Ženskam, prvim žrtvam kapitalizma, je preostala le solidarnost

Strašni časi, zlati časi

za

Petdeset odtenkov solidarnosti. Potniki noči. Les passagers de la nuit, 2022, Mikhaël Hers.

V Franciji leta 1981 prevzame oblast François Mitterrand, toda njegov socializem – sicer inspirativen in optimističen – je prešibek za kapitalizem, ki ustvarja slabe službe, brezdomce, lirično nespečnost, mrak in množico osamljenih ljudi, ki telefonarijo v radijski nočni program. Konzumentka enega izmed teh programov je tudi Élisabeth (Charlotte Gainsbourg), sveže ločena in brezposelna mati dveh najstnikov, družbeno-kritične Judith (Megan Northam) in poetično zasanjanega Matthiasa (Quito Rayon-Richter), ki se v steklenem in hladnem stanovanju tako utaplja v negotovosti, tesnobi, zapuščenosti, bolščanju predse, flirtih z novo svobodo in nočnem spleenu, da pokliče gostiteljico tega radijskega programa, Vando Dorval (Emmanuelle Béart), ki ji po izpovedi – solidarno – ponudi službo studijske telefonske operaterke, sprejemalke nočnih klicev. Ta ponudbo sprejme, med klicatelji in klicateljicami pa ji v ušesa najbolj pade Talulah (Noée Abita), izgubljena, zasvojena, brezdomna, potepuška najstnica, ki ji – solidarno – ponudi streho, hrano in uteho. Potniki noči so film o potnicah noči – o ženskah, ki jim, kot bi rekel Hegel, nasproti stoji »noč sveta« in ki jih lahko reši le solidarnost.

V času, ko je bil neoliberalni kapitalizem uradno brez alternative (in ko so osemdeseta požrla še zadnje ostanke šestdesetih), je kot edina alternativa nastopal ženski brend solidarnosti, prežet z dolgimi, samotnimi nočmi, polnimi radijske melanholije, ekstaze cigaret in inhaliranja transformativne opolnomočenosti. 

Da se ta film dogaja v času, ko so na oblasti socialisti, ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da je ženskam, prvim žrtvam kapitalizma, ki je, kot sta poudarjala že Marx in Engels v Komunističnem manifestu, trgal družine (z družinskega razmerja je »strgal ganljivo-sentimentalno tančico in ga zvedel na čisto denarno razmerje«), res preostala le solidarnost, kajti Mitterrandov socializem se je moral – tako kot jugoslovanski, če smo že ravno pri tem – hitro vdati neoliberalni kontrarevoluciji, ki sta jo lansirala britanska premierka Margaret Thatcher in ameriški predsednik Ronald Reagan. V času, ko je bil neoliberalni kapitalizem uradno brez alternative (in ko so osemdeseta požrla še zadnje ostanke šestdesetih), je kot edina alternativa nastopal ženski brend solidarnosti, prežet z dolgimi, samotnimi nočmi, polnimi radijske melanholije, ekstaze cigaret in inhaliranja transformativne opolnomočenosti. Strašni časi, zlati časi. (Kinodvor + VOD)

aTlqZxeKhAI&t=10s