Grega Repovž

29. 9. 2023  |  Mladina 39  |  Uvodnik

Uvodnik / Draga šola

Slovenci res nimamo sreče s svojimi politiki: še ko nam kaj domnevno uspe, našim politikom, tem malim egotom, za katere je značilna visoka stopnja nevednosti, uspe vse potacati. Govorimo seveda o članstvu Slovenije v varnostnem svetu in zapletu glede tega, kateri diplomat bo vodil to misijo.

A še preden se lotimo zapleta zaradi vodenja slovenske misije in tega, kar je uspelo iz tega narediti vrhovom slovenske politike, se je treba opredeliti do slovenskega nestalnega članstva v varnostnem svetu. Malim narodom res vedno znova godi, če jim uspe takšen domnevni veliki met v mednarodni politiki, toda dejstvo je, da je vse skupaj lahko najprej neuporabna roba, če je ne znaš izkoristiti, še pogosteje pa je za male države, na katere lahko veliki igralci zelo učinkovito pritiskajo, takšna navidezna (pa čeprav začasna) moč predvsem nevarna. Pač, nobenega dvoma ni, da bodo »naši zavezniki« v ključnih trenutkih zahtevali, da slovenska diplomacija opravi zanje kakšno nečedno delo. Glasuje tako, kot hočejo veliki evropski in seveda ameriški igralci. Proti nekim drugim velikim igralcem, na primer Rusiji in Kitajski. Kaj lahko se zgodi, da bo to pustilo madež na Sloveniji v odnosih s temi državami za dolga leta – ko se bodo veliki že zdavnaj pobotali oziroma kako drugače – v kapitalizmu smo – uskladili svoje interese. Z drugimi besedami: morda se res sliši lepo, da je Slovenija postala nestalna članica varnostnega sveta, a zelo verjetno nas bo zaradi tega še krepko bolela glava.

Toda kar je, je: Janševa vlada je kandidaturo začela, Golobova je začeto končala. Kandidaturi je sledila odločitev vlade, da za vodjo misije v varnostnem svetu postavi Samuela Žbogarja, ki je sicer v Golobovi vladi tudi vodil lobiranje za to članstvo in ki si za ta »uspeh« lahko pripiše največ zaslug. Žbogar je namreč eden redkih res tudi mednarodno izkušenih aktivnih slovenskih diplomatov, ne le zato, ker je bil zunanji minister, državni sekretar in slovenski veleposlanik v Združenih državah Amerike, ampak tudi, ker je bil posebni odposlanec Evropske unije na Kosovu. V resnici v tem trenutku Slovenija nima niti treh tako izkušenih diplomatov. Do tu se je zdelo, da v vladi in na ministrstvu za zunanje zadeve vedo, kaj delajo, in da slovenska diplomacija, kar vključuje tudi predsednico republike Natašo Pirc Musar, deluje modro.

Že v nekaj dneh pa so se oglasili različni glasovi, češ da je z imenovanjem Žbogarja vse narobe, ker Slovenija vendar ima vodjo misije v Združenih narodih, »izkušenega diplomata Boštjana Malovrha«, ki se mu je z Žbogarjevim imenovanjem menda zgodila neizmerna krivica. Zunanja ministrica Tanja Fajon je poskušala umiriti žogico, zatrjujoč, da je to čisto mogoča rešitev, da gre za dva vrhunska diplomata, ki bosta skupaj opravljala to nalogo, Malovrh bo vodil misijo, Žbogar pa izvajal članstvo v varnostnem svetu. A teden za tednom je tema prihajala na plano, zdaj v enem mediju, zdaj v drugem, vse skupaj pa je metalo senco na ministrstvo, ministrico, na članstvo v varnostnem svetu, predvsem pa je bil Žbogar prikazan kot nekdo, ki si je zaželel nove funkcije.

Kaj se je v resnici zgodilo? In kdo je domnevno tako izkušeni diplomat Boštjan Malovrh?

Boštjan Malovrh v resnici ni izkušen diplomat. Je priljuden. Ima kar nekaj izkušenj, le da nikoli, ampak res nikoli ni bil vodja ničesar v slovenski ali evropski zunanji politiki. Bil je na veliko predstavništvih, na primer namestnik vodje misije na slovenskem veleposlaništvu v Pekingu pa vodja referata za Srednjo Azijo pri OVSE, svetovalec posebnega predstavnika EU v Gruziji, član misije pri Združenih narodih v New Yorku. Do leta 2021 ni vodil niti enega vsaj majhnega veleposlaništva. A kljub pomanjkanju teh izkušenj ga je za veleposlanika pri Združenih narodih imenovala Janševa vlada na predlog zunanjega ministra Anžeta Logarja – pri tem je Logar povozil mnenje lastne kadrovske komisije. Z drugimi besedami: Malovrh brez dvoma ni človek, ki bi mu lahko zaupali tako politično in diplomatsko kompleksno nalogo. Preprosto nima izkušenj, nima znanja, tudi nihče iz prve lige v mednarodnem svetu ga ne pozna – ker ga ni imel kje spoznati. Zakaj ga torej Tanja Fajon ni po glasovanju v Združenih narodih preprosto odpoklicala in na njegovo mesto imenovala Žbogarja? To bi bilo najbolj normalno. A kot gre razumeti, se je ministrica vnaprej želela izogniti temu, da bi iz tega nastal politični škandal, želela je stvari izpeljati čim mirneje in brez zapletov. Zato je Malovrhu (ki nima ne izkušenj ne znanja) pustila funkcijo, dejansko vodenje pa prepustila Žbogarju (ki je pač izkušen diplomat). Toda kaj ko je z dobrimi nameni tlakovana pot v pekel.

Slovenska diplomacija je kar zatohel in čenčav svet, pomirjujoče je le to, da tako ni zgolj v Sloveniji. Seveda je Malovrh v tem smislu ustvarjal veter in lobiral zase, se malo dobrikal in malo rovaril. Vse bi ostalo na ravni obrobnih časopisnih in televizijskih novic in hodniških pogovorov, če se ne bi nenadoma v vse skupaj vmešala predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki se je čutila poklicano – verjetno po kakšnem kosilu z Malovrhom –, da kritizira vlado zaradi prihodnje razdelitve vlog. Ponovila je Malovrhovo tezo, da je ta dvojnost z vidika Združenih narodov nedopustna. Četudi bi bilo res, pa ni – kateri predsednik oziroma predsednica pri zdravi pameti se loti s takimi javnimi izjavami slabiti lastno prihodnjo misijo v varnostnem svetu? Ali drugače: zakaj moramo ravno v Sloveniji vedno znova imeti na odgovornih položajih ljudi, za katere je najpomembneje, da k vsaki stvari pristavijo še svoj lonček?

A izvorno ga je polomila Tanja Fajon. Če je bil neki diplomat na neki položaj postavljen po politični liniji in nima primernih izkušenj, ga je treba zamenjati in to javnosti razložiti. Primer Malovrh je draga šola ne samo za vlado, ampak – žal – tudi za državo.