako se lahko od tega premaknemo naprej, kako lahko pokopljemo stare zamere. Kako dolgo ljudi spremljajo tovrstne travme? Ali plešoča mladina v epilogu filma predstavlja generacijo, ki je že osvobojena kolektivne travme? 

Žal je ravno nasprotno. Želijo biti svobodni, a to za zdaj še ni mogoče. Mladi plešejo, ampak ali so zares svobodni? Protagonistka z njimi zapleše, saj je to zanjo priložnost, da končno nadoknadi nekaj, za kar je bila v mladosti prikrajšana. Ta prizor vidim kot njeno osebno osvoboditev in katarzo.

Ko smo film predvajali na filmskem festivalu v Torontu, je po projekciji k meni priteklo mlado, popolnoma objokano dekle iz Bosne. Drhtela je in sopihala, solze so iz nje lile kot dež. Povedala mi je, da te vojne grozote ni izkusila na lastni koži, a njene posledice vseeno čuti vsak dan. Povedala mi je, da je s pomočjo mojega filma spoznala več o sebi in o tem, kam je namenjena. Kaj je lepšega od tega? Takšni odzivi so temeljni razlog, zakaj umetniki sploh ustvarjamo.

Umetniki moramo biti pogumni. Vztrajno se moramo izogibati cone udobja in prevpraševati ustaljene ideje in sisteme. Kaj je smisel umetnosti, če ne premikamo mej?

Eden od likov v filmu situacijo na hitrostnih zmenkarijah opiše kot »družbeni eksperiment«. Opazil sem, da film nekateri opisujejo kot »miselni eksperiment«. Se s to opazko strinjate? Kaj poskuša ta eksperiment dokazati? 

To, da je travma del evolucije človeštva. Če se zaklenemo vase in se ne spoprimemo s travmo, se ne moremo razvijati. Naša regija je čudovita, polna ustvarjalnosti in potenciala, a zadnjih trideset let eden drugega davimo. Davimo se, a se ne ubijemo. Drug drugega držimo za vrat ravno tako rahlo, da pustimo skozi minimalen dovod zraka, a nič več kot to. To je izjemno tragično.

Ker vojne niste doživeli na lastni koži, me zanima, kakšni previdnostni ukrepi so vam pomagali, ko ste se lotili tako občutljive teme. 

Meseci in meseci, pravzaprav leta raziskav. S Sarajevčani sem opravila več sto intervjujev ter zbirala njihova pričevanja in zgodbe iz časa vojne. Le tako sem lahko razumela razmere. Sprva sem bila prepričana, da se lahko brez težav lotim te zgodbe, ker sem Makedonka in sem nekoč živela v Jugoslaviji. Ko pa sem začela opravljati intervjuje, sem se začela zavedati, kako malo dejansko vem, kako izjemno ignorantska sem bila. Po nekaj pogovorih sem se začela spraševati, ali imam sploh pravico, da posnamem takšen film. V neki točki me je streznila Elma in mi izrecno dala pravico, da povem njeno zgodbo, ter mi hkrati zabičala, naj pri tem ne samocenzuriram svojih idej.

Zdaj se mi je že večkrat zgodilo, tudi po prvi projekciji v Sloveniji, da so k meni pristopili Bosanci in mi povedali, da je prav, da sem to zgodbo povedala jaz, prav zaradi distance, ki jo imam do teh dogodkov. Češ da naj bi mi ravno to, da sem iz Makedonije, omogočilo, da lažje vidim širšo sliko. Do te misli sem izjemno skeptična, pravzaprav vanjo sploh ne verjamem. Prepričana sem, da bi lahko veliko bosanskih ustvarjalcev to zgodbo povedalo dobro, verjetno še bolje, kot sem jo jaz.

Zakaj je bilo za pripovedovanje te zgodbe pomembno, da težke teme o vojnih travmah pripovedujete tudi s pomočjo črnega humorja? 

Pri zadnjih dveh filmih sem si zadala nalogo, da dosežem širše občinstvo in da ga ne dolgočasim do smrti, zato sem poskušala najti srednjo pot med umetnostjo in lahkotnejšim, zabavnim pripovedovanjem zgodb. Film lahko tako omogoči bogato čustveno izkušnjo: lahko jočeš, lahko se smeješ, lahko kričiš, lahko me sovražiš – ni zares pomembno, katera čustva prevladajo pri posameznem gledalcu, dokler je to močna, telesna izkušnja.

Film sem poskušala posneti in stilizirati tako, da bi se lahko približal vsem vrstam občinstva. Hiter tempo, vznemirljivo dogajanje in črn humor gledalca posrkajo v film in ga povabijo, da se poglobi v zahtevne teme, ki bi se jim sicer morda rajši izognil. Osrednje dogajanje v filmu, torej hitrostne zmenkarije, so absurdna situacija. Ko 40 ljudi postaviš v sobo in jim postavljaš zelo osebna, specifična, a hkrati zelo generična vprašanja, to vodi v absoluten absurd, ki je precej ploden teren za dober humor. Črni humor odpre zares veliko vrat, saj je privlačen za množice, hkrati pa omogoča manevrski prostor za obravnavo težkih družbenih tem.

Ne glede na to, kako globoka je stiska, je v naši naravi, da se zatečemo k humorju, saj nam to omogoči distanco, perspektivo, iz katere lahko v sveži luči pogledamo nase.

Je bila to morda nekoliko tvegana poteza zaradi nevarnosti, da bi humorni vložki banalizirali težke sociokulturne in zgodovinske teme filma? Kako ste našli pravo ravnovesje med komedijo in dramo? 

Mislim, da bi s komičnimi vložki težko banalizirala teme filma, saj je humor od nekdaj resničnost ljudi na Balkanu, tudi v težkih časih, enostavno je vgrajen v naš DNK. To je nekaj, kar na površje privre po čisto organski poti.

Vendar to ni specifično zgolj za Balkance: ravnokar sem si ogledala izjemen ukrajinski dokumentarec Skad dokad (2023, Maciek Hamela). Film portretira ljudi, ki na Poljsko bežijo z okupiranih ukrajinskih ozemelj. To so ljudje z grozljivimi izkušnjami, izgubili so svoje domove in bližnje, a v vsej tej tragediji nekako najdejo mesto za humor. Ne glede na to, kako globoka je stiska, je v naši naravi, da se zatečemo k humorju, saj nam to omogoči distanco, perspektivo, iz katere lahko v sveži luči pogledamo nase. Če stvari predstavljaš v pretirano tragični luči, to ni več zrcalo resničnosti.

Film:
Najsrečnejši človek na svetu
Kje: Kinodvor, Ljubljana
Kdaj: premiera 7. septembra 2023