Slowdive: Everything is Alive

+ + + +

Trideset let po izdaji prelomne plošče Souvlaki, kultne klasike, ki je precej pripomogla k definiciji dream popa devetdesetih let, se britanski shoegaze veterani iz zasedbe Slowdive (ponovno) vračajo s še eno (skoraj) mojstrovino.

Od benda, ki je diskografski vrhunec dosegel, ko so se njegovi člani komaj dobro poslovili od najstniških hormonov, in se razšel že nekaj let za tem, v 21. stoletju prav nihče ni pričakoval tako prepričljive vrnitve na sceno. Tovrstni projekti so navadno recept za spodrsljaje, ki lahko pustijo trdovraten madež na veličastnih opusih, v nekoliko bolj posrečenih primerih se izkažejo kot odvečna fusnota v diskografiji, le redko pa gre za izrazito dobrodošle sequele, ki uspešno začnejo novo poglavje ustvarjalne poti. V shoegazu se je prav to zgodilo že dvakrat: najprej leta 2013 z izjemno comeback plato irskih pionirjev žanra My Bloody Valentine, nato še štiri leta kasneje s četrto ploščo prav tako vplivnega kvinteta Slowdive.

Z njo je ta odločno dokazal, da mu v dvajsetletnem zatišju še zdaleč ni zmanjkalo ustvarjalnega zagona, singli, ki so napovedovali zadnji album Everything is Alive – denimo medla in sila anahronistična jeremijada Kisses – pa so namigovali, da so se bendove odlične zamisli končno izpele. Zdaj, ko slišimo celoten izdelek, je jasno, da to niti po naključju ne drži: tudi nekoliko vprašljivi trenutki v napovednih singlih v kontekstu albuma zvenijo veliko prepričljiveje, saj se smiselno usedejo v njegovo zares skrbno premišljeno dramaturgijo. Je pa res, da skladbe, kjer vokal prevzame pevka Rachel Goswell, ali pa tiste, ki jih odpoje dvoglasno s pevcem Neilom Halsteadom, naredijo veliko boljši vtis kot tiste, kjer vlogo pevskega protagonista prevzame samo Halstead.

Najsvetlejši trenutki albuma so vsekakor tako imenovani komadi deep cuts, torej tisti, ki nimajo potenciala za vesoljni uspeh na pretočnih platformah, pa naj gre za najspokojnejše ali najhrupnejše skladbe, v katerih ni ne duha ne sluha o spevnih refrenih, oprijemljivih aranžmajih in čvrstih groovih. Slowdive se še vedno odlikuje v tem, kar mu je šlo najbolje od rok na začetku devetdesetih let: to so hipnotično zasanjane, ekscesno afektirane, skorajda ambientalne zvočne krajine, ki poslušalca v hipu pahnejo v stanje globoke melanholije.

Verjetno imajo tak učinek tudi zato, ker je bilo ustvarjanje plošče za dva člana benda sredstvo lajšanja bolečine ob izgubi staršev, ki jim je album tudi posvečen. Sicer težko rečemo, da so to pesmi žalovanja, saj so besedila tudi tokrat tako kriptična in enigmatična, da je sporočilo skorajda nemogoče razvozlati, a ob poslušanju je jasno, da so skladbe nastajale v stanju duševne bolečine, Slowdive pa te občutke mojstrsko prenese na poslušalca.