Opazovanje Slovenije

Huligani ponoči sredi Ljubljane brutalno pretepejo Kristjana Gričarja, masaker, ta snuff, ki ga prenašajo prek Facebooka, pa v živo gleda 20 tisoč ljudi – in nihče ne pokliče policije. Kristjan – Jezus dobe socialnih omrežij – obleži v mučeniški komi. V Kliničnem centru se bori za življenje, toda Lara (Diana Kolenc), članica reševalske ekipe, ki ga je rešila, nenadoma od njega dobi smileyja.

A nihče ji ne verjame – Kristjan je namreč še vedno v komi. Lara vidi tudi podgane, pa ji nihče ne verjame. Še več: s Kristjanovega telefona začne dobivati posnetke ljudi, ki gledajo oni brutalni pretep. In ti ljudje – najprej motorist, potem pek – začnejo skrivnostno umirati. Točno – Lari spet nihče ne verjame. Niti detektiv (Jure Henigman), ki nanjo vrže le eno oko. Če bi vrgel obe, potem bi bil to verjetno film o njem, ne pa o njej.

Pred nami je slika toksične, seksistične, patriarhalne Slovenije, v kateri ženski nihče ne verjame. Potem pa Lara s Kristjanovega telefona dobi posnetek svoje sestre, ki gleda pretep.

Burgerjevo Opazovanje, posneto po delno resnični zgodbi iz Podbočja (sami veste, kateri del je resničen), je zgodba o »opazovalcih«, ki gledajo, kako gre vse k vragu, a ničesar ne ukrenejo – o ljudeh, ki le še gledajo in ki jih to gledanje čedalje bolj patologizira, tako da se tudi sami spreminjajo v pošasti.

Slovenci so ta video smrti množično všečkali in delili, kot da bi skušali groteskno izživeti tisto mindfulness, ki jo vsi tako opevajo. Bi to sploh gledali, če ne bi nihče umrl? Mar niso huligani le izpolnili najskrivnejših, najperverznejših in najmorbidnejših fantazij spletne viralne nacije? Mar niso spletni naciji brali misli? Mar niso sprevržene resničnostne logike prignali do konca? Hoteli ste videti resničnost – prav, pa jo glejte! Nefiltrirano in necenzurirano! Mar njihov video ni deloval kot grozljiva imitacija youtubskih, viralnih videov, kot srhljiva simulacija tiste »spontanosti« in »avtentičnosti«, po kateri tako hlepi spletna nacija?

Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo toliko Slovencev. Užitek je postal dolžnost.

Novi slovenski filmi, v katerih so »stare« obraze – Marko Mandić, Sebastian Cavazza – zamenjali »novi« – Jure Henigman, Primož Pirnat, Jurij Drevenšek, Brane Završan –, so zaskrbljeni, zgroženi, svarilni.

Psihotriler Opazovanje, v katerem tlijo Death Wish, Brez povratka in Poejev Krokar , je ede n izmed številnih celovečercev, ki jih gosti letošnji Festival slovenskega filma (3. do 8. oktober, Portorož). In novi slovenski filmi, v katerih so »stare« obraze (Marko Mandić, Sebastian Cavazza) zamenjali »novi« (Jure Henigman, Primož Pirnat, Jurij Drevenšek, Brane Završan), so zaskrbljeni, zgroženi, svarilni – Opazovanje svari pred terorističnimi fantazijami spletne nacije. Gazvodov Vzornik svari pred vrstniškim nasiljem. Ločena, depresivna psihologinja (Mojca Funkl), ki je hotela »premium življenje« (hej, mož te je nenehno varal in nikoli ga ni bilo – kakšno »premium življenje« pa je to?), in njen sin Jan (France Mandić), sicer violinist, se preselita na novo šolo ( jasno, novomeško), tam pa začnejo Jana takoj maltretirati, a hitro najde »privlačnega« vzornika, mišičastega, muzikaličnega, osamljenega, čudno sterilnega soseda (Jure Henigman), ki mu naglo pokaže, kako »položiš« moškega, in za katerega bi se v kakem drugem filmu izkazalo, da je psycho.

Tu pa so otroci hujši od njega. Ne more jim konkurirati. Niti jim ne poizkuša. Zanesljivo vam ne bo ušlo, da so na tej šoli, nižji stopnji Razrednega sovražnika, tako rekoč same učiteljice, kar pomeni, da je vzgoja čedalje agresivnejših generacij prepuščena ženskam. Moški so se razbežali – in poskrili.

Vzornik, ki Slovence svari pred otroki, postane skoraj Slon – in skoraj Pogovoriti se morava o Kevinu. A v slovenskih filmih stvari nikoli ne gredo do konca. Slovenski filmi ne gredo za filmom. Šantićev film Zbudi me, ki postane skoraj Dead Man’s Shoes in skoraj Ubijte Carterja, svari pred malimi, sivimi, depresivnimi, zavrženimi, zapuščenimi, distopičnimi, brezperspektivnimi mesti, v katerih mladim preostane le dvoje: da postanejo kriminalci ali pa jezni, toksični, morbidni, fašistoidni nacionalisti, prepričani, da tujci – »čefurji«, »mudžahedini«, »pedri« – izvajajo »genocid nad Slovenci«. Rok (Jure Henigman), kriminalec, ki je izgubil spomin, se vrne domov ( ja, dom je tuja dežela) in ugotovi, da gre njegov mlajši brat (Timon Šturbej) po njegovi poti. No, njuna mama (Nataša Barbara Gračner) kljub temu zamudi priložnost, da bi postala Ma Barker. Nič, slovenski filmi so zgodbe o pozabljivih ljudeh.

V filmih Vzornik in Zbudi me imate razpadlo družino, v Šterkovi Šterkijadi pa imate družino, ki noče in noče razpasti, pa bi morala. Igor Šterk je posnel avtobiografijo – zgodbo o svojem odraščanju ob slovitem, evforičnem, maničnem morjeplovcu Juretu Šterku (Janez Škof), otročje entuziastičnem fabulistu z mračno, toksično, nasilno hrbtno stranjo. »Igor, pejt na kolena, da te ne bo pretepu,« panično vpije mama Vojka (Silva Čušin), ko mali Igor (Tito Novak) izgubi rokavico. Šterk, mojster iluzij (»gusar«) in populist (»Lahko greš jadrat okrog sveta kot ateist, ampak nazaj ne prideš tak«), vse podredi svoji obsesiji, svojim »zgodovinskim« jadranjem (prvi Slovenec, ki je preplul svet ipd.), pri čemer ne izbira sredstev. Ko najde »sanjsko« barko, imenovano Lunatic, potrebuje le še nekoga, da jo plača – Igorja (Jernej Gašperin). Njegova žena pa, medtem ko se on po svetu igra (in ga leta ni na spregled), trpi in zboli. Boji se, da bodo bankrotirali. »Kdo bo plačal dolgove? Kaj bo z mano?« Šterk jo včasih udari. Stalno pa jo vara. Spoznala sta se na snemanju italijanskega spektakla Sam proti Rimu – on je igral gladiatorja, ona pa rimsko sužnjo.

Toda Igor, filmar, ji v svojih filmih ne da vloge. Mater zataji. Kot Cankar. O očetu hoče izvedeti resnico. Kot Will Bloom v Burtonovi Veliki ribi. Šterk bi lahko posnel dokumentarec, a je potreboval filter, da bi amortiziral strašno, mučno resnico. Človek, ki zraste v takšnem toksičnem okolju, potrebuje film, da mu uredi misli, travme in življenje.

Duhovnica

Jana Kerčmar Džuban bi bila lahko radijska voditeljica, ki bi v nočnem programu tolažila osamljene in depresivne klicatelje, jih ohranjala pri življenju ter vse tja do jutra, do prvih sunkov svetlobe, odganjala in preprečevala najhujše, toda postala je evangeličanska duhovnica – živahna, zgovorna, poskočna, entuziastična, hiperaktivna, vsepovsodna, izpostavljena, atraktivna sila empatije. Videti je kot ideologija, ki pride v ljudska srca. Ni se ji mogoče upreti. Kot se v filmu ne moreš upreti atraktivni zvezdnici. Pri vprašanjih vere se sklicuje na Einsteina. Zlomila bi ateista.

Tu vidite, kaj zamuja katoliška cerkev, ker nima duhovnic.

»Pojdite v miru, služite našemu gospodu,« ponavlja moškim, ki klečijo pred njo, ko jim deli hostije. Ne vem, koliko let jo je Maja Prettner snemala in dokumentirala, toda vidimo jo v različnih obdobjih in letnih časih – zdaj je doma, z možem in hčerko, zdaj obišče sorodnike, zdaj vrtnari, zdaj se ukvarja z računovodstvom, zdaj klepeta, zdaj pleše na veselici, zdaj se prijavlja za vojaško kaplanko. A mučijo jo dvomi in dileme – in nezadovoljstvo. Skrbi jo za prihodnost. Počuti se kot prekarka. Čuti zavist, resentiment, sebičnost. »Nisem se mogla realizirati,« pravi. In doda: »Ko mi je šlo najbolje, so me ustavili.«

Nekoč je doživela spolno zlorabo, ki jo je navdala z občutkom krivde – posiljevalcu je odpustila, sebi pa ne. »Tisti dražljaji …« A ve, da se teh travm ne bo rešila z odpuščanjem – in da zgolj z odpuščanjem ne bo predelala vseh tistih zgoščenih, kakofoničnih, stresnih čustev.

Potem hudo zboli. Kot da žensko telo ni nikoli dovolj kaznovano.

Če bi Duhovnica dobila vesno za najboljši film, me ne bi presenetilo, kakor me ne bi presenetilo, če bi vesno za najboljši film dobil doku Telo. Lahko bi ju vrteli na double-billu. Perfektnem double-billu. Telo, ki ga dokumentira Petra Seliškar, pripada duhoviti in lucidni Miji Ristić, nekdanji pianistki in manekenki, ki je nenadoma padla v komo. Zbudila se je s krili, pravi – med angeli, v miru in tišini. »Nisem čutila svojega telesa.« Vneli so se ji možgani – encefalitis. Ni vedela, koliko je stara (sem starka ali najstnica?), ni mogla govoriti, tablete pa so ji groteskno napihnile in preoblikovale telo. Od kolapsa do brezposelnosti in revščine je bil le korak.

Potem pa jo udari še »avtoimuna bolezen, ki se omenja le v holivudskih serijah« – vaskulitis. »Nekateri zbirajo značke, jaz pa zbiram redke bolezni.« A rada ima svoje telo, zelo rada, navsezadnje – to njeno telo se nenehno bori za njeno življenje. Mija uživa nedeljeno pozornost svojega telesa. Mučijo, trpinčijo, žalijo in ponižujejo jo misli na samomor, sepse in vaskulitične kapi, a vedno znova preživi – telo je ne da. Vedno znova jo rodi. Vedno znova vidi alternative.

Petkovićev doku LGBT_SLO_1984, zgodba o slovenskem alternativnem telesu, nas spomni, da je Slovenija v osemdesetih letih, ko je doživljala liberalizacijo, doživljala tudi coming out (Magnus, prvi festival homoseksualnih subkultur, »gejevski večeri« v Disku FV, skupina Lilit, homoerotični videospoti Borghesie, lezbozini, revija Revolver in Roza disko v K4, prvi drag show s Salomé), zato so vsi pričakovali, da bo po osamosvojitvi še bolje, da bodo torej pravice skupnosti LGBTQ+ postale nekaj povsem samoumevnega, da bo represije, diskriminacije in demonizacije dokončno in scela konec, a zgodilo se je ravno nasprotno – v tej novi svobodi, ki je prinesla Metelkovo, Festival lezbičnega in gejevskega filma, Galfon, Legebitro, Parado ponosa, Štantetove Posledice, poroke istospolnih partnerjev ipd., je slovenski odnos do skupnosti LGBTQ+ doživel hudo regresijo, homofobijo, ki je čedalje bolj brbotala, pa je po triumfu Sester – in njihovega evrovizijskega štikla Lahko ti podarim samo ljubezen – dobesedno razneslo.

Veno Pilon, biografiranec Vrtačnikovega dokuja Skozi moje oči, pred obličjem zvezdnikov (Max Ernst, Henry Miller ipd.) izgubi potenco, samozavest, odločnost in vero v svojo umetnost. Še huje: neha slikati. Pariz ga ubije.

Iz Slovencev je skočil seksualni fašist, internetu se je zmešalo, javno mnenje je postalo histerično, toksično in morilsko, istospolno usmerjenost so razglašali za bolezen in zločin, istospolno usmerjenim osebam so grozili s smrtjo, politika pa je temu prikimavala, saj je začela pravice skupnosti LGBTQ+, pravi Miha Lobnik, nekoč aktivist, zdaj zagovornik načela enakosti, obravnavati po načelu: »Vi ste malo drugačni, pa boste imeli tudi malo drugačne pravice.« Istospolno usmerjenim osebam so priznavali le delne pravice – kot da so le delno ljudje. Suzana Tratnik, pisateljica in aktivistka, pravi: »Ponosna sem, ker se mi v tej družbi ni utrgalo.«

Homofobi so vedno tudi frenetični nacionalisti, ki ne razumejo ne multikulturnosti ne neverjetne kreativnosti multikulturnosti. Morali bi si ogledati Mozetičev esej Dva koraka od Baltika do Jadrana, ekspedicijsko odisejo, ki pokaže, kako multikulturna stičišča generirajo razmere, v katerih lahko kreativni ljudje – Mikalojus Konstantinas Čiurlionis (v Litvi), Ödön Lechner (na Madžarskem), Ludwik Zamenhof (na Poljskem) in Marica Nadlišek Bartol (v Trstu in Gorici) – ustvarijo velike, presenetljive, prelomne, utopične in odmevne reči z blaznim emancipacijskim potencialom, bodisi umetnine, stavbe, esperanto ali Slovenko, prvo žensko revijo v slovenščini in morda prvo feministično revijo na svetu. Multikulturnost odpravlja predsodke, obljublja belle époque in šepeta: Let’s meet!

Grljev doku Uživajte, oder je vaš ponuja zgodbo o Edwardu Clugu, romunskem baletniku in koreografu, ki je osvojil Maribor in svet. Vedno je potreboval publiko – že pri otroških skokih v vodo s skakalnega stolpa. Odraščal je v zakotnem Şteiju, že od malega pa je bil zvezdniški material – in zvezdnika v sebi je strastno objel. V nasprotju s slikarjem in fotografom Venom Pilonom, biografirancem Vrtačnikovega dokuja Skozi moje oči (v igranih prizorih ga igra Robert Prebil), ki ni bil zvezdniški material – ko se v času boemske »izgubljene generacije« preseli v Pariz, mesto »brezmejne svobode in kozmopolitskega vrveža« (»Še nikoli se nisem počutil tako dobro kot tukaj«), se noče družiti s Slovenci, ker hoče zabrisati sledi preteklosti in postati »nekaj novega«, a se zlomi. Pred obličjem zvezdnikov, ki jih srečuje (Max Ernst, Henry Miller ipd.), izgubi potenco, samozavest, odločnost in vero v svojo umetnost. Le še tava. Kot senca. Slikanje se mu upira. Še huje: neha slikati. Pariz ga ubije. Prepričan je, da je preveč kmečki in da s slavnimi v kavarnah ne bo znal klepetati dovolj intelektualno.

Peter Musevski je spominjal na Pilona: dobro se je počutil le s proletarci, za druženje z lepimi, pametnimi in elitnimi ni imel samozavesti – ko si je kupil avto, mu je bilo nerodno, slišimo v Kozoletovem dokuju Pero. »Celo življenje sem se bal, da me bodo razkrinkali, da sploh ne znam igrat.« Njegova igra je bila res neverjetno naravna – kot igra Jeana Gabina ali Pavleta Vuisića. Musevski, ki je bil vedno neverjetno dober, tudi v najslabših filmih, se ni bal le svoje slave, temveč tudi filmov – tega, kar je igral. »Vse, kar igram, se mi potem zgodi.« V filmu, ki sta ga s Kozoletom nameravala posneti, naj bi ga režiserka prepričevala, da bi bil idealen za vlogo Metoda Trobca – ker je imel toplino, ki jo potrebuje serijski morilec. Kako bi sicer zapeljal in sežgal vse tiste ženske?

Musevski v tem filmu resda ni igral, a igral je v preveč filmih, v katerih so ga varali in izkoriščali, v preveč filmih, v katerih so mu lagali in manipulirali z njim, v preveč filmih, v katerih so ga žrli obup, depresija, skrhana samopodoba in občutek krivde, v preveč filmih, v katerih je izgledal kot barčica, ki jo morje nosi po mili volji, v preveč filmih, v katerih se mu je zdelo, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo, v preveč filmih, v katerih je mislil na samomor.

Služil je dvema gospodarjema, filmu in depresiji – obema dobro in vdano. A ko gre za vprašanje življenja in smrti, ni čistih situacij.

Petra Musevskega si je moč zlahka predstavljati z Jano Kerčmar Džuban in Mijo Ristić – v komediji, ki bi preigrala vsa slovenska protislovja. Do zadnje dvoumnosti. Do zadnjega forenzičnega detajla.

Poslednji heroj

Žiga Virc je najprej posnel kratki youtubski doku o tem, kako je Tito Američanom prodal vesoljsko tehnologijo, s katero so se potem izkrcali na Luni, šele nato pa je posnel celovečerni doku o tem – Houston, imamo problem!. In seveda, še prej je posnel kratko komedijo Trst je naš!, v kateri skupina vojaških navdušencev, ki jih vodi Gojmir Lešnjak, rekonstruira stare vojaške bitke in sklene, da bo rekonstruirala bitko za Trst – v Trstu, se razume. Italija je nekaj dni živela v strahu, italijanski mediji so se tresli, zunanji minister Franco Frattini se je tako razjezil in vznemiril, da je skoraj doživel infarkt. Nezaslišano: Slovenci hočejo Trst!

Virc je zdaj posnel Poslednjega heroja, celovečerno reimaginacijo komedije Trst je naš!, le da vojaški navdušenci, ki rekonstruirajo stare vojaške bitke (Neretvo, Sutjesko ipd.), tokrat ne napadejo Trsta (pa čeravno živijo ob meji, očitno v Kanalu), temveč nemško podjetje, ki hoče nekje ob Soči postaviti svoj supermarket (Kaufdorf). Nemci so nacisti – spet stegujejo kremplje, slišimo. »Tako kot pred sedemdesetimi leti si hočejo prisvojiti nekaj, kar jim kulturno in zgodovinsko ne pripada.« Ja, nemški okupator je spet aktiven. »A bojo Nemci vašim otrokom jogurte prodajali?« Ne, vzklikne France (Primož Pirnat), agonični poveljnik te vojske, ki vse to jemlje smrtno resno.

Homofobi so vedno tudi frenetični nacionalisti, ki ne razumejo ne multikulturnosti ne neverjetne kreativnosti multikulturnosti.

Furajo se v džipih, s titovkami na glavi streljajo, patetično padajo, jurišajo, mečejo granate, umirajo in kričijo: »Smrt fašizmu, svoboda narodu!« Tipični levičarji – dobiti hočejo že dobljene bitke. Še vedno se igrajo vojno. Kot otroci. Infantilni so, nedorasli. Nikoli niso odrasli. Za vedno so ostali v senci svojih junaških očetov, partizanske generacije – pravih moških. Ne morejo jih preseči.

France in tovariši so lažni, šibki, impotentni moški – in temu primerno toksični in primitivni. Vse je na seks. Pištola je tu res falos. Pijejo, izživljajo svoje frustracije, objemajo seksizem, homofobijo, starizem in ksenofobijo, trpijo (in Pirnat zna tako čudovito trpeti – s perfektno dikcijo!). Hočejo biti »nekdo«. V obujanju partizanskih junaštev iščejo moralno referenco, mentalno oporo in pot do opolnomočenja.

France je sin junaškega partizana (Bine Matoh), a sam nima sina, le hčerko, Vido (Eva Jesenovec), ta pa ima fanta (Jurij Drevenšek), policaja, s katerim ne moreta spočeti. Fukata in fukata – nič. France, sicer ločen, je zgrožen, njegov oče še bolj – herojski geni ne bodo šli naprej.

A Poslednji heroj je na srečo komedija, ki se ne ustraši same sebe. Ne, Virc se ne ustraši morbidnega, perverznega, radikalnega potenciala svoje komedije. Gre dlje, kot gre običajno slovenski film, kaj šele slovenska komedija. In slovenski film postane res Slovenski film.

Le Pahorju je treba reči, naj bo tiho.

Ostale slovenske komedije z letošnjega FSF se ustrašijo same sebe. Vprašanje je le, kako dobro se ustrašijo same sebe. Se spomnite slovite Shawove komedije Pigmalion ali pa mjuzikla My Fair Lady, posnetega po njej? No, romantična komedija Nekaj sladkega je revizija Pigmaliona, le da zamenja spole. Pigmalionskega Henryja Higginsa igra ženska, Kaja (Jelena Jovanova Perić), organizatorka »dogodkov«, galatejsko Elizo Doolittle pa moški, Gogi (Saško Kocev), hotelski slaščičar, na las podoben karizmatičnemu »svetovnemu guruju« (Saško Kocev), novemu kralju oglaševanja, ki zamuja na svojo veliko prezentacijo v Ljubljani, zato skoči v taksi, ki pa zamudi priložnost, da bi postal avtobus podjetja Krstić (iz Šijanove klasike Kdo neki tam poje?). Tako kot to priložnost zamudi tale komedija, polna bleferjev, piarovcev, šmuglerjev, hustlerjev, šmekerjev, influencerjev, vlogerjev in fejkerjev, simbolov hitenja, laganja in prilizovanja. A lahko bi postala avtobus podjetja Krstić. Nekaj sladkega, romantično komedijo, ki se ustraši same sebe (klišejem se ne preda dovolj hedonistično), je namreč režiral sloviti standup komik Tin Vodopivec, toda najboljše vice je očitno – pač kot vsi komiki – prihranil za svoj standup.

Sodobne komedije – od holivudskih do evropskih – so polne analnega humorja. Kar velja tudi za slovenske komedije, recimo za Bratušev Gajin svet 2, »mladinsko romantično komedijo«, ki Gajo (Uma Štader) z očetom (Sebastian Cavazza) in starejšo sestro (Neža Smolinsky) odpelje na slovensko morje, toda morje zasenči analni humor – višjemu inšpektorju iz riti zraste hemoroid, učiteljici pa stol. Vse je na prvo žogo. Z morjem vred. Ni cenejšega vica od morja. Nikomur se ni treba več pretegniti. Kot bi rekli bratje Hrvatje: Kaj bi še radi – a vam ni dovolj morje? Na pirček se oglasijo tudi Primož Pirnat, Bojan Emeršič, Lotos Vincenc Šparovec, Matej Zemljič, Miha Brajnik, Jernej Kogovšek in Jurij Zrnec, a se ravno ne trudijo, da bi pridelali replike, ki bi upravičile obstoj te komedije, v kateri je največji in najboljši vic to, da je Sebastianu Cavazzi »ušla« žena. Ta vic bi povozili Zrnečevi tantrumi, če ne bi s svojo pišuka retoriko tako zelo dišali po osemdesetih letih prejšnjega stoletja – po pišuka humorju Poletja v školjki. Ta humor nagovarja in zapeljuje Slovence iz osemdesetih. Da se film ne dogaja v osemdesetih, vemo le po tem, da nam slovenski dramski igralci na dolgo in široko – in s pravilno tehniko dihanja – razlagajo, kaj je to »vdor v osebni profil«.

Film ne pozabi poudariti, da je to – vdiranje v osebne profile – nekaj grdega, groznega in nesprejemljivega. Gajin svet 2 skuša biti poučen, vzgojen – pozitiven. Tako kot Pavšarjev Šepet metulja, ki hoče širiti le dobra, pozitivna, inspirativna, motivacijska sporočila – kot pred leti Vloga za Emo, Pavšarjev prvenec. Jan (Ali Ogrizek), avtistični najstnik, je – tako kot otroci v Gajinem svetu 2 – genialec. »IQ 135! Prvo mesto iz predmeta programiranja in robotike,« vpije šolska svetovalka (Ana Praznik), ki skuša profesorja programiranja mehatronskih sistemov (Mitja Ritlop) prepričati, da je Jan, novinec na šoli, res genialec, da si zasluži »pravico do posebnega komuniciranja«, da je pametnejši od pametnih sistemov in da ne sodi v posebno šolo. Profesor bi ga najraje poslal tja, verjetno zato, ker je tudi sam začutil genija, česar pa ne prenese – sam se ima za genija, največjega strokovnjaka. Noče biti Salieri, kajti Jan izgleda kot Amadeus – okej, Mozart umetne inteligence.

Kot veste, se vsi bojijo, da bi umetna inteligenca impersonirala človeka – Šepet metulja impersonira film. Celo Braneta Završana – v vlogi direktorja, ki prisega na klasiko (»papir pa kuli«) – pripelje in s kamero kroži okrog njega iz žabje perspektive, kot da bi skušal kanalizirati Briana De Palmo (v nasprotju z Janom, ki kanalizira Steva Jobsa). Toda gledljivost ogrozi, ko vse te dijake, z Janom vred, prelevi v napol robotske tekmece in tekmovalce – udarijo se za dve štipendiji podjetja, ki hoče izdelati prezračevalni sistem s pogonom na umetno inteligenco. Šola je le še korporativni poligon, učilnica je le še poganjek trga. Kapitalizem ne izkorišča le delavcev, ampak tudi otroke – tako kot nekoč, v 19. stoletju. Šepet metulja, ki izgleda kot štipendist Kluba slovenskih podjetnikov, pa to slavi.

Kapitalizem ne izkorišča le delavcev, ampak tudi otroke – tako kot nekoč, v 19. stoletju. Šepet metulja, ki izgleda kot štipendist Kluba slovenskih podjetnikov, pa to slavi.

Erwin Wagenhofer je pred desetimi leti posnel doku Abeceda, ki je povsem jasno pokazal, v čem je problem sodobne šole – življenje reducira na ekonomijo, ta pa je organizirana po vojaško (disciplina, izvrševanje ukazov, zmage, porazi ipd.). Šolski sistem je le še preslikava trga – hitreje! Močneje! Više! Konkurenčneje! Kot slišimo: »Šole učijo le še kapitalizem!« In za kapitalizem.

Šepet metulja – posnet za »dober namen« (navsezadnje, »sledi velikim sanjam o poslovni poti«, kot piše v promocijskem gradivu) – slavi natanko to, za kar eksperti v Abecedi pravijo, da ubija nadarjenost in genialnost otrok. Tega pa res ne moreš slaviti – in prodajati kot nekaj inspirativnega.

A po drugi strani: kaj bi dal Joc Pečečnik, da bi lahko igral direktorja, ki ga igra Brane Završan.

Mož brez krivde

Med tujejezičnimi filmi, pri katerih je kot manjšinska producentka sodelovala tudi Slovenija, kakopak najbolj izstopa Lerotićev Varni kraj (Sigurno mjesto), v katerem Bruno (Juraj Lerotić) v zadnjem trenutku reši brata, Damirja (Goran Marković), ki je skušal narediti samomor, potem pa postane njegov nonstop varuh, zato ga skuša spraviti na varno, v Split, domov, v bolnišnico, a v kapitalizmu – trušču tesnob, stresov, depresij, bipolarnosti in občutka neadekvatnosti – ni varnega kraja. Policija je tako hladna in apatična kot zdravstveni sistem in socialna država. Kot bi rekli neoliberalci, dediči nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher: Družba ne obstaja.

Nič, Bruno je bratu neizmerno vdan in zvest, toda neoliberalni realkapitalizem se je tako izrodil, da niti ljubezen ni več dovolj.

Vendar ne pričakujte slovenskih igralcev. V zelo stranski vlogi doktorja imate Igorja Samoborja, v Battistonovi populistični komediji Kakšno življenje! (Io vivo altrove!), v kateri outsiderska Fausta, Perbellini in Biasutti, naveličana kapitalistične toksičnosti, svojo mestno dušo prodata kmetovanju na furlanskem podeželju in emocionalnemu socializmu (na neroden, patetičen, regionalen način), pa še Igorja ne. Vse to v Gergoletovem Možu brez krivde (L’uomo senza colpa) nadoknadi Branko Završan, ki odigra personifikacijo kapitalistične toksičnosti oziroma toksičnosti kapitalizma. Ime mu je Francesco Gorian, živi v Trstu, njegovo gradbeno podjetje pa uporablja azbest, tako da njegovi delavci serijsko umirajo – za rakom. Gorian – ves ošaben, vzvišen, privilegiran, mačističen, tajkunski – je res toksičen: ljudi dobesedno zastruplja. Na lepem pa ga udari in paralizira infarkt. Potem le še hrope in ječi in molči in hrza in trza in trpi – govoriti ne more več. Angela (Valentina Carnelutti), negovalka, ki skrbi zanj, pa tuhta, kako naj se mu maščuje – njen mož je bil namreč žrtev azbesta, Gorianovega toksičnega pohlepa.

Gorian, vrhunsko truplo, poosebi toksičnost, ki se z moških prenaša na kapitalizem – in s kapitalizma na moške. A ta moška toksičnost je pogubna tudi za same moške. Ja, toksičnost ubija.

Mož brez krivde ne skriva: kapitalizem je zločin brez krivde.

Festival slovenskega filma
Kje: Avditorij Portorož in Razstavišče Monfort, Portorož
Kdaj: do 8. oktobra 2023