Smrt deklice z vžigalicami

zadržan

Hrvaški sen.

Roman Smrt deklice z vžigalicami, ki ga je leta 2002 objavil Zoran Ferić, je skušal biti hrvaški Twin Peaks, film, ki ga je Goran Kulenović, režiser serije Črno-beli svet, posnel po njem, pa skuša izgledati kot skandinoir (s pridihom Kroga, Izganjalca hudiča in celo Ducata umazancev). Rab, kjer se dogaja (leta 1992, ja, tik pred začetkom »domovinske vojne«), je videti kot mračno, morbidno, zapuščeno, ledeno mestece v kakem norveškem fjordu. Vsi se poznajo. Vsi drug o drugem vse vedo. Čisto vse. Drug drugega celo bolje poznajo kot sami sebe. Tudi drug drugega ščitijo, pa čeravno s tem ščitijo le sami sebe, saj si tako vedno znova zagotovijo roko, ki bo umila roko. Quid pro quo imajo v genih. In na ta otok, zatopljen v preteklost in prežet z miti, fantazmami in identitetno politiko, ki so tako zakoreninjene, da imajo moč ideologije, se po ločitvi vrne moški, ki ga je zapustil – Fero (Ozren Grabarić), patolog. In vrne se ravno v pravem trenutku – nekdo namreč umori migrantko, romunsko nebinarno prostitutko, »deklico z vžigalicami«, umori pa jo tako groteskno in grizlijevsko, da se zdi, da jo je pokončala pošast. Fero in robustni inšpektor Mungos (Goran Navojec), mladostna prijatelja, skušata ugotoviti, kdo je ta pošast, osumljeni pa so praktično vsi moški, od pisatelja (Voja Brajović) do žalujočega Globusa (Slavko Sobin), saj so bili, kot kažejo medicinske kartoteke (ne sprašujte), tako rekoč vsi žrtvini klienti.

Film Smrt deklice z vžigalicami se steguje na vse strani, biti hoče vse, a nič zares, tako da si lahko le mislimo, kaj bi lahko bil, če bi si upal. To je tipični triler, ki si ničesar ne upa, frostovska »road not taken«, triler brez žanrske imaginacije in napetosti. Že to, da skušajo detektirati morilca, deluje za lase privlečeno – v taki stisnjeni, zatohli, atavistični skupnosti morilec migrantke, za nameček še prostitutke, ni zločinec, temveč superjunak. Kriminalka brez kriminala. (kino)