Dr. Miran Lavrič / »Zasuk proti neliberalni demokraciji po vzoru Madžarske v Sloveniji ni mogoč. Toliko manj z novimi generacijami.«

Slovenija velja za izrazito polarizirano državo, zato neverjetna medčloveška solidarnost, ki je deželo preplavila po avgustovskih katastrofalnih poplavah, ni povsem samoumevna. Morda pa polarizacija med ljudmi vendarle ni tako globoko zažrta, kot se pogosto zdi? Bi se stanje v državi lahko hitro izboljšalo, če bi bili temu naklonjeni tudi glavni politični akterji, predvsem tisti, ki gradijo politični kapital na delitvah in izključevanju? Lahko bi se, je prepričan Miran Lavrič, redni profesor sociologije na mariborski Filozofski fakulteti, ki se sicer ukvarja s sociologijo religije in študijami mladine, znan pa je predvsem kot vodja zadnje longitudinalne raziskave o položaju mladih v Sloveniji, Mladine 2020. Z njim smo se pogovarjali o politični in družbeni polarizaciji v državi, predvsem o vzrokih zanjo, ter o tem, ali podobne delitve kot njihove starše delijo tudi mlade.

Po indeksu politične polarizacije, ki ga vsako leto oblikuje mednarodni inštitut V-dem (Varieties of Democracy), Slovenija zadnjih nekaj let v povprečju dosega 3,9 točke. Kaj sploh pomeni ta številka? 

Gre za mednarodni inštitut, ustanovljen je bil leta 2014 na Švedskem, ki meri več kazalnikov, pomembnih za demokratičnost družb, vključno s politično polarizacijo. Meri na primer stopnje napetosti med pripadniki različnih taborov – na kako zelo sovražen način obravnavajo drug drugega. Vrednost indeksa sega od nič do štiri in študije so pokazale, da državi, v kateri je ta vsaj dve leti nad vrednostjo tri, grozi demokratična recesija. Slovenija je imela v zadnjih treh letih, torej 2020, 2021 in 2022, v povprečju vrednost 3,9 in se je približno izenačila z Madžarsko in Poljsko, ki sta bili doslej v Evropski uniji prvakinji glede politične polariziranosti. Na tem neslavnem vrhu se jima je torej pridružila Slovenija.

V oči najbolj bode letnica 2020; tedaj je vrednost indeksa tudi najbolj poskočila. Verjetno ni naključje, da je ravno tistega leta nastopila Janševa vlada. 

Po mojih analizah je to ključni vzročni dejavnik. Vse od leta 2000 je namreč indeks polarizacije znašal nekje med dva in tri, izrazit poskok, ki ga omenjate, pa je res doživel ravno leta 2020. V-dem meri še en indikator, in sicer koliko vlada svojo oblast utemeljuje z neko ideologijo, naj bo to nacionalizem ali pa na primer socializem. Ravno v letih 2020 in 2021 je Slovenija po tem indikatorju izjemno poskočila. Prej smo spadali med države z manj ideološkimi vladami, ravno vlada Janeza Janše pa je bila po ocenah strokovnjakov v V-dem izrazito ideološka. In seveda, če imamo na eni strani ideološko vlado, lahko na drugi pričakujemo tudi odziv tistih, ki se ne strinjajo z ideologijo, v imenu katere vlada izvaja oblast. To je bil po moji oceni ključni vzrok za izrazit porast polarizacije v državi.

Ob tem verjetno nekoliko preseneča neverjetna solidarnost, ki je dobesedno preplavila državo po zadnjih katastrofalnih poplavah. Vas je to kot sociologa presenetilo? 

Ne, ni me presenetilo, a naj takoj dodam, da to tudi ni samoumevno – je razveseljivo in je spoštovanja vredno. Vodja opozicije bi se lahko odločil tudi drugače, ampak odločil se je podati roko in igrati na karto solidarnosti, kar je seveda dobro za Slovenijo. Ni pa me presenetilo predvsem zato, ker je bila konstruktivna drža Janeza Janše smiselna tudi z vidika njegove politične računice.

Kaj mislite s tem? 

Janša se je uspel pokazati kot državotvoren, odgovoren politik. In tudi to je pomembno za kovanje političnega kapitala. Po drugi strani pa je bilo že ob prvem stisku rok med premierjem in prvakom opozicije pričakovati, da premirje ne bo trajalo dolgo. Dolgoročna tirnica delovanja SDS je vendarle polarizacijska; Janez Janša na tej podlagi uspešno kuje politični kapital, zato dvomim, da jo bo opustil. Tudi dvomim, da bi takšno opustitev politično preživel. Njegova glavna agenda je boj proti »kulturnemu marksizmu«, kot temu pravi sam. V konservativnem okolju Evropske unije in širše velja predvsem za »najpogumnejšega borca proti komunizmu«, kakor ga je označil tudi madžarski premier Viktor Orbán. Njegov politični kredo torej v svojem bistvu temelji na ...

... boju proti navideznemu sovražniku? 

Tako je. In na polarizaciji. Tudi volilni rezultati, ki jih dosega, so povezani prav s strahom ljudi pred domnevno nevarnimi »kulturnimi marksisti«, ki naj bi si želeli razgraditi družino in narod.

Morda bi vseeno stopili korak nazaj. Zdaj ste govorili o navidezni spravi v politiki, ampak po poplavah je v ospredje vseeno stopil naravni vzgib solidarnosti – sosed je pomagal sosedu, na teren se je odpravilo več tisoč prostovoljcev. 

Imate prav, to je tisti naravni vzgib solidarnosti, ki se pojavi med ljudmi. Pokazalo se je, da toliko pa vendarle nismo afektivno polarizirani. Ljudje so šli preko tega, kar je zelo dober znak, da polarizacija vendarle ni tako globoko zažrta, kot se pogosto zdi, in da bi se stanje v državi z neko spremembo delovanja glavnih političnih akterjev lahko precej hitro prestavilo v bolj umirjene vode.

Že ob prvem stisku rok med premierjem in prvakom opozicije je bilo pričakovati, da premirje ne bo trajalo dolgo. Dolgoročna tirnica delovanja SDS je vendarle polarizacijska.

Filozof Tadej Troha je ob poplavah za N1 dejal, da ga solidarnost ne preseneča, a da takšnega odziva ljudi, če se bodo podobne ujme pojavljale pogosteje – in vse kaže, da bo res tako –, ne gre pričakovati vsakič. 

S tem bi se lahko strinjal. Pride lahko namreč do neke vrste normalizacije katastrof. Ljudje se privadijo na ponavljajoče se kritično stanje in posledično izjemna solidarnost, kakršni smo bili zdaj priča, ne pride več toliko do izraza. Ravno nasprotno, v ospredje lahko spet stopi večja polarizacija.

Omenili ste že, da sprava v politiki ni trajala prav dolgo. Že res, da opozicija trenutno ne nasprotuje vladnim predlogom za sanacijo škode, vsaj ne pretirano, so se pa razhajanja očitno pokazala pri predlogu uvedbe dodatnega delovnega dne oziroma solidarnostnega prispevka. Anketa Ninamedie je pokazala, da tega podpirata dve tretjini vprašanih, v veliki večini ga podpirajo volivci Gibanja Svoboda, SD in Levice – da se strinjajo s predlogom, je odgovorilo 80 odstotkov podpornikov strank –, medtem ko so mu načeloma manj naklonjeni volivci SDS (48 odstotkov) in Nove Slovenije (60 odstotkov). Čemu to pripisujete, gre predvsem za ideološki prepad? 

Vsekakor. Gre za ideološki prepad, ki je pravzaprav zgodovinsko značilen za razliko med levico in desnico. Na eni strani je temeljna premisa levice, da mora država poskrbeti za ljudi v stiski, medtem ko je na desnem bregu veliko bolj uveljavljeno prepričanje, da morajo imeti ljudje prave vrednote in nato iz teh notranjih vzgibov prostovoljno pomagati. Davki in obvezni prispevki pač niso nekaj, kar bi bilo zaželeno z vidika desničarske percepcije družbenega urejanja stvari.

Mar ni vseeno zanimivo, da opozicija prav na tem vprašanju zdaj gradi svoj politični boj? 

To je bila, kako bi rekel, prevelika priložnost za desnico, da se ne bi uprla, saj gre za ukrep, ki ga je mogoče označiti kot potencialno socialističnega. Kot neko prisilno jemanje denarja od ljudi in poseganje v njihove denarnice. Solidarnostni prispevek je ukrep, ki bi ga lahko pričakovali od leve vlade – in osebno ga podpiram –, podobnega bi bržkone v podobnih primerih lahko videli tudi v drugih državah. Prav tako pa podoben odziv desnice v okviru političnega dialoga.

Spet sva pri razhajanjih, verjetno pa so tudi neke univerzalne vrednote, ki Slovence družijo. Kaj so te vrednote? Drži, kot radi ponavljajo na desnici, da naše vrednote temeljijo predvsem na krščanski tradiciji? 

No, krščanska tradicija za večino Slovencev ne predstavlja več jedra vrednot, so pa zelo prisotne tiste, ki bi jih vsebinsko lahko povezali s krščansko tradicijo. Na vrhu vrednotne lestvice sta zagotovo družina in zdravje; tako je, odkar merimo javno mnenje. 

Potem sledijo delo, prijatelji, prosti čas in tam nekje daleč zadaj sta vera in politika. Glede temeljnih vrednot se stvari bistveno ne spreminjajo. Družina je na tej lestvici zelo visoko, ne glede na to, ali gledamo iz leve ali desne perspektive. S tega vidika je teza, da levica v Sloveniji deluje v smeri razgradnje družine, ki jo včasih rad promovira Janez Janša, precej neutemeljena.

Pravite, da se temeljne vrednote skozi leta bistveno ne spreminjajo. Pa vendar, mar ni v zadnjih desetletjih prišlo do ogromnih premikov v smeri liberalizacije družbe? 

Drži. Če pogledamo stališča ljudi do različnih družbenih vprašanj, lahko vseeno vidimo nekaj, kar bi lahko razumeli kot vrednotne premike. Predvsem se povečuje tolerantnost – tolerantnost do istospolno usmerjenih oseb, do splava, do priseljencev ... Povečuje se tudi zaupanje v ljudi, torej splošno zaupanje, ki ga imamo drug do drugega. Vse to so pravzaprav kazalniki, ki se običajno povečujejo vzporedno z gospodarsko razvitostjo družb. Ko se družbe gospodarsko razvijajo, ljudje v njih oblikujejo višje stopnje tolerantnosti. Nekateri politologi takim vrednotam pravijo pro-demokratične ali vrednote samoizražanja. V Sloveniji v zadnjih treh desetletjih beležimo vedno večjo prisotnost teh vrednot.

Na drugi strani pa se hkrati krepijo tudi bolj skrajna stališča. Volitve po Evropi so jasno pokazale, da skrajni desnici, ki gradi predvsem na izključevanju, očitno uspeva nagovoriti ljudi. Kaj pomeni, da se vzporedno z vedno večjo liberalizacijo družbe na drugi strani gradi tudi odpor proti njej? 

Letos je izšla knjiga politologa Larryja Bartelsa, Democracy Erodes from the Top (Demokracija se razkraja z vrha), v kateri dokazuje, da na ravni držav skorajda ni korelacije med stališči, o katerih sva se pogovarjala prej, in uspešnostjo (skrajno) desnih strank. Evropski desni populizem torej ne izhaja iz hrepenenj ljudstva ali kakšnih vrednotnih premikov. Konservativni zasuk – ker nekaj ga pa vendarle je, tudi na ravni vrednot – je predvsem posledica delovanja desnih populistov, ki uspejo prestrašiti del populacije. Da se na primer dogaja razgradnja družine ali pa razgradnja naroda. In seveda so ti apeli v razmerah, ko je liberalizem razočaral v ekonomskem pogledu, preko neoliberalizma, in ko so se poslabšale razmere za življenje za nekatere dele populacije, lahko zelo uspešni.

Kakšna pa je polarizacija med mladimi, se tudi ta kaže enako očitno? 

Med mladimi je pravzaprav polarizacije še več. Ko smo delali raziskavo Mladina 2020, smo ugotovili, da se mladina precej sekularizira. Vedno več je takih, ki nikoli ne hodijo v cerkev in jim je bog v vsakdanjem življenju nepomemben. Hkrati pa se na drugi strani povečuje delež mladih, za katere je bog zelo pomemben in hodijo k maši vsak teden. Sicer gre le za približno deset odstotkov populacije, je pa vendarle zanimivo, da se tudi ta segment povečuje. Še posebej se mi zdi pomembno, da se oba tabora ideološko konsolidirata. Krepijo se namreč korelacije med religioznostjo na eni strani in na primer odnosom do istospolno usmerjenih ali pa do splava na drugi. Nastajata torej dva tabora mladih: prvi desno-religijsko-konservativen, drugi pa levo-sekularen in liberalen. Ideološke razlike med tema taboroma so iz leta v leto večje.

Evropski desni populizem ne izhaja iz hrepenenj ljudstva ali kakšnih vrednotnih premikov. Konservativni zasuk je predvsem posledica delovanja desnih populistov, ki uspejo prestrašiti del populacije.

Vas to preseneča? 

To so trendi, ki so po eni strani presenetljivi, po drugi pa so sociologi religije že pred časom ugotovili, da se nekaj podobnega dogaja tudi v nekaterih drugih zahodnih družbah. To je eden od vzorcev sekularizacije. Lahko mu rečemo konfliktni vzorec sekularizacije, kjer torej prihaja do neke vrste religijske obrambe, ko se en del populacije zaradi vsesplošne liberalizacije vrednot in individualizacije počuti ogroženega in se zato tesneje poveže in trdno oklene tradicionalnih vrednot in seveda religije. Če imamo prisotno močno institucijo, ki stoji za tem delom populacije – in pri nas jo imamo, to je Katoliška cerkev –, potem je to utrjevanje seveda še toliko bolj verjetno in uspešno.

Morda tudi zato, ker se je vpliv Katoliške cerkve v zadnjih letih vseeno nekoliko spremenil? 

Mislim, da je res tako. Katoliška cerkev je po tisti »sveti polomiji«, kot temu pravi religiolog Marjan Smrke, torej po bankrotu mariborske nadškofije, nekoliko spremenila smer. Takrat je prišlo tudi do spremembe vodstva, kot vemo, in mislim, da se Katoliška cerkev danes veliko bolj ukvarja s pastoralo in z mladimi. V tem smislu bi lahko rekli, da tudi žanje neke uspehe. Strategija je torej padla na plodna tla. A kot rečeno, razloge za obračanje k religiji in konservativnim vrednotam lahko iščemo tudi v razočaranju nad liberalizmom oziroma nad tem, kar je liberalizem prinesel.

Religija vseeno ima neko funkcijo v življenju ljudi. Naj bo to tipična funkcionalistična vloga po Émilu Durkheimu ali vloga »opija ljudstva«, kot temu pravi Karl Marx. Predstavlja torej način, kako osmišljati svet okoli sebe. 

Naj se vrnem k vprašanju, kaj se dogaja z mladimi v Sloveniji. Torej, razočaranje nad liberalizmom je povezano tudi s tem, čemur nekateri pravijo kriza vrednot, kriza smisla, ali pa dezorientiranost mladih. Mislim, da lahko tudi tu iščemo vzroke za izrazito povišano stopnjo stresa med mladimi. V visoki osamljenosti religija nudi okvir, v katerem je mogoče najti neko stabilnost, neko predvidljivost. In en del mladih v Sloveniji to očitno išče – neke bolj umirjene, recimo jim stabilne kotičke družbe, v katerih je tudi manj tekmovalnosti, strahu pred neuspehom. Katoliška religija jim lahko ponuja neko alternativo. Osebno mislim, da ni slabo, če imamo v družbi tudi tako alternativo in če jo nekateri mladi sprejmejo. Britanska sociologinja religije Grace Davie govori o modelu zastopniške religije, po katerem se večina, ki je neverna, strinja, da so cerkve kot neka dodatna ponudba v družbi. V tem smislu sem zagovornik religije. Problem nastane, če na podlagi religije spodbujamo polarizacijo in konflikte v družbi, kar pa se v Sloveniji pogosto dogaja.

Letna globalna raziskava fundacije Open Society Foundations, ki je bila objavljena ta teden, ugotavlja, da velika manjšina mladih ne verjame, da bo demokracija uresničila njihove prednostne naloge. Raziskava med drugim ugotavlja, da zgolj 57 odstotkov mladih, v primerjavi z 71 odstotki starejših anketirancev, meni, da je demokracija boljša od katerekoli druge oblike vladavine, medtem ko 42 odstotkov mladih podpira vojaško vladavino, v primerjavi z 20 odstotki starejših anketirancev. So to podatki, ki bi lahko bili merodajni tudi za Slovenijo? 

Deloma že. Podobne trende smo videli na primer v veliki mednarodni raziskavi mladih iz jugovzhodne Evrope, ki jo je financirala nemška fundacija Friedrich Ebert Stiftung. Podpora sistemu z močnim političnim voditeljem, ki vlada s trdo roko, se je v obdobju med letoma 2008 in 2018 okrepila v vseh desetih obravnavanih državah, tudi v Sloveniji. Je pa treba dodati, da je bila v Sloveniji ta podpora daleč najnižja v širši regiji. Nekoliko podrobneje sem raziskoval, kaj se v povezavi z zaupanjem v demokracijo dogaja na Zahodnem Balkanu. Tudi tam je zaznaven izrazit upad, kar povezujem predvsem z razočaranjem nad razmerami, ki jih je prinesel prehod iz socialistične v kapitalistično ureditev s predstavniško demokracijo. To razočaranje lahko na Zahodnem Balkanu razumemo tudi v kontekstu nenehnega časovnega odmikanja priključitve Evropski uniji. Da se podobne reči dogajajo tudi med mladimi po Evropi, so sicer ugotavljale že nekatere starejše študije, in ti trendi med nekaterimi politologi zadnjih nekaj let vzbujajo resno zaskrbljenost glede stabilnosti demokracije. Vsekakor jih lahko povežemo s pojavom desnega populizma, ki skuša »vse tegobe sveta«, če rečem malce slikovito, pripisati preveč liberalno urejenim družbam, hkrati pa obljublja enostavne rešitve – na primer v poenostavljenem političnem odločanju z močnim voditeljem.

Kako mladi danes pravzaprav dojemajo politiko in politično participacijo? 

Politika jih zanima bolj, kot jih je pred desetimi leti. Do leta 2010 smo ves čas opozarjali na pasivizacijo mladih, na to, da so mladi vedno bolj politično pasivni. A ta trend se je v zadnjih letih obrnil. Spomnimo se samo referenduma o vodah. Mladi so bili tedaj zelo dejavni, tudi udeležba mladih na referendumu je bila visoka. Že tukaj vidimo, da se dogajajo neki premiki. Raziskava Mladina 2020 pa je pokazala, da se nekaj dogaja tudi na drugih področjih. Med mladimi je razširjeno podpisovanje peticij, bistveno bolj, kot pred desetimi leti; opažamo tudi nekatere manj konvencionalne oblike politične participacije, recimo prek bojkotiranja izdelkov, naj bo to zaradi političnih ali ekoloških razlogov. Eden od vzrokov je demografski. Imamo najmanjšo populacijo mladih v zgodovini Slovenije, v katero v nekaterih pogledih vlagamo največ. S tem imam v mislih na primer vse dodatne obšolske dejavnosti. Lahko bi rekli, da so mladi danes izrazito socializirani za družbeno participacijo – ne samo politično, tudi umetniško so bolj dejavni, več so pripravljeni narediti za to, da dobijo službo ... Skratka, želijo si uspeti v življenju. Pomembno je tudi, da jim družbeni mediji danes omogočajo lažje in bolj neposredno politično izražanje. Hkrati pa ti novi kanali, na žalost, spodbujajo tudi politično in ideološko polarizacijo. Več ko je ljudi, ki lahko javno neposredno izražajo svoja stališča, več je možnosti, da bo nekdo rekel nekaj, kar bo nekoga užalilo. Sicer pa je po drugi strani prav ta polarizacija po mojem mnenju tudi pomemben motor aktivacije mladih.

Ko sva že ravno pri novih medijih, ne moreva mimo nedavnega primera v domu ostarelih Trebnje, kjer je dijakinja fizično napadla eno od oskrbovank, posnetek pa nato objavila na družbenih omrežjih. Je nasilja med mladimi danes več? In kakšno vlogo imajo pri tem novi mediji? 

Ne poznam podatkov, ki bi dokazovali, da imamo dolgoročen trend naraščanja nasilja med mladimi; mislim, da statistike tega ne potrjujejo. Kar pa ne pomeni, da to ni resen družbeni problem, s katerim se je treba soočiti. Nasilje je gotovo dobilo nove oblike z novimi tehnologijami, predvsem je postalo bolj vidno. In kar je bolj vidno, terja tudi odločnejši odziv. Če nasilje, denimo primer iz Trebnjega, javno prikazujemo, to lahko deluje kot navdih za druge – oziroma kot dokaz, na kateri točki so domnevno postavljene meje nasilja. Kot družba moramo ta primer izkoristiti kot priložnost, da jasno povemo, kje so meje.

Pravzaprav se postavlja vprašanje, zakaj je dekle tako dejanje sploh snemalo. Očitno imamo na drugi strani neki afirmativni odziv, ki taka dejanja podpira oziroma v njih uživa. 

V preteklosti se je že skozi spremljanje, kaj so najbolj gledane vsebine v medijih, pokazalo, da so slabe novice, če lahko tako rečem, dobre novice v smislu gledanosti. Črna kronika je bila vedno sorazmerno dobro brana. Na tem področju se psihološko ni kaj dosti spremenilo. Ljudje spremljamo takšne stvari, ker so pač ekscesne, ker so vznemirljive in delujejo na naše čustvene centre. S tega vidika takšni odzivi mladih niso presenetljivi, vsaj ne v smislu gledanosti. Ko pride do samega dejanja in všečkanja takega posnetka, pa gre po mojem mnenju predvsem za preizkušanje mej in za mladostniško uporništvo. Ključno se mi zdi, da starejše generacije v takih primerih jasno postavimo meje sprejemljivega.

Nastajata dva tabora mladih: prvi desno-religijskokonservativen, drugi pa levo-sekularen in liberalen. Ideološke razlike med njima so iz leta v leto večje.

Omenili ste tudi pričakovanja, ki jih ima družba glede mladih. Visoka pričakovanja pomenijo tudi višje pritiske. 

Pritiski so brez dvoma vedno višji. Že v osnovni šoli morajo otroci paziti na ocene, da se lahko vpišejo na pravo srednjo šolo, potem je v srednji šoli spet treba paziti na točke in maturo, da se lahko vpišejo na pravo fakulteto. Že zelo zgodaj je vcepljeno prepričanje, da se ne smeš »hecati«, ko si mlad; v osmem razredu osnovne šole moraš razmišljati tako rekoč za vse življenje naprej. Zdi se, da za večino mladih nekega brezskrbnega obdobja mladostništva skorajda ni več. To gotovo povzroča vedno višje ravni stresa, kar je pokazala tudi študija Mladina 2020. Med mladimi je vedno več stresa, vedno več osamljenosti in tekmovalnosti. Vse to je povezano s strahovi pred neuspehom in s širšim konceptom individualizma. Ugotovili smo na primer tudi, da so mladi vedno manj pripravljeni deliti stvari, na primer zapiske med študijem, kar opažamo tudi profesorji. Vse to negativno vpliva na duševno zdravje mladih, kar se je najbolj izrazito pokazalo v času epidemije.

V mladosti ste bili panker. To je v izhodišču protisistemska, anarhistična pozicija, češ: treba je ukiniti državo. Kako gledate na državo danes? 

Država se mi zdi zelo pomembna, sem zagovornik liberalne demokracije oziroma mislim, da je to najboljši sistem, ki je trenutno realno dosegljiv za evropske družbe. Liberalna demokracija pomeni močno državo vsaj v tem smislu, da imamo neodvisne institucije, na katere politika ne more vplivati – močna sodišča, močni in neodvisni mediji, civilna družba in tako naprej. Če bi hotel v konceptu liberalne demokracije iskati kaj pankovskega, je to zagotavljanje širokega nabora svoboščin za posameznike, pa tudi omejevanje moči izvršilni veji oblasti. V kolikor tega omejevanja ni in gremo po poti Madžarske, ki odkrito gradi neliberalno demokracijo, to lahko vodi v zaostrovanje avtokratičnosti vladanja. Če hočemo dolgoročno ohranjati demokracijo, je neodvisnost demokratičnih institucij ključna. Se mi pa zdi država zelo pomembna tudi z vidika reguliranja trga in redistribucije dobrin. Za zdravje demokracije je torej ključna tudi močna država blaginje.

Vidite morda kakšen element panka tudi v sodobnih ekoloških gibanjih mladih, na primer Petkih za podnebno pravičnost ali pa gibanju Just Stop Oil? 

Nekaj protirežimskega tu prav gotovo je. Zdi se očitno, da je ravno prevladujoča kapitalistična družbena ureditev odločilno pripomogla k ekološkim problemom, s katerimi se soočamo danes. Podobno kot včasih pankerji s svojim anarhizmom, mnogi mladi danes ne razmišljajo zelo poglobljeno o alternativnih družbenih sistemih. Gre predvsem za protest proti sistemu, ki se zdi nevzdržen, za prepričanje, da tako naprej več ne more iti. Mladi zahtevajo, da se nekaj naredi. Naj bo to koncept odrasti, torej načrtno in trajnostno zmanjšanje obsega gospodarstva, zelena rast ali kaj tretjega.

Sem zagovornik religije. Problem nastane, če na podlagi religije spodbujamo polarizacijo in konflikte v družbi, kar pa se v Sloveniji pogosto dogaja.

Ekološko vprašanje je danes postalo verjetno najmočnejša mobilizacijska sila mladih. Omenjena raziskava fundacije Open Society Foundations med drugim ugotavlja, da se kar 70 odstotkov anketirancev po vsem svetu boji, da bodo podnebne spremembe v naslednjem letu negativno vplivale nanje in na njihove življenjske pogoje. Soočamo se z nekakšno podnebno anksioznostjo, ki jo očitno občutijo predvsem mladi.

To lahko razumem kot odziv na realne razmere. Prej sem govoril o razlogih za politično participacijo mladih in aktivacijo na splošno – eden ključnih razlogov zanjo je seveda ravno okoljska problematika. Mladi v Sloveniji so se izrazito usmerili v okoljski aktivizem, okoljska ozaveščenost je med njimi zelo visoka.

Pogosto lahko slišimo, da je potrebna samo menjava generacij, pa bo vse drugače. Pa je to res, imamo zdaj, če si dovolimo tako reči, revolucionarno generacijo? 

Ni toliko revolucionarna, kot je – v resnici – polarizirana. Če gledamo povprečja, so mladi res bolj tolerantni od starejših in bolj liberalno usmerjeni, imajo večje zaupanje v ljudi, vse to, kar sem omenil že prej. V tem smislu smo lahko optimistični, če je naš cilj ohranjanje liberalne demokracije. A če gledamo onkraj povprečij, potem vidimo, da zgodba razpade na dva dela: imamo vedno bolj prevladujoč levoliberalno usmerjen del mladih, hkrati pa se konsolidira del izrazito konservativne mladine. In mislim, da bo to imelo neki politični odmev. Če torej gledamo na mlade kot celoto, ne vidim velikega revolucionarnega potenciala. Vidim pa potencial za konsolidiranje liberalne demokracije. Glede tega sem optimističen tudi ob upoštevanju splošnih vrednot Slovencev in ekonomsko razvitost Slovenije. Na teh temeljih ocenjujem, da zasuk proti neliberalni demokraciji po vzoru Madžarske v Sloveniji ni mogoč. Toliko manj z novimi generacijami. Vrednote te generacije so vseeno še toliko bolj, vsaj v povprečju, usmerjene v demokratičnost in v smer liberalne demokracije.