Komentar / Janša, oblak in Golob

Janko Lorenci

22. 9. 2023  |  Mladina 38  |  Kolumna

Na slovenski desnici, kot da vse brbota, migeta in se spreminja, a scela je vse na svojem mestu. Se pravi, Janez Janša ostaja suveren vladar scene, čeprav skuša kaka miš plesati po svoje.

Tonin še pravi, da s SDS pod Janšo ne bo sodeloval. Ustanovil bi zmerno desno sredino, a oba, Logar in SLS, sta sodelovanje zavrnila, Tonin pa je ostal z dolgim nosom in še strankarski stolček se mu rahlo maje. Njegova nesojena sredina bi res bila bolj demokratična od SDS, a enako trdo neoliberalna, kar vsako družbo praviloma vodi v nedemokratične vode. Načeloma bi bilo dobro, če bi naši zmerni desničarji skrajnemu Janši pobrali nekaj vetra iz jader, a očitno niso kalibri, sposobni takega podviga. Janša pa je karizmatičen voditelj stranke.

To je nedavno rekel Anže Logar, domnevni kandidat za lastno zmerno desno stranko ali za Janševega naslednika. Bo človek, ki reče kaj takega, res izzval karizmatika in si nakopal njegov srd? Nasploh se gre vprašati, kako je Logar sploh prišel na misel, da bi se politično osamosvojil. Najverjetnejši odgovor: ne zaradi prepričanja, da je z Janšo in janšizmom kaj narobe, ampak zato, ker mu je uspeh na predsedniških volitvah mogočno napihnil ego. Toda zdaj nesrečnež ne ve, kam z njim, saj bi vsako jasno izrekanje pomenilo tveganje. Zato skriva namere kot polž roge. Dokler bo tako, bomo verjeli, da je njegovo milimetrsko odmikanje od Janše zgolj način, da pride karizmatik znova na oblast, hkrati pa norčevanje iz volivcev. To velja tudi za njegove soborce, v glavnem ljudi z več obrazi.

Janši se torej v lastnem taboru ni česa bati, SDS pa si je v anketah znova opomogla. Nebo je vedro, a nekje na obzorju kot zakleto visi strašen črn oblak. Ta temna gmota je tista večina volivcev, ki Janše noče na oblasti, tako da ga lahko tja spravijo samo srečna naključja. Lažna desna sredina, ki jo ustvarja s satelitskimi, dozdevno neodvisnimi skupinami (Logar, Rupar …), mu ne more pomagati, ker si tisti oblak v sili vedno pomaga s kakim novim obrazom.

Tako lahko karizmatik zmaga le, če se zgodi troje. Prvič, da se sam in stranka temeljito spremenita. To omenjamo kot teoretično možnost. Začetno sodelovalnost po poplavah je Janša kazal zato, ker si običajnega naskakovanja vlade v taki nacionalni stiski ni mogel privoščiti. Drugi pogoj: oblastna koalicija oziroma Golob ga mora grdo in očitno lomiti. Tretji: na volitvah se ne pojavi noben novi obraz, ki bi na hitro pritegnil volivce in Janši ukradel zmago. Skratka, šef SDS lahko samo upajoče zre v dogajanje v vladajoči koaliciji, moli za njene polomije in bled novi obraz.

Morda mu niti ne kaže slabo. SD igra običajno vlogo medle stranke, ki kar zanesljivo pride v parlament in levosredinsko vlado, tam pa ne naredi nič, da bi se kaj res spremenilo. To traja vsaj od B. Pahorja; naš politični maneken je stranki trdno vcepil svoj moto, da je videz pomembnejši od vsebine.

Levica je v identitetni krizi, saj ne ve dobro, koga sploh nagovarja. To se kaže v nizki podpori volivcev in kadrovskih pretresih. Luke Mesca, za katerega so mediji po odstopu nenadoma odkrili, da je karizmatičen, se je stranka znebila z voditeljskega položaja, a ostaja notranje razdeljena. Čudežnega razcveta pod novim vodstvom ne bo, uspeh bo že, če bo Levica spet prišla v parlament. Njena šibkost je za Slovenijo slaba, saj gre za edino kolikor toliko alternativno parlamentarno stranko. Mesca je škoda, ker je poleg Goloba najsposobnejša osebnost v koaliciji, intelektualno in po pogledih primerna tudi za premierstvo.

Ostane Gibanje Svoboda. Bo Golob zacvetel za eno pomlad in potonil, kot sta pred njim Šarec in Cerar? Ali pa se bo – kot morda ta čas nakazujejo ankete – vendarle zasidral na oblasti za še en mandat? Tudi v tem primeru ostaja odprto, kakšno vlogo bo igrala njegova stranka. Če bo demokratična, razvojno usmerjena in socialna tvorba, bo šlo bolje tudi Sloveniji. Če bo predvsem mašina za kopičenje oblasti in moči, podobna SDS, bomo obtičali v položaju, ko se bosta na oblasti v škodo celote neproduktivno izmenjavala desni in liberalni hegemon. To bi bilo po svoje slabše od sedanjega vzorca vznikanja vedno novih obrazov, ki praviloma odpovejo, a vendarle vsebujejo možnost nečesa res novega.

Slovenija potrebuje trajno močno in res levosredinsko (poudarek na levo) stranko, ki bi prekinila že ustaljeni vzorec večnega Janše in večnih novih obrazov. Kandidat zanjo je ta čas samo Gibanje Svoboda. Toda pri njem oziroma Golobu še vedno ne vemo, pri čem smo. Premier ima gotovo večji potencial kot njegovi predhodniki, malo verjetno je tudi, da bi se za njim našel potentnejši novi obraz. V tem pogledu bi bilo dobro, da Golob dobi še en mandat. A doslej je glede na »izrabo« svojih potencialov pustil mešan vtis.

Nekatere stvari mu je treba šteti v dobro. To velja na primer za umik politike iz RTV, sicer pozno zamenjavo Loredana, zvišanje minimalne plače, prve poteze po poplavah, obdavčitev bilančne vsote bank … To in še kaj bi lahko kazalo, da se Golob pod pritiskom trdih razmer postopoma izvija iz kože ozkogledega menedžerstva in uvideva, da so zahteve časa drugačne, širše: v prvi vrsti zahtevajo močno, socialno usmerjeno državo, ki skrbi za trdne javne službe in delujočo javno infrastrukturo. Oboje daje državljanom občutek varnosti, s tem pa tudi privrženost demokraciji.

Enako pomembno je zaupanje javnosti. Zato ne razumemo, kako ga lahko Golob tako lahkotno zapravlja. Drastičen primer za to je dogajanje okoli prvega policista Jušića, ki živo spominja na janšistično podrejanje policije. Nanjo se ne sme lepiti noben sum; če zaupaš policiji, zaupaš tudi vladi – in obratno. Zaupanje bo v tem mandatu, polnem preskušenj in potrebe po sodelovanju državljanov, ključno. Seveda bo odločalo tudi o izidu volitev.