James Blake: Playing Robots Into Heaven

+ + + +

Zares neverjetno je, kako britanskemu kantavtorju in superproducentu Jamesu Blaku pri vseh projektih, ki jih soustvarja z različnimi najuglednejšimi pop in rap zvezdami, uspe najti čas še za solistične dolgometražne projekte. Playing Robots Into Heaven je že njegov šesti v dvanajstih letih, v tem času pa je med drugim podpisal dela prvoligašev, kot so Kanye West, Beyoncé, Jay-Z, Kendrick Lamar, Frank Ocean, André 3000, Rosalía in Travis Scott. Že produkcija, ki jo ustvarja za druge izvajalce (in z njimi), zgovorno priča o neizmerni širini njegovih glasbenih zamisli, ko pa prisluhnemo jedru njegove diskografije, torej petim albumom baladne kantavtorske elektronike in trem malim ploščam postdubstepovskih inovacij, s katerimi si je ustvaril ime, postane jasno, kako kameleonski je njegov ustvarjalni naboj.

Na novem albumu se v neobremenjeni, pravzaprav rahlo shizofreni maniri dotakne vseh slogov, s katerimi se je dokazal na plodni poklicni poti – četudi nekaterih le za trenutek. Pri tem se – na našo srečo – večkrat oddalji od klavirskega baladništva in vrne h klubskim koreninam. Na to smo die-hard-feni njegovih zgodnjih del čakali več kot desetletje.

Da bo na novi plošči zaplaval nazaj v klubske vode, je namignila že serija promocijskih prireditev, na katerih je po dolgem času stopil za mešalko in občinstvo opomnil, da se je sprva v londonskem podzemlju uveljavil kot izjemen, drzno eklektičen didžej in seveda kot inovator postdubstepa, ki je za žanr prelomne mojstrovine izdajal pod pokroviteljstvom (v podzemlju slovitih) založb, kot sta R & S Records in Hessle Audio. Ta namig se je spremenil v nedvoumno napoved, ko je izdal prvi singel Big Hammer, čvrst, a precej nalomljen hiphopovski banger, obogaten z vokalnim semplom legendarnih jungle MC-jev iz dua Ragga Twins, kar spomni na remikse, ki jih je v prazgodovini ustvarjal pod psevdonimom Harmonimix. Žal je trenutkov, ki močno spomnijo na njegove UK-bass in 2-step korenine, le peščica … Se pa avtor zato preizkusi tudi v svojevrstni interpretaciji eurodancea, evforičnem (tech)housu in še čem: Playing Robots Into Heaven je, milo rečeno, pestra plošča.

A ker poskočnim trenutkom vselej sledi kakšna uspavanka, naj gre za klasično blakovske, sila teatralne balade ali za ambientalne zvočne krajine, poslušalsko doživetje pokvari nekoliko nepremišljena dramaturgija. Vsi delci Rubikove kocke, ki je James Blake, niso ravno v sozvočju, če avtor z njimi postreže sočasno. Album resda (skorajda malo bahaško) priča o veličini razpona njegovega opusa, je pa hkrati prepričljiv dokaz, da se Blake še najbolj odlikuje kot producent plesne glasbe.