The First Slam Dunk

za +

Igra.

V holivudskih športnih melodramah običajno spremljamo outsidersko košarkarsko ekipo, ki ji nihče ne pripisuje nobenih možnosti – obsojena je na poraze, izpad, anonimnost, pozabo. Ekipa, polna povsem nezdružljivih in razpuščenih ekscentrikov, egoistov, petelinov, introvertirancev, sanjačev in skritih genijev, potem igra tekme, notranje raste, se homogenizira, po porazih pa začne zmagovati, tako da se prebije do finalne tekme, v kateri v zadnji sekundi premaga ekipo, ki je veljala za absolutno favoritko.

Japonski hit The First Slam Dunk, anime, posnet po kultni mangi, ki jo je med letoma 1990 in 1996 ustvarjal Takehiko Inoue (avtor filma), vse to obrne na glavo: ves film je ena sama tekma (brez ekspozicije, brez klimaktičnih izsekov iz drugih tekem), veliki finale, obračun dveh gimnazijskih ekip (Shohoku vs. Sannoh), deprivilegirane in privilegirane, outsiderske in favorizirane. Ker pa je ves film ena sama tekma, ker torej zadnja tekma ne pride na koncu filma, ampak je sam film zadnja tekma, je dovolj časa, da vidimo vse briljantne akcije, vse detajle in vse osupljive slam dunke v »naravni« velikosti, pa tudi vso psihologijo, vso strategijo in vso koreografijo, ki so šle vanje, kar pomeni, da imajo vse tiste bojevite emocije – vsi tisti nenadni in sunkoviti veliki plani izrazov razočaranja, jeze, zadihanosti, revolta in triumfa – končno enkrat zares smisel. Končno imajo enkrat naracijo. Vemo, kaj pomenijo. Vemo, zakaj se upočasnijo – in podaljšajo v opero. Vemo, zakaj nekateri trenutki zamrznejo – in obvisijo zunaj časa. Kot koščki utopije. Detajli končno dobijo kontekst. Podaje, kombinacije in meti postanejo način življenja. Igro prekinjajo le flešbeki, ki skačejo v preteklost, v skrivna življenja teh najstniških igralcev (proletarskega, za starejšim bratom žalujočega Ryote, hitrega sina Japonke in Afroameričana, genialnega Hanamichija, barabinskega trojkarja Hisashija, temnopoltega zabijača Akagija ipd.), v njihove travme, strahove, izoliranost in druge motivacijske stroje – razlogov, zakaj hočejo ti najstniki zmagati, je veliko, načinov, kako lahko zmagajo, še več. Vsaka igra je zato več kot le igra – formiranje skupnosti, afirmacija kolektivnega načela, dribling demokracije. Ko 2D animacija na igrišču bušne v fotorealistični 3D, včasih pademo v uncanny valley. Pa kaj – to je Japonska. (kino)