Michael Martens: V požaru svetov: Ivo Andrić 

+ + + + +

Psihološka in kulturnozgodovinska biografija.

Nobelovec Andrić (1892–1975) je z naskokom najodmevnejši ex-yu pisatelj. Njegov življenjepis je zvezdniško tlakovan: že kot gimnazijec je objavljal v revijah, bil je sošolec Gavrila Principa, med I. vojno zaprt kot nasprotnik habsburške monarhije, v novi državi diplomat in cenjen literat, ko je bil ambasador v Berlinu, se je srečeval s Hitlerjem in Göringom, med II. vojno je živel v Beogradu in je ni niti opazil, saj je čas posvečal pisanju svojih največjih romanov Most na Drini in Travniška kronika. Po osvoboditvi kot nekdanji monarhist stopi v komunistično partijo, postane predsednik pisateljskega društva, s Titom se ne marata, a drug drugemu izkazujeta naklonjenost, po njegovih delih sta hotela posneti film zdaj Bergman, zdaj Wajda, vendar so avtor in njegovi teksti neprestavljivi v filmski jezik.

Biograf, ki pikolovsko sledi literatu, ne pozabi niti na simpozij desetletja po njegovi smrti, na katerem se udeleženci ukvarjajo z vprašanjem, kdo je bil njegov biološki oče. Njegova poanta bi bila lahko preprosta – Andrić je bil oportunist, ki je kot mojster sloga v časopisih objavljal hvalnice v žargonu komunizma, predvsem pa se ni nikoli zavzel za pisatelje, preganjane v Jugoslaviji. Skrbel je zase, se družil z ljudmi, ki so mu karierno koristili. Toda Martens pogled obrne: to je bila cena, če je hotel na svetovni literarni Olimp. Pri tem opozori na njegove knjige, ki obravnavajo zgodovino turškega despotstva v Bosni, objavlja pa jih v času Titove strahovlade. So torej alegorije upora, a postavljene v varen historični okvir, ki ga odveže kritike disidentstva.

Je dobesedno vrhunski diplomat. Ko mu hoče tretji rajh prevesti eno izmed knjig, ga zavrne s povabilom, da ravno piše še večje delo, ki ga bo s ponosom ponudil v prevod. Svojski lik v odlični biografiji.