Komentar / Izpuhtevanje

Janko Lorenci

29. 9. 2023  |  Mladina 39  |  Kolumna

Povzemamo po Guardianu: obširna vseevropska raziskava kaže, da tretjina Evropejcev voli populistične, skrajno desne ali skrajno leve stranke. Takih volivcev je bilo v prvem desetletju po prelomu tisočletja 20 odstotkov, desetletje prej pa 12. Trend je očiten in trajen.

Pečat dogajanju v teh okroglih treh desetletjih so dale krize; vedno nove in vedno bolj zgoščene. Vrstili so se ekonomski in socialni pretresi, obsežne migracije, epidemija, ukrajinska in druge vojne, relativno nazadovanje Zahoda. Tudi vsak nov preboj – na primer razvoj umetne inteligence – je prinesel nove grožnje.

V istem obdobju je bila oblast na Zahodu skoraj brez izjeme v rokah politične sredine – konservativcev, liberalcev in socialdemokratov. Njena prevlada še traja, a se naglo krči. Vzrok za to je očiten: politični glavni tok je izjemno neuspešen, sicer opisanega kriznega prepleta ne bi bilo.

Zato peša. Levo- in desnosredinske ljudske stranke so ponekod izginile, drugje izgubile primat, povsod nazadujejo. Ali pa se približujejo stališčem populistov in skrajnih desničarjev. Ti se zato še bolj radikalizirajo, sredina pa spet stopiclja za njimi. Proces postopoma gloda vso Evropo.

Skrajna desnica je trdo neoliberalna, zraven pa še avtoritarna, alergična na neodvisne medije, avtonomno sodstvo in varstvo manjšin. Gradi na strahu pred migracijami in se razglaša za alternativo gnilemu političnemu establišmentu. Pri tem je dovolj zvita, da se površno civilizira, blaži svoj evroskepticizem in se predstavlja kot glasnik malega človeka. Njena moč je predvsem v tem, da volivci vedno manj zaupajo etablirani politiki.

Nezaupanje je upravičeno, saj je prav sredinska politika v zadnjih desetletjih zgradila in utrdila status quo, ki mu dajeta pečat nereguliran kapitalizem in izvotljena demokracija. Zdaj se stanje še slabša. Prvič, sredina ostaja bolj ali manj neoliberalna. Drugič, približuje se populistom in skrajnežem in z njimi deloma že sklepa zavezništva. Tako so skrajneži ponekod (tudi v Skandinaviji!) že del oblasti in sprejemljivejši za volivce. Vse skupaj pomeni, da se sredina odmika od demokratičnosti.

Tretjič, odmika se tudi od zelene politike, že tako mlačne. To se dogaja v Angliji, Italiji, Franciji, na Nizozemskem, Švedskem … Ta še sveži fenomen, ki ga niso preprečile niti letošnje podnebne katastrofe, je strašljiv, saj se podnebna kriza naglo zaostruje. Razlaga za opuščanje ekološkosti kaže vso bedo etablirane politike: prebivalstvo zaradi socialnih stisk in ujetosti v potrošništvo težko sprejema omejitve, politika se jim zato odpoveduje, da bi laže ostala na oblasti. A v stiske in potrošništvo ljudi že desetletja peha prav ona.

Tako se na slabše spreminja sam pojem politične sredine, tako imenovane zmerne politike. Sodelovanje in koketiranje s skrajno desnico dela tudi sredino bolj nacionalistično, manj socialno, manj zeleno, manj demokratično. Gledano scela gre za globoko socialno, kulturno, identitetno krizo celotne politične sredine, za krčenje njene privlačnosti in dejanskega vpliva. S tem bi se lahko načeloma širil prostor za izrazito leve stranke. Toda krepi se predvsem skrajna desnica. Zmerna levica je leva samo še v besedah, antisistemska levica, ki se zavzema za odpravo ali ostro regulacijo kapitalizma, pa je povsod šibka in ne ve dobro, koga v družbi nagovarja.

Vsa politična sredina, z njo pa tudi tako imenovana liberalna demokracija je odpovedala predvsem zato, ker je posvojila neoliberalizem. To je ugotovitev z brado. Sociolog Wilhelm Heitmeyer je pred časom jasno napovedal: če je večina državljanov slabo deležna materialnega in kulturnega bogastva družbe, če politična participacija in zaupanje v politiko usihata, je demokracija ogrožena, saj se večina državljanov zavestno ali podzavestno boji, da bo ekonomsko in socialno nazadovala in izgubila nadzor nad svojo prihodnostjo, za katero ji neoliberalizem vztrajno pridiga, da je zanjo izključno odgovoren vsak posameznik sam, ne pa sistem. Negotovi, zmedeni, prestrašeni ljudje so dovzetnejši za kričanje skrajnežev. Skratka, neoliberalni kapitalizem neizbežno proizvaja stiske, nezadovoljstvo in negotovost večine, zaupanje v etablirano politiko pa se zato enako neizbežno vztrajno zmanjšuje.

Populisti in skrajneži imajo v svojih kritikah sredinske politike marsikdaj prav, nikoli pa niso rešitev. Močni so, kot rečeno, zaradi anomalij političnega glavnega toka. Ta ima nekaj opravičil – težave so hude, se kopičijo. A zakuhal jih je predvsem sam, zdaj pa vztraja pri statusu quo. Tako se težave stopnjujejo, sam nazaduje, populisti in skrajneži pa napredujejo.

Sredina ne stori tistega, kar bi morala – se odrekla neoliberalizmu, postala bolj socialna in spet začela usmerjati razvoj. A te volje v politiki ni, tudi za zdaj še ni množičnega pritiska od spodaj. Dosegljiva rešitev v takem stanju in v taki – zlasti ekološki – stiski sveta je vrnitev v klasično socialdemokracijo, še pred nekaj desetletji samoumevno. Že ta »polovična«, neradikalna rešitev zahteva velik premik v glavah in dejanjih. Morda ga bo omogočil kombinirani pritisk naravnih katastrof in množic v hudi stiski. Če premika ne bo, bo prej ali slej prevladala skrajna desnica v tej ali oni obliki, bodisi kot nekakšen orbanovski iliberalizem ali kot odkriti fašizem.

Resnica je trda: prihodnost sveta bolj kot skrajna desnica ogroža sredina – pač zato, ker v glavnem prav ona še vedno vodi igro, ki nas pelje v blato. Če hoče dobro družbi in sebi, se bo spremenila. Ja, predvsem zanjo gre.

Velja tudi za Slovenijo. Tudi naša sredina boleha za opisanimi težavami. Zato Janša ostaja močan in zato se lahko večinsko zavračanje janšizma sčasoma skrha. Potem se nas bog usmili.