Kreator

za +

Robokalipsa.

Kaj, če umetna inteligenca dobi kode za aktiviranje jedrskega orožja? V Kreatorju, ki je prežet z nostalgijo za prihodnostjo in ki ga je posnel Gareth Edwards, avtor franšiznih spektaklov (Godzilla, Rogue One: zgodba Vojne zvezd), se zgodi natanko to: umetna inteligenca dobi dostop do jedrskega orožja – in ga uporabi.

Los Angeles se leta 2055 prelevi v postapokaliptični ground zero (11/9 redux!). Amerika in njene natovske zaveznice zdaj storijo to, kar bi morale storiti prej – umetno inteligenco doma prepovejo, obenem pa ji napovejo agresivno globalno vojno. Ja, regulacija na ekstremen način – vojna proti terorju umetne inteligence. Jasno, vzhod – Nova Azija – se v tem mračnem, depresivnem, distopičnem svetu ne odpove umetni inteligenci, ki pa ustvari radikalno, militantno, replikantsko, androidno, postčloveško ljudstvo, tujo nacijo, novo »os Zla«, če hočete, toda ko se narednik Joshua Taylor (John David Washington), alias Josh (recite mu Jožef), zagrenjeni, invalidni, scela generični specialec (sicer eks, a specialec ostane za vedno specialec, tako kot Jake Sully v Cameronovem Avatarju), ki mu razkrijejo, da je Maya (Gemma Chan), njegova pokojna žena, ki ji lahko mirno rečete Marija (devica Marija), še vedno živa, zavihti v Novo Azijo (Amerika se vrne v Vietnam – in Kambodžo!), kjer se umetni inteligenci še ni »zmešalo« in kjer sam išče skrivno harmagedonsko superorožje, produkt skrivnostnega Nirmate (po nepalsko »Kreatorja«, »Stvarnika«), na svoje veliko presenečenje ugotovi, da je to skrivno superorožje v resnici ljubek, nedolžen, napol mističen, kozmičen otrok (Madeleine Yuna Voyles), čuteč Simulant, umetna superinteligenca, kvazikubrickovski Star Child, alias Alphie, ki ji lahko mirno rečete Jezus (s pridihom dalajlame). In sveta družina mora bežati, pa čeravno ne na infarkten način. Doba umetne inteligence potrebuje novo Biblijo, ki bi lahko ljudi pripravila na smrt – in izumrtje.

Kreator – ekspresivni, vizualno osupljivi, vrtoglavi, lokacijski, superinteligentni spektakel, ki ne skriva svojega razkošnega pogonskega goriva (Iztrebljevalec, Iskalca, Apokalipsa danes, Otroci človeštva, Okrožje 9, Matrica, Izvor, Avatar, Osmi potnik 2, Jaz, robot, Terminator, Akira, Elizij, Vojna svetov, 2001 – Odiseja v vesolju ipd.) – je zgodba o novem Kreatorju, novi Genezi, novem Razodetju. Ja, o novem Programiranju. In o novi Noetovi barki – orjaški, huronski, vsevidni imperialni vesoljski postaji NOMAD, ultimativnem orožju za množično uničevanje, dronu dronov, ki ne izgleda kot afirmacija raznolikosti, glorifikacija »drugačnosti« in orožje za premagovanje rasnih predsodkov (Rambovo vprašanje, če jim bodo tokrat pustili dobiti vietnamsko vojno, doživi tu popolno transfiguracijo, da ne rečem transsubstanciacijo), čeravno se sam film, pač tako kot nekoč Iztrebljevalec, zelo trudi, da bi artikuliral dovolj unikaten in originalen način miroljubnega sobivanja človeka in umetne superinteligence – tehnološkega razvoja in evolucije.

V nasprotju s filmi, ki so paranoidno svarili pred umetno inteligenco (Misija: Nemogoče – maščevanje, 1. del, Heart of Stone ipd.), se ne boji, da bi človeka zamenjala umetna inteligenca. Celo nič ne bi imel proti. Morda bi umetni inteligenci moralno neslo dlje. In morda bi s tem svetom upravljala bolje. In hej, morda bi bila res atraktivnejša od ljudi in bolj človeška od kapitalizma. Kot je nedavno tiktoknil David Lynch: »Danes nosim sončna očala, ker vidim prihodnost – ki je svetla.« (kino)