Sylvain Tesson: Snežni leopard

+ + + + +

Kako ugledati snežnega leoparda v zasneženih gorah Tibeta?

Ne le pičlo število primerkov, ampak sposobnost te živali, da se tako priliči okolju, da je pred teboj in je ne vidiš. Fotograf Munier je nekoč ujel v objektiv sokola, ki sedi v skalovju. Ko je čez mesece razvil film, je ugledal zraven še oči leoparda, zlitega z apnenčasto skalo, ki so zrle vanj.

Fotograf in popotnik Tesson je vedel, da če hočeš do njega, moraš na pot z Munierom, in to pozimi. Hodiš po gorovjih tudi pri –35 °C, zaradi česar pred taborom le uro na dan teče potoček, ko sonce najbolj greje.

To je gorski vladar, ki ga ne srečaš. Edina pot do njega je preža, a tudi ta je kdaj prazna; tako je Matthiessen o njem napisal kultno knjigo, ne da bi mu ga uspelo videti. Če bi danes iskali ločnico med meščanom, ki poseda po kafetarijah, in Tessonom, je to sposobnost prežanja. Nepremično gledajoč naokoli po nekaj ur na dan in zleknjen v gorovju na pet tisoč metrih ob edinem vodiču na svetu je doživel čudežni prizor leoparda. V skupini pohodnikov jih je bilo sicer več, tudi Munierova ljubica; avtor je njuno ljubav strnil v stavku: namesto da bi svoji dragi poklonil krznen plašč, jo je rajši pripeljal opazovat živali s tem krznom.

Knjiga o potrpežljivosti in pozornosti je izziv za moderno non-stop bivanje na spletu. Dobesedno govori o drugem svetu. A izjemno pazljivo, pisatelj namreč ni zapisal točnih krajevnih imen, da bi ne dal zemljevida divjim lovcem. Njegovo pisanje tudi ni trofejno, z istim zanosom popisuje srečanja z lisico, volkom, sokolom, jakom, še bolj s tibetanskimi otroki, ki jim sledijo po divjini in o katerih zapiše: takšnih otrok ne uspavaš s Perraultovimi pravljicami. Kadar pa ne uzre bitij, se njegov korak opira na Pascalove, Heideggerjeve, Aristotelove misli.

Snežni leopard bi privzdignil obrvi, ko bi ga prebral.