Politični triler brez epiloga

Glasbeniki imajo prednost, ko vstopijo v literarni svet. Zaradi prepoznavnosti. A hkrati imajo težavo, ker prepoznavnost zapreči pogled na novo perspektivo, nov izraz. Tudi drugod, denimo v teatru, je podobno. Pokojni Jernej Šugman je svojčas znal povedati, kako te kakšna vloga omreži, te neizbrisno in nepozabno zaznamuje. Šugman je za del (manj poznavalski in zahteven) gledališkega občinstva ostal lik, ki ga je nekoč igral. Kajpak Veso iz neke televizijske serije. Pa naj je igral kogarkoli, čeprav danskega kraljeviča. No, ni bil edini. Tudi v filmu je pogosto tako. Publika ne gleda igralca zdaj v tej, zdaj v oni vlogi, ampak ga skozi ikonični lik vnaprej prepoznava, ne obratno. Morda je eden najbolj razvpitih primerov lik Normana Batesa v Hitchcockovem Psihu. Nadarjeni Anthony Perkins je v dolgoletni karieri nabral lepo število vlog, a dolga senca norega Batesa ga ni nikoli zapustila. Za vedno je ostal Hitchcockov nepozabni lik.

V popularni glasbi je večna dilema, ali naj bo besedilo podrejeno glasbi ali glasba in njen izraz besedilu, besednemu sporočilu. V odličnem dokumentarnem portretu se Shane MacGowan, frontman celtic punk ali – če hočete – etnopank skupine The Pogues (A Few Rounds with Shane MacGowan, 2020), s kupico v roki prepira sam s seboj: češ, glasbeniku gre na živce, če ga imajo za pesnika, saj da s pisanjem samo trati čas. A danes je dokaj načeti MacGowan cenjen kot irsko-angleški pesnik. Morda celo bolj kot glasbenik.

No, v najširšem kontekstu izvajalcev tako imenovanega art rocka je besedilo vsaj toliko pomembno kot glasba, kot melodija. In pri nas je eden takih glasbenikov Ljubljančan iz Maribora, Mariborčan iz Ljubljane. Kako že? Maribljančan Zoran Predin. Njegov nesporno največji, najprepoznavnejši hit, kajpak legendarni Praslovan, motiviranemu poslušalcu takoj zleze v uho. Za tiste, ki jih ujame, je to ljubezen na prvi pogled. A ni ga mogoče nadomestiti s kar nekim besedilom, kot je to neredko in brez težav mogoče v rokenrolu. Komad je prepoznaven, ker poje in dokler poje o Praslovanu. Ker zadene slovenski genotip, arhetip in še kaj. Zato ga ne bi bilo mogoče zamenjati z nobenim drugim, še tako zanimivim besedilom.

Predin kot avtor literarne proze ne nadgrajuje in ne dopolnjuje glasbenega opusa, ampak gradi vzporedno, od glasbe ločeno avtorsko kariero.

Predin ima za naše razmere neverjeten opus. Je eden redkih, ki so začeli z vinilkami in po desetletjih predaha zdaj spet prilezli nazaj – k prestižnim vinilkam. Od prve legendarne Ikebane s skupino Lačni Franz leta 1980 do razkošne vinilke z zagrebškimi filharmoniki letos na začetku poletja je izdal kar 44 (štiriinštirideset!) glasbenih albumov. Je eden redkih, zelo redkih slovenskih glasbenih avtorjev, ki so nič manj kot doma – v posameznih obdobjih celo bolj – prisotni in priljubljeni na območju celotne nekdanje Jugoslavije. Pisal je filmsko glasbo, glasbo za teater, animacijsko glasbo za veliko športnih prireditev … Dobil je številna priznanja, od nagrade sedem sekretarjev SKOJ-a skupaj z drugimi člani Lačnega Franza leta 1981 do Ježkove nagrade, ki jo je leta 2018 prejel za skladateljsko, pevsko, kantavtorsko delovanje, kot besedilopisec ter književni avtor in občasni igralec.

Besedila skladb je objavil v skupno štirih pesniških zbirkah, ki so zbudile precej zanimanja. Sicer je pisal eseje, kratke zgodbe, potopise, spomine na zlata rokerska leta … Nekako vzporedno z izbruhom covida je vzniknil kot romanopisec. Torej nič več kot glasbenik, ki objavlja svoja besedila, ampak je (z)gradil avtonomno kariero literata. Kljub tveganemu početju je s prvim romanom Mongolske pege (2020) dosegel precejšen in naklonjen odziv občinstva.

Kot avtor literarne proze torej ne nadgrajuje in ne dopolnjuje glasbenega opusa, ampak gradi vzporedno, od glasbe ločeno avtorsko kariero. Morda so ravno koncertna prizorišča, izpraznjena zaradi drastičnih in tu in tam iracionalnih protikoronskih ukrepov, ko nisi smel na ulici pojesti bureka, se brez psa sprehajati po parku, kaj šele na koncertih zabavati občinstvo, razbremenila Predina glasbene »stigme«. Zato je bil romaneskni prvenec deležen pozornosti in se je z njim uveljavil kot pisec proze. Mongolske pege, roman dveh časovnih perspektiv in pripovedi, je bil dobra podlaga za formulo za uspeh. A v novem romanu Brezmadežna se ne zateče, kot je to pri literatih pogosto, v čarobno formulo za uspeh, ki se potem v neskončnost perpetuira, ampak predloži bralcu nov izraz. Mongolske pege so fikcija časovnih perspektiv, novi roman Brezmadežna pa je fikcija vzporednih svetov, ki se dotikajo, naslanjajo drug na drugega, a se zares ne prepletejo.

Zoran Predin ima, ko na svojih koncertih animira občinstvo, navado reči: »Začnimo na začetku.« A kje je in predvsem kaj je začetek romana Brezmadežna, je težko reči. Predloži dva mogoča uvoda, in ko preseka prvega, reče: »Zgodba bi se lahko začela tako, pa se ne bo.« Namreč, roman se začne s poskusnim, hipotetičnim zagonom in preide v zgodbo, pravzaprav bolj pripoved kot zgodbo, ki jo komaj slutimo. Pripoved, ki je ironična, ki je zajedljiva, ki bralca z njegovim privoljenjem vodi za nos. Sam Predin pravi, da sta »črni humor in absurd rdeča nit tega romana«. Vsekakor. A obstaja še črna nit tega romana. Gre namreč za delo nekje na preseku fikcije, utopije, antiutopije; slej ko prej distopije.

»Onesnaženje in mutacije so naša realnost. Zaradi onesnaženja in porušenega ekosistema bo kmalu, če že ni, prišlo do razvoja novih organizmov, ki bodo povzročili nepredvidljive genske spremembe živih bitij v našem okolju. Le da se bodo tokrat mutacije začele tam, kjer se je evolucija končala. Pri ljudeh.«

Ker pripoved preglasi zgodbo, je roman pisan a la carte – za vsakega bralca posebej. Ni sicer težko ujeti in zaslutiti politične aluzije in groteske »katoliške in veganske kneževine«, ki se je skotila iz vojaškega udara, a roman nima enotnega sporočila in pravilne interpretacije. Vsak bralec bo vanj investiral svoja, morda tudi nasprotibežna pričakovanja, razumevanja in razlage. In z vsako bo zadel. Je toliko interpretacij, kolikor je oziroma bo bralcev. Osrednja pripoved sicer izrisuje politični triler, a avtor v njem bralcu zavestno ne ponudi enovitega epiloga.

Vsekakor Predinova Brezmadežna ni ležerno branje za vroče poletne dni ali predahe med požari, povodnjimi, epidemijami in drugimi ujmami in katastrofami. Zahteva celega, zbranega bralca, bralko. In vsaj to bi na platnici knjige moralo biti izpisano, kot je zdravstveno opozorilo na škatlici cigaret.

Knjiga:
Zoran Predin: Brezmadežna
Založba: Cankarjeva založba, 2023
Cena: 32,99 €