Komentar / Predatorji

Janko Lorenci

8. 9. 2023  |  Mladina 36  |  Kolumna

Povzemamo nekaj ugotovitev iz tehtnih člankov Monike Weiss in Boruta Mekine iz prejšnje Mladine: NLB nima strateškega lastnika. Kdo so njeni prevladujoči lastniki, se ne ve. Enako kot druge »naše« banke plačuje izjemno nizke davke, nižje od povprečja v EU. Dobro posluje predvsem zaradi državne sanacije pred desetimi leti. Ima visoke dobičke, ki pa odtekajo v tujino.

To je nastalo iz nekdanje ponosne nacionalne banke, ki je svojčas kreditirala tudi državo, tako da je bil lahko zunanji dolg zmeren. Zdaj Slovenijo in državljane umazano izkorišča, med drugim tako, da denar, ki ga dobi od varčevalcev, drago posoja istim varčevalcem in podjetjem, varčevalcem pa je za obresti še včeraj plačevala 0,01 odstotka – nič. Podobno so ravnale druge »naše« banke.

Kako so si lahko privoščile tako predrzno ropanje?

Ker so nedotakljive – bile. Politika se za njihovo odiranje vse do poplav ni zmenila. Tudi mediji niso opravili svoje naloge. Ljudstvo pa se po inerciji oklepa domnevno »svojih« bank. To je del naše zaplankanosti – slepega prepričanja, da je vse, kar se razglaša za slovensko, v redu ali boljše. Na to vižo nam že dolgo pihajo na dušo lidli, spari, mercatorji, še bistveno bolj pa NLB in NKBM. Lahko smo patrioti, a ne bodimo troti. Banke niso naše in ne delajo za Slovenijo, ampak za svoje visoke dobičke; te, v zadnjih dveh letih pridobljene tudi z izrabljanjem inflacije, pošiljajo lastnikom v tujini, njihovi v glavnem slovenski menedžerji pa si delijo mastne plače.

Blaž Brodnjak, glavni v NLB, je lani zaslužil slabih 700 tisoč evrov bruto. V besedah hoče Sloveniji najboljše, z dejanji pa počne najslabše. Nastopa rad in brez zadržkov žebra svoje modrosti. Po katastrofalnem Janševem mandatu je pozival k veliki koaliciji Svoboda-SDS – ker se je bal večje socialnosti Golobove koalicije in ker mu je vseeno, ali je Slovenija demokracija ali diktatura. Trdi, da je NLB državi že vrnila denar za sanacijo – ne drži. Iz državne uprave bi nagnal 20 tisoč ljudi, da bi bili na voljo gospodarstvu. Itd. itd.

Ta oseba, tako polna sebe, da utegne lepega dne počiti, je arogantna, od realnosti odtrgana in v bistvu puhla figura, a tudi izdelek bolestnega odnosa med politiko in gospodarstvom, ustvarjenega zlasti s kaotično in politikantsko privatizacijo, deloma končano z veliko razprodajo »srebrnine«, z zastojem Slovenije in z izgubo nekdanje avtoritete menedžerskega stanu. Danes ostanke njegove verodostojnosti še naprej rušijo brodnjaki in podobno razpoložene delodajalske organizacije; ritualno javkajo, da je gospodarstvo preobremenjeno, podobno kot janšisti za vsakim grmom vidijo komunizem, vse, kar diši po normalnih davkih in regulaciji, je zanje socialistično. A pametni menedžerji in lastniki – ni jih malo, a žal prepuščajo besedo sebičnim razgrajačem – se zavedajo, da je družba vezna posoda, da gospodarstvo brez šolstva, zdravstva, javne infrastrukture … ne more in da v socialno in sicer razdejanem okolju dolgoročno niti podjetništvo ne more uspevati. Vedo tudi, da po naših menedžerjih v tujini ni povpraševanja, da naša dodana vrednost ostaja nizka, da se BDP zvišuje bolj zaradi količine kot kakovosti dela, da je Slovenija v bistvu davčna oaza.

Skratka, Brodnjak je predstavnik lažne ekonomske elite, zelo sokrive za naše stopicanje na mestu. A glavni krivec zanj je politika, saj je, čeprav odgovorna za celoto, izgubila nadzor nad razvojem v prid lobijev in parcialnih interesov, tudi bank, teh vojnih dobičkaric – tako ime se jih je oprijelo. Zato smo ladja brez krmarja. Tudi nam se je, podobno kot Ameriki, zgodila svojevrstna financializacija gospodarstva in družbe.

Poplave, dramatičen uvod v čas nove družbeno-ekološke stvarnosti, so pokazale, da je tak kaotični razvoj brez kompasa nevzdržen. Golobova vlada se je pred grožnjo novih poplav, suš, vročin … znašla v dilemi: ali odpoved resni sanaciji posledic poplav ali odločitev, da država vzame krmilo v svoje roke.

Začela je prav, dokaz je nagla uveljavitev interventnega zakona in napoved obdavčitve bank. Nastal je položaj, ki dopušča in zahteva ofenzivo proti vojnim dobičkarjem vseh vrst. Ta čas so aduti odločno na strani vlade.

Prvič, stiska je velika, brez dodatnih virov sanacija ni mogoča, prišle pa bodo še nove katastrofe. Drugič, ljudstvo je trdno na vladni strani, tu je tudi podpora civilne družbe, večine medijev, sindikatov. Tretjič, del gospodarstva sam potrebuje vladno pomoč. Četrtič, brodnjaki so zaloteni v očitni prašičereji in defenzivi. Petič, pokazalo se je, da združeni politični in javni pritisk na banke deluje, saj so urno zvišale varčevalske obresti, čeprav še vedno daleč pod evropovprečjem, tako da po nemarnem služijo naprej. Petič, banke obremenjujejo tudi drugod. Šestič, banke in podjetja zaradi uvedenih obremenitev ne bodo zbežali iz države, naj zdaj še tako jamrajo. In ne nazadnje: sanacija posledic poplav je za to oblast enako pomembna kot sanacija zdravstva.

Dosedanji ukrepi so kažipot za kasnejše ravnanje politike, tako, ki bo omogočilo sanacijo in trdo prilagajanje podnebni krizi. Ne gre za podreditev gospodarstva, a njegova bolna prepletenost s politiko škodi obema stranema in vsej družbi. Čas zahteva jasen razvojni primat politike, ki družbeno solidarnost jemlje resno.

Pametni lastniki bi Brodnjaka odstavili – v svoji predatorski vnemi in pohlepu je banki zapravil zaupanje in privrženost vlagateljev. Kaj hujšega se taki ustanovi ne more zgoditi. Če se bo vsaj del varčevalcev preselil v manj oderuške sestre, bo Brodnjakove kariere konec. Dosledna vlada pa bo skupaj s pritiski javnosti napravila konec Sloveniji kot davčni oazi in banke in druge pripravila do tega, da bodo odgovorni ne le delničarjem in lastnikom, ampak tudi družbi, katere del so. Golob ima zgodovinsko priložnost, da nas spravi iz mrtvega teka.