Potencial praznine

Letošnji, 35. grafični bienale Ljubljana, ki je poetično-enigmatično naslovljen Iz praznine pridejo darovi kozmosa, bo izrazito mednaroden spektakel. Umetniški vodja velike razstave, ki se bo odprla v petek, 15. septembra, in bo potekala na osmih lokacijah po vsej prestolnici, je sloviti ganski umetnik Ibrahim Mahama. Ta si je ime ustvaril z dih jemajočimi monumentalnimi instalacijami, ki smo jih lahko videli denimo na beneških bienalih, leta 2015 na umetniškem, letos pa tudi na arhitekturnem.

Tokrat bodo domači ustvarjalci na ljubljanskem bienalu v manjšini, saj je Mahama razstavo zasnoval z moštvom tujih kuratorjev, ki so dogodek opisali kot »ekosistem transnacionalnih prijateljstev«. Mahama je pri sestavljanju mednarodne kuratorske ekipe angažiral Ingo Lace iz newyorškega Muzeja sodobne umetnosti (MoMA), Alicio Knock iz pariškega Centra Pompidou, pet umetnikov iz ganskega kolektiva Exit Frame Collective, tunizijsko kuratorko Beyo Othami ter Seloma Koffija Kudjieja in Patricka Niijo Okanto Ankaraha, umetnika in kuratorja, ki prihajata iz Mahamovega domačega kraja Tamale, tretjega največjega ganskega mesta s skoraj milijon prebivalci.

Kot je zdaj že navada, se tudi letošnji grafični bienale še zdaleč ne bo osredotočal le na grafiko, ki ji je sicer desetletja izdatno namenjal osrednji prostor in po čemer je bil tedaj tudi mednarodno izjemno prepoznaven. Zadnja leta se je vse bolj preoblikoval v bienale sodobne vizualne umetnosti, ki bo tokrat, kot je zapisano v opisu dogodka, »zajemal iz bazena povezav med umetnostjo in grafiko na poljih arhitekture, oblikovanja, kmetijstva, botanike in medicine«.

Kaj pravzaprav pomenita zasnova in naslov letošnjega bienala? Kakšen pomen ima v viziji kuratorjev praznina in kaj so »darovi kozmosa«? Iranska multidisciplinarna umetnica in filmska ustvarjalka Sanaz Sohrabi, ki bo na bienalu predstavila arhivsko instalacijo Duhovi podzemlja: rime in pesmi za naftnega ministra, s katero razkriva »zamolčano zgodbo o Organizaciji držav izvoznic nafte (OPEC)«, nam ponudi svojo interpretacijo koncepta. »Če prihajaš iz tretjega sveta, je tvoja prisotnost vselej videna v odnosu z zanikanjem – stvari, ki jih nimaš, kraji, ki jih ne moreš obiskati … kot bi ves čas stal v čakalnici zgodovine,« pravi. In nadaljuje: »A očitno smo veliko več kot le to. ’Iz praznine pridejo darovi kozmosa’ zame pomeni možnost zamišljanja prihodnosti in sočasnega razmišljanja o zgodovini v sedanjosti«.

Prejšnji bienale je bil kot časovni stroj, saj si je zamišljal fiktivno prihodnost, letošnji bienale pa si prizadeva »čas zavrteti nazaj«.

Prejšnji bienale, imenovan Iskra Delta, je bil na neki način zastavljen kot časovni stroj, saj si je zamišljal fiktivno prihodnost, v kateri zaradi alternativnega poteka zgodovine tudi v naših krajih cveti informacijsko-tehnološka industrija. Letošnji bienale si po drugi strani prizadeva, kot je v pogovoru za Mladino povedal Ibrahim Mahama, »čas zavrteti nazaj«: »Zlasti me zanima zgodovinski kontekst kulturnih izmenjav med Zahodno Afriko in Jugoslavijo iz časa gibanja neuvrščenih, zato bo bienale igral vlogo nekakšnega portala, ki bo prek zgodovinskih povezav vzpostavljal dialog med različnimi kulturami.« Kot je zapisano v sporočilu za javnost, letošnji bienale v umetnosti »vidi priložnost za krepitev transnacionalnih zavezništev in raziskuje ekosistem povezav, solidarnosti in zgodovin upora med poosamosvojitveno Gano in nekdanjo Jugoslavijo«.

Umetnik Ibrahim Mahama nadaljuje, da je medkulturna izmenjava, ki se bo vršila na bienalu, še posebej zanimiva, saj so »jugoslovanski arhitekti in inženirji močno zaznamovali razcvet ganske infrastrukture v šestdesetih letih«. V delih Ibrahima Mahame, ki raziskujejo vprašanja, povezana z globalizacijo, svetovnimi trgovskimi mrežami, migracijami in posledicami kapitalistične ekonomske ureditve, arhitektura igra pomembno vlogo: umetnik je zaslovel z velikanskimi instalacijami, s transformacijami zapuščenih stavb, ki jih je v celoti prekril s krpankami, zašitimi iz vreč iz jutovine, ki jih v Gani tradicionalno uporabljajo za hranjenje kakavovih zrn. Mahama razloži, da gre pri tem za »ponovna vstajenja tako starih materialov kot celotnih zgradb«, in doda, da »najdeni materiali in objekti nosijo ogromno spominov in zgodovine«.

A pravzaprav je fizična preobrazba objektov le ena od razsežnosti njegovega ustvarjanja: eno od temeljnih poslanstev umetnika je vzpostavljanje skupnosti in skupnostnih prostorov. Zapuščeni objekti, ki pod njegovo taktirko ponovno zaživijo, postanejo plodovit teren za nadaljnji razcvet ganske umetniške produkcije. V rojstnem kraju Tamale je denimo kupil velikanski silos, nekdanjo hranilnico žita, in ga spremenil v kulturno-izobraževalni center in razstavišče. Ko je zaslovel v mednarodnem umetniškem prostoru in si s prodajo umetnin prislužil prvi milijon ameriških dolarjev, je ta denar vložil v »vzgajanje nove generacije mislecev«, pravi. Kupil je šest nedelujočih potniških letal in jih preobrazil v predavalnice, v katerih se mladi Ganci brezplačno izobražujejo na področjih umetnosti in znanosti. Prej omenjena iranska umetnica Sanaz Sohrabi o umetniškem vodji tokratnega ljubljanskega grafičnega bienala pravi, da je njegovo delo »izjemno navdihujoče, saj nam pokaže, da lahko spremenimo odnose med središči in periferijami tako, da gremo proti tokovom in gradimo infrastrukturo povezanosti«.

Ibrahim Mahama močno verjame v ustvarjalni potencial mladih, še neuveljavljenih umetnikov, zato se je med predpripravami na grafični bienale odpravil na izvidnico po slovenskih umetniških šolah od Maribora prek Ljubljane do Nove Gorice, kjer je predaval, se povezoval s študenti in iskal mlade talente. Nekatere je angažiral za sodelovanje z bienalom, denimo članice mladega umetniškega kolektiva Kvadratni meter, ki z domiselnimi, navadno precej igrivimi in duhovitimi instalacijami ter performansi opozarja na stanovanjsko krizo in gentrifikacijo prestolnice. Kolektiv bo v sklopu bienala predstavil projekt Self Check-in, ki je, kot razložijo članice skupine (Klara Kracina, Teja Miholič, Urša Rahne in Anne Tassel), »nadaljevanje našega lanskega projekta Welcome, v katerem smo galerijski prostor Aksioma za en mesec spremenile v funkcionalen apartma za oddajanje prek platforme Airbnb«. Njihov tokratni umetniški projekt opozarja na problematiko varnostnih omaric za ključe, ki jih ponudniki prenočišč za turiste navadno nameščajo ob vhodih stavb. Članice kolektiva te majhne objekte prepoznavajo kot »simptom stanovanjske krize in turistifikacije«, z instalacijo na bienalu pa bodo opozarjale na težave, kot so »višje najemnine, manj stanovanj na voljo za dolgoročni najem, negotovost najemniškega bivanja, ulice, prilagojene turistom, ki delujejo kot nekakšne kulise brez življenja, namenjene samo potrošnji«, pravijo. Sočasno želijo pokazati tudi, kako »tisti, ki stanovanja oddajajo prek platforme Airbnb, vsiljivo posegajo v videz starega mestnega jedra in njegovih stavb«.

Na bienalu se bo predstavil tudi Danilo Milovanović, v Ljubljani živeči banjaluški umetnik, ki ustvarja pod psevdonimom DNLM. Umetnika, ki s konceptualnimi gverilskimi intervencijami opozarja, da javni prostor pripada vsem, so k sodelovanju povabili kuratorji iz ganskega kolektiva Exit Frame, saj so jih navdušile intervencije, ki jih je v javnem prostoru izvedel leta 2016. Na bienalu bo predstavil videodokumentacijo teh projektov, v katerih, kot razlaga, »ni v prostor prinesel nič tujega, temveč sem le preoblikoval to, kar tam že je«. Posebej za bienale pa je ustvaril tudi novo delo, ki ga bo predstavil v že leta opuščeni gradbeni jami za Bežigradom, ki jo upravljajo člani ustvarjalnega laboratorija Krater. Pravi, da »vsa tri dela temeljijo na minimalističnem rezultatu, ki je posledica fizičnega udeleževanja v prostoru, v tem pa prepoznavam povezavo s krovnim konceptom letošnjega bienala – praznino, ki ponuja potencial«.

Ilona Németh, slovaška umetnica madžarskih korenin, bo v galeriji Cukrarna predstavila projekt Arhiv sladkorja z vzhoda, ki se osredotoča na propad proizvodnje sladkorja v Srednji Evropi. Pravi, da z arhivsko instalacijo »komentira tranzicijsko obdobje od devetdesetih let do danes«, sočasno pa naj bi instalacija odpirala vprašanja »naraščajočega populizma in nacionalizma v Evropi in širše«, pravi umetnica.

Čeprav tudi letošnji grafični bienale vključuje zares eklektičen in pester nabor raznoterih umetniških tehnik in žanrov, med katerimi prevladujejo instalacije in videoprojekcije, tradicionalna grafika tokrat ne bo tako zapostavljena, kot smo bili vajeni na nekaterih prejšnjih bienalih. Razstavljena bodo na primer grafična dela iz arhiva Grafičnega bienala Ljubljana, vrata svoje kletne delavnice bo odprl mladi ljubljanski kolektiv grafikov Sreda v sredo (Žiga Artnak, Urban Cerjak, Matic Flajs), razstavljenih bo tudi nekaj grafik s Prešernovo nagrado ovenčane kiparke Dube Sambolec, predstavil pa se bo tudi mladi kolektiv NPR. (Špela Ambrož, Ana Govc, Vanesa Hochkraut, Ema Kobal, Miha Majes), »skupina zagnanih podiplomskih študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje«, ki delujejo pod mentorstvom Zore Stančič.

Grafike bodo prispevali tudi tuji umetniki: serijo lesorezov na blagu bo predstavila iranska grafičarka Tejswini Narayan Sonawane, prav tako bo lesoreze predstavljal tandem umetnikov iz senegalskega kolektiva School of Mutants (Šola mutantov), s serijo jedkanic na papirju, ki z metaforami govorijo o verskih in nacionalnih identitetah, neenakosti spolov in kastni diskriminaciji, pa se bo predstavila indijska umetnica Soghra Khurasani.

V Wisconsinu živeči ganski umetnik Henry Obeng bo predstavil projekt Poskus ni poskus, serijo abstraktnih grafik, odtisnjenih na papir iz rabljenega tekstila, na ogled bodo tudi grafike južnoafriškega slikarja Kagisa Patricka Mautloe.

Sudanski, v New Yorku živeči umetnik Mohammad Omar Khalil bo v sodelovanju z libanonskim Abedom Al Kadirijem predstavljal serijo grafik in risb, imenovano Skupna tla, s serijo tapet in litografij Hotel Hodnik pa bo švicarsko-tunizijska umetnica Sonia Kacem razmišljala o zgodovini ljubljanskega bienala, ki je bil, kot pravi, »ustanovljen sredi hladne vojne na osnovi internacionalističnih aspiracij«. 

Razstava:
35. Grafični bienale Ljubljana
Kje: Mednarodni grafični likovni center, Cukrarna, Švicarija, Krater, PLAC, SVS Studio, Galerija Ravnikar in Plečnikova trafika, Ljubljana
Kdaj: od 15. septembra 2023 do 14. januarja 2024