Komentar / Joj, ne upam si več v gozd

Janko Lorenci

6. 10. 2023  |  Mladina 40  |  Kolumna

Kjer je en migrant, vidi Janša tri, kjer so trije, jih vidi devet, devet je že povodenj, povodenj pomeni izredne razmere. Ha, pa smo tam, kjer se počutimo kot riba v vodi.

Strašenje z migracijami in priseljevanjem je povsod paradni konj skrajne desnice. Tudi naše SDS, čeprav je med njenimi člani in privrženci nemalo ljudi s priseljenskimi koreninami. To še ne pomeni, da migracije niso zapleten in težaven fenomen našega časa, najtežji seveda za migrante, po malem pa tudi za države, kamor tečejo begunski tokovi (praviloma iz revnejših in nevarnejših v bogatejše in varnejše).

Slovenija ostaja izrazito prehodna država – migranti pri nas praviloma nočejo ostati, kar med drugim pomeni, da ne veljamo za bogato in odprto skupnost. Pritisk na naše meje narašča, toda scela je migrantsko vprašanje za Slovenijo še povsem obvladljivo. A SDS dela paniko, leva sredina in mnogi mediji pa capljajo za njo.

Kar manjka, je miren pogled na migracije in priseljevanje. Temeljil bi lahko na nekaj nespornih postavkah.

Prvič, migracije se bodo stopnjevale in se, gledano v prihodnost, morda niti še niso prav začele. Povzročajo jih revščina velikih delov sveta in beg iz nje, vojne vseh vrst, čedalje bolj pa tudi podnebna kriza s sušami, poplavami, lakoto … Zahod je poglavitni krivec podnebne krize in nemški klimatolog Schellnhuber je svojčas predlagal, naj bi vsaka država sprejela podnebne begunce sorazmerno s svojimi toplogrednimi izpusti.

Drugič, v Sloveniji in drugje na Zahodu se demografska slika slabša – rojstev je manj kot smrti. Brez priseljevanja bi se prebivalstvo povsod že krčilo, to pa velja za proces s številnimi neljubimi posledicami.

Tretjič, priseljevanje bomo vedno bolj potrebovali zaradi žgočega pomanjkanja delovne sile in staranja populacije. Staramo se tudi zaradi pešanja socialne države, ki najbolj prizadeva stare in mlade – predvsem slednji pa naj bi skrbeli za zadostno nataliteto. A ker jih mučijo negotove življenjske perspektive – velika prekarnost, socialna nemobilnost, nedostopnost stanovanj – imajo manj otrok in se bolj izseljujejo. Nizka rodnost je torej tudi družbena kategorija, odvisna od večje ali manjše solidarnosti posamične družbe. Evropa je celina z najnižjo rodnostjo, v tem okviru pa se Slovenija drži še razmeroma dobro.

Četrtič, doslej smo brez resnih pretresov prestali kar obilno priseljevanje iz nekdanje Jugoslavije. Ni nas pokvarilo ali izrodilo, kot javkajo in strašijo janšisti, nasprotno, poleg delovne sile nam je prineslo tudi marsikak talent in popestrilo temperament.

Petič, vseh, ki prihajajo oziroma bodo prišli in bi ostali, seveda ne moremo sprejeti. Že dosedanje migracije povsod na Zahodu govorijo, da bi res množično priseljevanje povzročilo hude ekonomske, socialne in politične pretrese. Bilo bi voda na mlin skrajne desnice, ki se povsod krepi zlasti s hujskanjem proti migrantom. Močnemu priseljevanju bolj ali manj nasprotuje tudi prebivalstvo. To prav tako velja za Slovenijo.

Zavračanje intenzivnega priseljevanja je mogoče razumeti. Po eni strani je ljudstvo – pri nas zlasti od Janše – že dolgo sistematično hujskano proti migrantom. Hkrati se v lastni državi v marsičem čuti puščeno na cedilu od »elit«, je negotovo in izgublja občutek varnosti, med drugim zaradi nenehnih realnih in sproduciranih kriz, še bolj pa zaradi pešanja javnih služb (zdravstva itd.). V takem občutju prišleke še bolj dojema kot motnjo ali grožnjo. Tako se dva procesa – usihajoča družbena solidarnost doma in naraščajoči migrantski pritisk od zunaj – medsebojno krepita.

Nič od opisanega ni posebej značilno samo za Slovenijo. Tudi drugje je položaj shizofren. Priseljevanje teče, potrebujemo ga (ta čas najbolj delodajalci), a ga ne maramo. Protimigrantska čustva v vseh nadstropjih družbe se krepijo, zato priseljencev ne znamo ali nočemo integrirati. Zato se vsa Evropa čedalje bolj zapira in postaja do beguncev iz nesrečnih izseljenskih držav kljub drugačni retoriki vedno bolj neusmiljena. Napredovanje podnebne krize bo ostrino še okrepilo. Zlasti na zunanjih mejah Unije utegne dogajanje postati do konca okrutno.

Vse nacije, velike in majhne, so bolj ali manj nagnjene k etnični zaprtosti. Velja za veliko Nemčijo in majhno Slovenijo. To gre upoštevati, hkrati pa to tako rekoč nagonsko zaprtost premagovati – iz utilitarnih, humanitarnih, psiholoških razlogov. Življenje v družbi, ki je klavstrofobična, a tako rekoč obsojena na priseljevanje, je naporno, frustrirajoče za vse. Migranti so ljudje kot mi, enaki, slabši, boljši, vsi pa v stiski, potrebni pomoči. Hkrati brez njih očitno ne moremo več; kot rečeno, nam koristijo delovno, kulturno in kot demografski korektiv, saj bi prebivalstvo brez njih upadalo; tega sicer nihče ne obeša na veliki zvon.

Jasno pa je tudi, da ima priseljevanje svoje meje. Kje točno tečejo, ni mogoče reči, a če so presežene, se lahko države zaprejo kot školjke in ustavijo vsakršen dotok ljudi. Torej gre poiskati razumno, trezno srednjo pot. To ni lahko, toda pametna, odgovorna politika bo sprejela jasna načela in pravila o priseljevanju, javnosti potrpežljivo razlagala pluse in minuse tega, govorila naravnost, brez olepševanja ali strašenja. Nehala bo tudi koketirati s skrajno desnico. Z migranti, ki potujejo naprej, mora ravnati človeško, tiste, ki hočejo ostati pri nas, pa integrirati, jih zares sprejeti. Sicer bodo zanesljivo postali problem – zaradi nas, ki jih zavračamo, in zaradi sebe, če so zaprti v geta.

Mirna, neščuvana, nehujskana Slovenija lahko gotovo sprejme in vzame za svoje več priseljencev kot doslej. Koliko, je stvar resne razprave. Če se bo še naprej prepuščala hujskanju, se bo prej ali slej povsem zaprla in šlo ji bo slabše.

Nekaj treznosti, pameti in srca torej.