Patologija zakonske zveze in precenjenost družinskega življenja

Sandrina zgodba je polna lukenj – ker so družina, dom in zakon polni lukenj

zelo za

Sum. Anatomija padca. Anatomie d’une chute, 2023, Justine Triet.

Anatomija padca je film o patologiji zakonske zveze in precenjenosti družinskega življenja. Sandra Voyter (Sandra Hüller), uspešna nemška pisateljica, in Samuel (Samuel Theis), falirani francoski pisatelj, ki živita v velikanski vili v francoskih Alpah, nedaleč od Grenobla, doma ne govorita ne francosko, ne nemško, temveč angleško – da ne bi imel kdo prednosti, da se torej ne bi kdo čutil deprivilegiranega ali zapostavljenega. Kar pomeni, da sta oba doma – drug z drugim, v družinskem krogu – na tujem terenu. Daniel (Milo Machado Graner), njun enajstletni sin, slaboviden od četrtega leta (po očetovi krivdi ga je zbil avto in mu usodno poškodoval živec vida), pogosto posluša njuno kričanje (kdo je koga ustavil, kdo je koga ponižal, kdo je koga pripeljal v to vukojebino, med koze, kdo komu več dolguje, kdo živi na račun koga, kdo tisti dan ni imel časa zanj ipd.), a ne vzdrži dolgo – raje pelje psa na dolg sprehod.

Toda ko se tokrat vrne s sprehoda, pade v Prvinski nagon: pred hišo najde mrtvega očeta – Sandra pravi, da je padel s tretjega nadstropja, ki ga je predeloval v stanovanje za Airbnb, morda je naredil celo samomor (hej, kazal je znake, jemal je antidepresive, žrl ga je občutek krivde), toda policija sumi, da ga je v smrt porinila Sandra (ki je – ja! – biseksualna kot Catherine Tramell). Na roki ima modrice, daje protislovne izjave, njen mož je udarec zelo verjetno dobil še pred trkom ob tla, njegov položaj na tleh je bil nenavaden za takšen tip smrti, noč pred smrtjo sta se silovito sporekla, njena zgodba je polna lukenj – in seveda, Sandra je tak zaplet “napovedala” v enem izmed svojih romanov. A sama trdi, da ni kriva. Je res nedolžna? Film ne jamči zanjo. Niti ji noče pomagati. Prepušča jo na milost in nemilost javnosti – ne le sodišču in medijem, ampak tudi nam, gledalcem.

Tožilec (Antoine Reinartz) vztraja, da je kriva. Ker je ženska? Kaj, če skuša to, da je ženska, preleviti v alibi? Kaj, če vse, kar se izreče v afektu (med burnimi prepiri, letenji loncev), vendarle ni res? In kaj, če je Samuel res naredil samomor? Navsezadnje, govoril je o »neznosni neuravnoteženosti« (da družinskih nalog nimata pošteno razdeljenih, da svoje življenje nenehno prilagaja njej, da je vedno vse po njeno, da nima časa zase, da hoče ustvarjati, pisati, živeti), žrtev takšne »neznosne neuravnoteženosti« pa so bile nekoč, pred emancipacijo, ženske, ki so zaradi tega delale samomore. Anatomija padca ne pušča nobenega dvoma: vse te najsvetejše institucije – zakonska zveza, dom in družina – so prizorišča resentimenta, frustracij, nelagodja, mučne sivine, kaosa, jeze, stalnih vojn, spopadanj s čustvi, trušča negotovosti, odmevov neprebavljene preteklosti, spodletelih kompromisov, brazgotin in nerazumevanja. Natanko kraj, kamor se zatečeš pred krutim, umazanim, hladnim svetom. Ja, Sandrina zgodba je polna lukenj – ker so družina, dom in zakon polni lukenj. In ja, ni le v Sandrinih fikcijah nekaj resnice, ampak je tudi v sami resničnosti precej fikcije. Živela dvoumnost! (Kinodvor)

PD8_q2s5EHs