Jedrt Maležič: Križci, krožci

+ + + +

Po času nazaj

Že zbirka kratkih zgodb Bojne barve domače avtorice Jedrt Maležič (1979), ki se skoraj brez izjem dogaja na lezbični in gejevski sceni ter obdela vse oblike ljubezni, od predvsem čustvenih do grobo telesnih, od takšnih, v katerih novinke še odlagajo avtiranje ali pa so ženske že prekaljene v zapeljevanju in prekinitvah zvez, se je končala z razhodom, z ločitvijo. V zadnji zgodbi iz te zbirke par po razvezi kljub turbulentnemu čustvenemu odnosu ohrani spomin na čase, ko je bilo še vse sanjsko, in si pomaga v nesreči. Zbirka je že prekinila viktimizacijo istospolne usmerjenosti in prinesla namesto jamranja svež, tudi ironičen in duhovit pogled, nekako v skladu z ugotovitvijo, da je ljubezen istospolnih parov kot vsaka druga, izročena času in včasih obsojena na propad, brez idealizacije.

Roman Križci, krožci, ki je dobil naslov po simbolih, ki si jih dogovorno na nakitu izmenjata partnerki, kot se recimo skupaj odločita, katera bo na poroki v belem in katera v črnem, se začne v katastrofi. Giga ima prepoved približevanja hčeri, njena žena in (tudi) mati hčere pa je medtem preskočila in je srečna s strejtom, ki ima lokal – in tega Giga v neprešernem silvestrskem razpoloženju zdemolira. Zato sodišče, zato obsojanje na lezbični sceni, ki potegne z bivšo, zato kup nesporazumov z vsemi in nekaj otožnosti zaradi razhoda. Vendar se kot v romanu Časovna puščica Martina Amisa potem vračamo v čase, ko se je zveza šele začela in je bilo vse tako obetavno, ko se jima je ’zadogajalo’, in vmes premisleki o materinstvu in odgovornosti pri vzgoji, pa tudi o trku ob predsodke, na sceni nič manjše, čeprav drugačne, kot med heterozagledanimi in prepričanimi edino o svojem prav.

Avtorica je neprizanesljivo porogljiva in ostra do različnih šepetalcev in pravičnikov, v vračanju k obetavnim in skoraj idiličnim začetkom, počasi pa iz ostrine prehaja v sentiment, v različne oblike blage razčustvovanosti, kar nosi v sebi vsako prebolevanje: idealiziranje začetkov in premislek, kje in kako se je zalomilo. Pri tem je kot v svojih zgodnjih zbirkah proze ali v romanu Vija vaja ven, v katerem osmeši duhovno učiteljico, najprej in predvsem slabo učenko, ironična in duhovita, neprizanesljiva tudi do protagonistke, ki se v romanu prvoosebno oglaša, in do njenih prekoračenj. Gre za z duhovito distanco izpisano delo o »plus dvostarševski« družini, o iskanju poti do hčere, če je že odnos z bivšo in njenim posejan z minami. Roman duhovito spregovarja o minevanju, razpadu in usihanju ljubezni, ki jo vedno načne in pokonča veliki zob – zob časa.