Smrt v Benetkah

zadržan +

Noč čarovnic.

Ko bi se slovenski naslov filma A Haunting in Venice, posnetega po romanu Agathe Christie (nadaljevanje franšize, ki sta jo spočela Umor na Orient ekspresu in Smrt na Nilu), glasil vsaj Strah v Benetkah ali Strahovi v Benetkah ali Strašenje v Benetkah ali Groza v Benetkah ali Duhovi v Benetkah ali Skrivnosti Benetk – magari Umor v Benetkah ali Smrt v palači ali Smrt v beneški palači, navsezadnje, »smrt«, ki jo leta 1947 preiskuje elegantni, afektirani, brkati, simpatično mizantropski, vsevedni in vsevidni Hercule Poirot (Kenneth Branagh), belgijski Sherlock Holmes (s sabo ima tudi Watsona, alias Portfoglia, telesnega stražarja, ki ga varuje pred feni in fenicami in ki ga igra Riccardo Scamarcio), po novem rezident Benetk, se je zgodila prav tam, v beneški palači. Samo Smrt v Benetkah ne – nikar! In nikdar!

Ta naslov je že davno oddan filmu Morte a Venezia (1971), Viscontijevi ekranizaciji Mannove klasike. Še več: ta naslov – Smrt v Benetkah – je pregovoren, unikaten, nedeljiv. Film Smrt v Benetkah je tako dober, da si svoj naslov zasluži – to je njegovo! Kdor se lepi nanj, se kiti s tujim perjem. To je približno tako, kot da bi naslov Gospodar prstanov pritaknili filmu, v katerem ima protagonist na roki prstan. In končno, če so že A Haunting in Venice poslovenili v Smrt v Benetkah, zakaj ga niso poslovenili kar v Noč čarovnic – roman Agathe Christie (1969), po katerem so ga posneli, je bil namreč naslovljen Hallowe’en Party (po naše: Zabava za noč čarovnic). Ne, so verjetno vzkliknili – Noč čarovnic že obstaja! Nočemo izpasti bebci! Za Smrt v Benetkah pa očitno še niso slišali.

Film je na srečo boljši in inteligentnejši od slovenskega naslova. Kar pa – iskreno rečeno – ni težko, navsezadnje, posnet je po Agathi Christie, dogaja se v La Serenissimi, s sabo pripelje Tino Fey (v vlogi slovite in »najpametnejše« avtorice detektivskih romanov, skoraj Agathe Christie), turistično nirvano pa poruši spiritistična seansa, iz katere skočita truplo in Poirotov imperativ: »Da mi nihče ne odide, dokler ne ugotovim, ali je živo osebo umorilo nekaj mrtvega!« V gotski palači – nemirnem, razrvanem, motenem, psihedeličnem, šokiranem, stravmatiziranem, imerzivnem, mikrokozmusu povojne družbe (vojne je konec in fantje so spet doma!) – se znajdejo nekdanja operna pevka (Kelly Reilly), lastnica te palače in mati (samo) umorjenega dekleta, dekletov pohlepni zaročenec (Kyle Allen), slovita jasnovidka (Michelle Yeoh), vrhunska šarlatanka, ki najde stik z dekletovim duhom, njena asistenta (Emma Laird in Ali Khan), razsuti doktor (Jamie Dornan), njegov genialni sinko (Jude Hill), vraževerna ruska oskrbnica (Camille Cottin), Tina Fey (okej, Ariadne) in kakopak duhovi, osumljeni umorov, še toliko bolj, ker je živih tu vse manj. Poirot – upokojen, zaljubljen v logično dedukcijo in alergičen na vulgarnost (umor se mu zdi sprejemljivejši od nekultiviranosti), a ne nujno »too old for this shit« (kot bi rekel Danny Glover, Roger Murtaugh) – dopušča obstoj paranormalnega (duhov, spektrov, misterijev ipd.), kar so stari pravilniki za pisanje detektivskih romanov odsvetovali, da ne rečem prepovedovali. A v tej »ukleti« palači vsi goljufajo – zakaj ne bi še on? Ne da to odreši film, ki je tako halucinantno nepresenetljiv in vrtičkarski, da bi lahko skozenj speljali tako Orient ekspres kot Nil. (kino)