Pravičnik 3: Zadnje poglavje

zadržan +

Imperij.

Pravičnik 3 se začne z razstavo trupel – v neki sicilijanski vinski kleti najdejo kopico pikantno pobitih, poklanih in polomljenih mafijcev. Izgledajo kot perfektna tihožitja. Kot ekscesne instalacije. Body art. Body horror. Ne, ni jih pobil John Wick (še manj Bryan Mills), temveč nekdanji specialec Robert McCall (Denzel Washington), toda v slogu Johna Wicka. Kako to vemo? Ker jih takoj zatem v slogu Johna Wicka pobije še nekaj. Kako najlažje ubiješ mafijca? Tako, da drugemu mafijcu zabiješ pištolo v oko in potem skozenj ustreliš tistega, ki stoji tam zadaj. En passant da tudi nov pomen izrazu “nekomu izprašiti rit”. In ko že mislite, da bo doktoriral iz Johna Wicka, ga ranijo (nikoli ne boste uganili, kdo!), tako da obtiči v Minoriju, idiličnem, slikovitem, razgledniškem mestecu ob Amalfijski obali, kjer okreva. Ko ga zdravnik (Remo Girone), ki mu oskrbi rano, vpraša, kako mu je ime, odvrne: »Roberto.« Ne, ni Roberto, temveč Denzel Washington – vsi domačini se začnejo namreč obnašati tako, kot da je mednje prišel holivudski zvezdnik. Vse bi naredili zanj. Vneto mu prikimajo. Gledajo ga ljubeče in spoštljivo. Takoj ga posvojijo. Brez vprašanj, kaj šele podvprašanj. Jejo mu iz roke. Ko hoče plačati čaj ali kosilo ali kaj tretjega, nočejo denarja – ne, pustite, ni treba! Vsi so njegovi feni. Vse natakarice bi spale z njim, še zlasti Aminah (Gaia Scodellaro). Denzel – okej, Roberto – le poseda v restavraciji, sreba čaj, zlaga prtičke, se vljudno smehlja, opazuje dogajanje in čaka, da ga mladi ošabni, kretenski kamoristi, ki izsiljujejo lokalne gostilničarje in trgovce, užalijo ali pa da napadejo kakega dobrega, nedolžnega, pobožnega človeka. Marca (Andrea Dodero), šefa teh kamoristov, zgrabi za roko s tako strokovnim prijemom, da začne javkati in ječati, sam pa mu dahne, da se tu počuti čudovito in da bo tu ostal, zato hoče mir – štalo pejte delat kam drugam!

Ves Pravičnik 3, sklepni del franšize, posnete po televizijski seriji iz osemdesetih let, se odvrti v Italiji – potemtakem na tujem. Postavili so ga v tujino, da ne bi izgledal preveč ameriško in da bi ga s tem naredili globalno sprejemljivejšega, toda Roberto je natanko histerična metafora ameriškega imperija. Ali natančneje, Roberto, dobri, pravični, velikodušni, angelski, mesijanski Američan (vseh sedem sedmin Sedmih veličastnih), deluje tako kot ameriški imperij: pride prijateljsko, se ustali, ne more prehvaliti lepot kraja, v katerega je prišel, povsod naleti na gostoljubnost, vsem, ki ogrožajo njegove interese, pa reče, naj gredo to, kar počnejo tu, raje početi kam drugam – če ne … Roberto, vsevidni in vsevedni kralj prevlade, kaznovanja in ubijanja, zna očistiti vse motnje, ki ovirajo nemoteno delovanje družbe – ameriški imperij, vsevedni in vsevidni kralj kaznovanja, ubijanja in prevlade, zna očistiti vse motnje, ki ovirajo nemoteno delovanje ameriških geopolitičnih in ekonomskih interesov. Ja, ubija le tiste (kamoriste), ki si to zaslužijo – mar se tudi ameriški imperij ne ponaša prav s tem, da pobija le tiste (teroriste), ki si to zaslužijo? Kamoristi si zaslužijo grizlijevsko smrt, ker so povezani z islamsko mafijo, ki razširja »džihadsko drogo«. Roberto je »alergičen na slabe stvari« – kot ameriški imperij. (kino)