László Krasznahorkai: Satanov tango

+ + + +

Razmočena ravnica, premočeni ljudje

Satanov tango je prvenec madžarskega pripovednika Lászla Krasznahorkaia (1954), ki ga poznamo po zbirki fragmentov in fingiranih izjav, govorov in zametkov zgodb Svet gre naprej. Tam se z vsega sveta nabrani pripovedovalci ob različnih priložnostih ukvarjajo z razmislekom o redu, smislu obstoja in sploh vsem, ti fragmenti pa so potem polni čudnih izpeljav in skoraj čudežnih preobratov – eden od njih je recimo, da je naš planet že raj in da ne potrebuje nikakšnega popravila, korekcije. Krasznahorkaia poznamo tudi po romanu Vojna in vojna, v katerem varuh in avtor mesijanskega rokopisa in mračnega evangelija Kolim potuje v New York, da bi rokopis spravil na splet in mu omogočil splošno dostopnost. Delo je pravzaprav legenda o Kolimu, mračnem pričevalcu, in njegovih duhovnih, včasih pa tudi brutalno zemeljskih in prizemljenih epizodah.

Krasznahorkai se v delu svojega opusa tako kaže kot zagovornik nesmiselnosti človekove akcije in neizprosni pričevalec o njej. Ta občutek potrjuje tudi njegov prvenec Satanov tango, ki je bil napisan sredi osemdesetih let. Dogajalni prostor romana je od oktobrskega dežja namočena panonska ravnica, v njej so poseljeni veseljaki, zapiti, živahni v zunajzakonskem in prešuštnem občevanju, tako rekoč vsem na očeh, mali goljufi in negovalci zamer. Gre za skrpucano skupnost, ujeto v drobne laži in preživetvene rituale. Dokler se na lepem mednje ne vrneta tovariša, morda iz kazenske kolonije, morda iz političnega purgatorija, eden od njiju je bil nemara celo neformalni vodja in zato alfa prasec – ki sta prej zaigrala lastno smrt. Zdaj pa imata s prebivalci – ti pravzaprav čakajo obet in obljubo, ki jih bosta spravila iz mučnega položaja – svoje načrte. Drugi jima zaradi želje po vodji lahkoverno in brez ugovorov sledijo, tudi v razselitev, tudi v nekakšno prostovoljno izgnanstvo, kjer bodo delali za druge, nevede. Spletka ima namreč osemdesetim letom primerno politično ozadje.

Krasznahorkai ustvarja morbidno in mračno atmosfero, njegovi prostori so zakajena notranjost gostiln z nalitimi gosti in razvratnimi babnicami, doktor je usodno zapit in ravnatelj brez šole, ta brezsmiselnost ob zoprnih atmosferilijah in megli pa potegne na žabotovske ravničarske in močvirne krajine, tudi notranje. Pripovedni glas se seli iz ene pripovedne notranjosti v drugo, vse do konca, ko vidimo, da je pripovedovalec skrajno nekredibilen in se roman zvrne, prav po marquezovsko, iz Sto let samote, sam vase, v ciklično brezsmiselnost in brezciljnost.

Krasznahorkai je mojster dolgega, vase uvrtanega stavka, ki se, ravnici primerno, počasi vali in sproti spodkopava in širi svoj teritorij, vmes so številne pripovedne mrtvice in meandri, drobne zgodbe, ki natančno določajo vsakega od govorcev, uvidi v njihove svetove so pronicljivi – toliko slabše zanje. Satanov tango je namreč zgodba o svetu, ki ga niso zapustili le bogovi, temveč tudi zadnji ostanki resnicoljubnosti, poštenosti in upanja.