Nagrada za eseje, ki jih je Ivana Djilas objavljala v Mladini 

Rožančeva nagrajenka

Priznana gledališka režiserka Ivana Djilas je v zadnjem desetletju v Mladini objavila več kot štirideset zapisov o pravzaprav vseh ključnih temah sodobnega časa. Enega je pozneje razširila v romaneskni prvenec Hiša (2017), vsa besedila pa je lani zbrala v knjigi A si lahko vsaj enkrat tiho in ta ji je prejšnji petek prinesla Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo.

Ivana Djilas je s tem, ko je med petimi letošnjimi finalisti najbolj prepričala žirijo, postala šele tretja ženska, ki je nagrado prejela v 31 letih, odkar jo podeljujejo. Z njo sta se doslej ponašali le dve, Ifigenija Simonovič (2009) in Meta Kušar (2012). Že zgolj to, da je šla Rožančeva nagrada vendarle spet v roke avtorici, je izjemnega pomena, zgodovinski dogodek.

A to, da je šla v roke Ivani Djilas, je še pomembneje, saj gre za avtorico, ki piše o sebi, svoji družini, stiskah, tudi finančnih, v resnici pa vedno znova mojstrsko secira družbo. Razpon tem, v katere zagrize, je izjemno širok, saj ima med drugim izkušnje priseljenke, prekarne delavke, umetnice, mame otroka s posebnimi potrebami in posvojenega otroka, ki je drugačne polti od večine prebivalcev Slovenije. »Ko se smejimo njenim priznanjem, se smejimo, ker vemo, o čem govori, ker čutimo in poznamo njene zablode in stiske, ker piše dejansko o nas, nas razgalja, izreka tisto, kar bi sami tako radi zakričali, pa ne zmoremo, ker mislimo, da se to ne sme, ali pa tega preprosto ne znamo,« je ob izidu knjige zapisal odgovorni urednik Mladine Grega Repovž.

Podobno piše v utemeljitvi Rožančeve nagrade: Ivana Djilas »lahkotno in hkrati ostro resnicoljubno piše o izstopajočih posebnostih posameznika, o nekonvencionalni družini, o izključujoči družbi, o tveganosti umetniškega poklica, o prizadevanju za versko, spolno, rasno in nacionalno enakopravnost«. Njena knjiga pa »žari od iskrenosti in daje glas prišlekom, ki ne pristajajo na življenje ob robu«.

Posebnost Ivane Djilas je, da piše o temah, ki se marsikomu še vedno zdijo nepomembne, zato jim sama pravi »neteme«. K temu jo je gnalo to, »da je v dramah iz ust ženskih likov le redko slišati velike resnice in razmišljanje o državi, demokraciji. Ženskam so namenjene ’ženske’ teme, moškim pa vse. Enako je pri pisanju, ženskam, če že ne sodijo za štedilnik, naj bi bile namenjene ’ženske’ teme. In iz tega sem se malo zafrkavala.« A hitro se je izkazalo, da skozi »neteme« o družbi lahko pove še kako veliko, in tudi odziv bralcev na njena besedila v Mladini, ki jim danes pravi »melodramatični eseji«, je bil vseskozi izjemen.

Največjega odziva je bila deležna ob dveh tabuiziranih temah, zdravljenju neplodnosti in debelosti. Katera pa je najpomembnejša tema, kar se jih je lotila? »Zagovorništvo otrok s posebnimi potrebami. To besedilo je napisano najbolj čustveno, brez distance. A drugače ni šlo, saj je to nekaj, s čimer živim in bom živela za vedno.« 

Ivana Djilas je druga izmed Mladininih piscev, ki se ponaša z Rožančevo nagrado. Marcel Štefančič, jr., jo je prejel dvakrat, za knjigi Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) in Ivan Cankar: eseji o največjem (2019).