Varuhinja gob 

Zbudili smo se v turoben dan, a ko smo se na tisti septembrski četrtek srečali v Bistrici pri Tržiču in se odpeljali v bližnji gozd, se je nebo nad nami nepričakovano razjasnilo. Parkirali smo, se preobuli, Katarina Grabnar Apostolides, amaterska mikologinja in determinatorka, torej samoukinja, a vseeno vrhunska poznavalka in raziskovalka gob, je vzela še košaro in mačeto, kupljeno pri mojstru te obrti v San Marinu, in odpravili smo se med bukve, hraste, smreke in bore. Pod njimi se je razprostirala mehka živozelena preproga iz maha, ki se je ob prvih sončnih žarkih zalesketala, kot da bi vstopili v vzporeden, skorajda pravljičen svet. In še niti minuto menda nismo bili tam, ko se je vodja naše tričlanske odprave nasmehnila in dejala: »O, glej, ga!«

Pod nami se je bohotila velika goba bež barve. Velika je bila kot žoga, a močno nakodrana je bolj spominjala na spužvo. »To je borov glivec,« je dejala Katarina Grabnar Apostolides. »Sparassis crispa,« je dodala, saj slovenskim poimenovanjem vedno pristavi še latinsko. »Že zaradi varnosti.« Latinska imena so pogosto precej natančnejša.

Sklonila se je h gobi in šele tedaj opazila, da ob njej ležita dve prazni, nemarno odvrženi steklenički žganja. Pobrala ju je in položila v svojo košaro. »Najbolj nevarno bitje, kar jih lahko srečaš v gozdu, je človek,« je razočarano zavzdihnila.

Nato se je s precej več radosti spet posvetila gobi. »To je torej borov glivec. V tem gozdu je zelo pogost. Kot parazit živi na koreninah bora, je užiten in odličnega okusa. Sama ga najraje samo popečem, potem pa postrežem z jajcem, s krompirjem ali testeninami. Nekateri pa iz njega pripravljajo marsikaj, celo veganske ’vampe’,« naju je podučila s fotografom, medtem ko je gobo s pomočjo mačete utrgala in ji očistila bet. Prostor, kjer je rasla, je prekrila z listjem. »To je nujno, da ne poškodujemo micelija, torej precej večjega dela glive, ki se razprostira pod zemljo. To, kar vidimo na površju, so namreč le majhni deli gliv, njihovi razmnoževalni organi.«

Ja, svet gliv je res neverjetno prostran. Tisti nad zemljo in tisti pod njo – micelij pod vsako gobo namreč meri še vsaj toliko, kot je v primerjavi z jabolkom velika jablana, in z drugimi glivami in z drevesi se povezuje v pravi podzemni internet. Čeprav je ta svet aktivno in temeljito raziskovan, pa je o njem še vedno precej neznanega, in prav to je v to podzemno in nadzemno »vesolje« pritegnilo tudi Katarino Grabnar Apostolides. Že res, da je bila z gobami obkrožena že od malega, očeta je v nahrbtniku že kot malčica spremljala na gobarjenjih po Jelovici in Golovcu, in ko je uzrla gobo, klicala »boba, boba«. A kasneje se je o glivah, teh prvih in neizmerno trdoživih prebivalkah našega planeta, ki niso ne rastline ne živali, izobraževala s pomočjo orjaških kupov domače in tuje literature. Učila pa se je in se še vedno uči tudi od številnih izkušenih mentorjev doma in po svetu. Njena najstarejša slovenska mentorica šteje prek devetdeset let.

Tudi velika večina drugih naših največjih strokovnjakov s tega področja so zrelejši, starejši ljudje, zato moramo posebej poudariti, da je Katarina Grabnar Apostolides ena naših največjih poznavalk gob mlajše generacije (rojena je leta 1986) in hkrati ena redkih med mlajšimi prebivalci naše države, ki jih to področje zanima izjemno resno, študiozno.

Je ena naših največjih poznavalk gob mlajše generacije in hkrati ena redkih med mlajšimi prebivalci naše države, ki jih to področje zanima izjemno resno, študiozno.

In ker se je tudi njen življenjepis, vsaj kar ga je bilo javno dostopnega, zdel izredno zanimiv – dolga leta je na primer živela na tujem in do koronskega obdobja še posebej rada zahajala v Transilvanijo, zaradi gob, seveda, a tudi zaradi Vlada Tepeša (grofa »Drakule«) in kučem, iz katerih si je v tamkajšnjih trgovinah z oblačili druge roke ustvarila zavidanja vredno zbirko (»Nosim le kučme, ki že obstajajo, ki so reciklirane. Ne bi si oprostila, če bi kakšna žival izgubila življenje samo zato, ker bi si zaželela novo pokrivalo,« dodaja) –, ni presenečenje, da je med vsemi našimi poznavalci gob prav ona padla v oči Maji Čander in pristojnim pri založbi Beletrina. Predlagali so ji, da bi skupaj pripravili knjigo. Takšno, ki ne bi bila le še en klasičen gobarski priročnik, temveč bi spretno krmarila med skrivnostnim svetom gliv in njeno življenjsko zgodbo.

Vendar pa se ne ekipa z založbe ne pisateljica Ana Schnabl, ki je dobila nalogo, da to knjigo v tandemu napiše, tedaj niso zavedali, da bo življenjska zgodba Katarine Grabnar Apostolides vse prej kot lahkotno branje. Niso slutili, da so deli njene osebne zgodbe zanjo izjemno travmatični. Da bodo pogovori boleči. Da marsičesa dotlej sploh še ni ubesedila, vsaj ne javno ...

Ne glede na to je Ana Schnabl nalogo opravila odlično. Knjigo Zadnja vijoličasta bledivka (poimenovana je po gobi s tem imenom in hkrati naslovu ene od pisateljičinih najljubših pesmi, za katero ji je šele Katarina Grabnar Apostolides razkrila, da govori o gobi) je napisala mojstrsko, občutljivo, tako da bralec iz poglavja v poglavje spoznava glive in iz poglavja v poglavje odstira tudi tančice številnih tabuiziranih tem, vseskozi pa močno navija za glavno junakinjo, da bi se ji uspelo izkopati iz globokega brezna, v katero je bila grobo pahnjena v najnežnejših letih.

Zloraba na zlorabo

Njeni začetki so bili sicer lepi. Odrasla je v ljubečem okolju, s starši se imajo še vedno zelo radi. Oba sta biologa, oče je bil do upokojitve profesor za molekularno genetiko z mednarodnimi izkušnjami, tako ne preseneča, da je bila že od malega nenehno v stiku z naravo. Z mlajšo sestro, ki je danes priznana veterinarka in deluje v Angliji, sta se najraje igrali s kamni, storži in polži.

Precej manj sreče je imela s svojimi pedagogi. Na osnovni šoli v ljubljanski četrti Prule je le zato, ker ni ustrezala pričakovanjem, ki so jih nekateri pedagogi gojili o deklicah, obveljala za problematično. Najraje se je igrala s fanti, ki so bili enako uporniški in živahni, kot je bila sama. Kot tretješolci so se radi igrali jezdece in konje. Ker je bila najmanjša, je bila sama vedno znova seveda jezdec. A ko jo je, sedeč na sošolčevem hrbtu, nekoč opazila razredničarka, je to vedenje prepoznala kot odklonsko.

Že nezaslišana stigma »vedenjskih težav« in »iskalke pozornosti«, ki jo je nanjo zaradi nedolžne otroške igre pri komaj devetih letih položila učiteljica, jo je zaznamovala. Starši so ju s sestro z naslednjim šolskim letom prepisali v drugo osnovno šolo, na Osnovno šolo Prežihovega Voranca sredi Ljubljane. Zato ker bi se tam lahko učili latinščine, ki sta jo mama in oče kot naravoslovca obvladala, pa tudi zato, ker se je družina nameravala preseliti in bi bila pot do šole tako krajša.

Četrti razred osnovne šole je torej začela v novi šoli. Prvi teden pouka so imeli šolo v naravi. In ko so se učenci prvo noč odpravili spat, je svet, ki ga je do tedaj poznala, razpadel na prafaktorje. Učitelj telovadbe jo je spolno zlorabil. Kasneje se je, popolnoma sprevrženo, branil, da jo je prišel pokrit. Ona pa je otrpnila. Tega je je bilo dolgo sram, spraševala se je, zakaj ni raje kričala, brcala, praskala.

Sama tedaj ni bila le žrtev spolne zlorabe. Bila je tudi žrtev šole, sodišča, sistema. Odgovornost, ki so jo prevalili nanjo, je bila »velika, prevelika za tako mladega otroka«.

»Naslednji dan sem ga pred vsemi vprašala, zakaj je to storil,« je dejala, potem ko smo gobarjenje končali in počivali na deblu drevesa, ki je najverjetneje padlo zaradi poletnih ujm. A namesto da bi šola, policija in vse druge institucije desetletno deklico, nedolžno žrtev brutalnega predatorja, in vse druge otroke nemudoma zaščitile, se je v naslednjih dneh, tednih in letih pokazala vsa beda sistema, ki je bil sredi devetdesetih – in formalno pravzaprav vse do leta 2021, ko smo dobili novo zakonodajo – bolj kot žrtvi naklonjen storilcu.

Na šoli so z deklico manipulirali. Primer so zelo očitno želeli pomesti pod preprogo. A tega vseeno niso mogli storiti, saj je bila prijava, ki jo je, potem ko so se nanje obrnili dekličini starši, po uradni dolžnosti vložil Svetovalni center v Šiški, že na policiji. Šola je tako morala izvesti disciplinski postopek zoper učitelja telovadbe in ta je vodil do izredne odpovedi delovnega razmerja z njim.

Deklica je svoje pričanje podala na tedaj nov, varen način, njeno pričanje so posneli. A to pričanje, ki je bilo dovolj dobro za disciplinski postopek na šoli in tožilstvo, tedaj ni bilo dovolj dobro za sodišče, kjer je morala, ko je bila stara 15 let, pričati v živo in zlorabo ponovno podoživeti. Podobno se je pred tem zgodilo že pri preiskovalnem sodniku, ki je deklico zaslišal dve leti po zlorabi.

Zapletal se je tudi postopek na sodišču in se končal šele skoraj desetletje po zlorabi. Popolnoma nedoumljivo je, da je sodišče dopustilo, da je proti žrtvi pričala celo razredničarka s prulske osnovne šole in znova besedičila o tem, da naj bi bila deklica vedenjsko problematična. In kar je najhuje: storilcu, za katerega je bilo že tedaj znano, da je serijski pedofil, je bila izrečena absurdno mila kazen. Pogojna obsodba. Eno leto in trije meseci zapora za preizkusno dobo treh let. Da bi bila mera polna, mu je bil varnostni ukrep prepovedi opravljanja dela učitelja športne vzgoje otrok in mladostnikov izrečen samo za obdobje dveh let.

Po naključju je pred nekaj tedni odjeknila vest, ki je na moč spomnila na zgodbo Katarine Grabnar Apostolides. Ravnatelj jeseniške osnovne šole, ki se prav tako imenuje po Prežihovem Vorancu, sicer učitelj telovadbe in športni funkcionar, naj bi leta serijsko izvajal spolno nasilje. Prijavila naj bi ga zdaj že nekdanja partnerka, in sicer zato, ker naj bi spolno zlorabil njeno desetletno hčerko. Zaposlitev na šoli in položaj v športnem klubu je izgubil šele, ko je za primer izvedela javnost in so se začela v medijih vrstiti pričevanja. Nad delom policije poteka nadzor, saj obstaja verjetnost, da so zoper domnevnega storilca ukrepali premilo.

A trenutno je aktualen tudi primer odkritja spolnega nasilja med taborniki. Zveza tabornikov Slovenije je napadalcu takoj onemogočila stik z otroki in ga iz zveze izločila, policiji je ponudila popolno sodelovanje, otrokom in staršem pa psihosocialno pomoč. Katarina Grabnar Apostolides je bila ob njihovem ravnanju vidno presenečena, celo ganjena. »Nisem si mislila, da bom kdaj dočakala, da bo kdo odreagiral tako pravilno,« je dejala.

In zakaj je zdaj tudi sama – pisno – spregovorila o zlorabi? »Ko smo začeli govoriti o knjigi in tem, da bi v njej predstavili tudi mojo zgodbo, sprva nisem vedela, kako daleč naj grem, kaj naj povem in česa ne. A v nekem trenutku sem se odločila, da bom tudi o zlorabi končno javno spregovorila v knjigi. Preprosto zato, ker ne želim, da bi se še komu zgodilo to, kar se je zgodilo meni,« pravi. Kajti sama tedaj ni bila le žrtev spolne zlorabe. Bila je tudi žrtev šole, sodišča, sistema. Zelo hudo je bilo za vso njeno družino, a najbolj zanjo.

Pekel droge in nasilja

Odgovornost, ki so jo prevalili nanjo, je bila »velika, prevelika za tako mladega otroka«, v knjigi zapiše Ana Schnabl. Izgubila je zaupanje v odrasle ljudi, razen v svoje starše, ki so se izkazali kot njeni edini zaščitniki. V šoli je šlo vse narobe. Sledil je vpis na tretjo osnovno šolo, kjer pa z vrstniki, potem ko je morala čez noč odrasti, ni imela nič več skupnega. Postajala je le še bolj in bolj uporniška. Za nekaj časa je tolažbo našla v druženju s pankerji na ljubljanski Metelkovi. Tam je našla tudi narkomane, ki niso bili panksi. Vedela je, da drogo kupujejo pri zdravstvenem domu na Metelkovi, in bolečino, ki ni in ni minila, je poskušala z njo izbrisati tudi sama.

Heroin je prvič poskusila pri trinajstih. Do štirinajstega rojstnega dneva je že preživela prvi pekel, skozi katerega gredo odvisniki, ko droge nenadoma ni več. Takrat je mislila, da ima »samo« hudo gripo. Pozneje je spoznala, da je agonija abstinenčne krize tisto, kar odvisnike vedno znova pahne nazaj v odvisnost.

»Praktično vsi mladi odvisniki, s katerimi sem delila izkušnje, so odvisniki postali zato, ker so bili žrtve spolnih zlorab. Ali pa so bili žrtve drugih oblik nasilja.«

Pri šestnajstih je dvignila prst in odšla na štop proti zahodu Evrope, nihče je ni mogel zaustaviti. V Italiji je nekaj mesecev živela na gori z mavričnimi ljudmi, s hipiji. Tam je poskusila pripraviti svojo prvo delavnico nabiranja gob, a ta je neslavno propadla, ker se je zbralo preveč ljudi, ki so gozd pomendrali. Njihovo vedenje jo je zelo prizadelo.

To je bil čas, ko se je zares lahko zanesla le na podgano Šnoro, ki je postala njena najboljša prijateljica, in skupaj sta poskušali zaživeti na iberskem polotoku od Barcelone do Lizbone. V slednji je skupaj z drugimi ljudmi brez doma živela v zapuščeni hiši, za preživetje pa je na ulici igrala flavto, v igranju na katero je v glasbeni šoli, ki ji je žal ni uspelo dokončati, blestela. Ko se je zbližala z enkrat starejšim moškim, za katerega se je izkazalo, da je preprodajalec in hkrati uživalec, pa drogam, ki se jih tedaj že dve leti ni pritaknila, ni mogla več ubežati. Naslednjih treh let se spomni le delno. Zaradi pogostega uživanja heroina in kreka, a tudi zato, ker je bil partner do nje nasilen. Zaradi njega je utrpela poškodbe lobanje, jeter in zlom čeljusti. »Bežala sem pred enim nasiljem in pristala v drugem,« je realistična.

Sama iz tega pekla ni znala pobegniti. Dovolila pa je, da so jo iz njega pri devetnajstih letih potegnili starši in ji pomagali oditi na odvajanje v eno od belgijskih komun. Tam se je že ob prihodu odločila, da se bo popolnoma očistila. Ponudili so ji sicer metadon, a o njem ni želela niti slišati. Začetna odvajalna kriza je zato trajala dlje, a prebrodila jo je uspešno. »Težava te komune je bila, da se v njej nisem počutila dobro in tudi ne varno. Venomer sem jim bila sumljiva. Najprej zato, ker nisem želela metadona, ki so ga uporabljali skoraj vsi, vključno z nekaterimi našimi skrbniki, ki so bili tudi sami nekdanji odvisniki. Sumljiva sem bila tudi zato, ker sem bila edino mlado dekle v komuni, kjer je bivalo 50 moških in poleg mene samo še ena ženska, pa še ta je bila precej starejša,« se spominja. V tako toksičnem okolju ni mogla ostati, zato je sčasoma pripravila skrben načrt, podoben tistim iz akcijskih filmov. Prikopala se je do svojih dokumentov in neke noči je po snegu, ki je segal skoraj do pasu, spektakularno pobegnila v bližnje mesto, sedla na vlak in se odpeljala v novo življenje.

Če bi jo takrat ustavila policija, bi jo vrnila v komuno, saj so bili upravitelji komune tedaj njeni skrbniki. A niso je prijeli. Najprej je odšla v Bruselj, nato v Anglijo, kjer se je ustalila za skoraj desetletje. Tam je spoznala svojega zdaj že nekdanjega moža, še enega človeka brez doma, in medtem ko je ona delala, denimo na znani tržnici v z umetnostjo zaznamovanem londonskem okrožju Camden in tudi na Covent Gardnu, je on skrbel za gospodinjstvo.

Idila ni trajala dolgo. Imata pa dve hčerki, ki sta danes že najstnici. Morda je o zlorabi in težkem obdobju po njej zdaj morala spregovoriti že zaradi njiju. Da bi ju zaščitila pred zlorabami. In pred drogo. Že zgolj posledice, ki jih je droga prizadejala njenemu telesu, so težke. Težave z žilami, z jetri, težave na težavo.

A ko nam pogled na ulici obstane na mladih odvisnikih, jih ne obsojajmo, nam Katarina Grabnar Apostolides polaga na srce. Raje se vprašajmo, zakaj so odvisniki. »Praktično vsi mladi odvisniki, s katerimi sem na svoji poti delila izkušnje, in bilo jih je veliko in bili so iz mnogih držav, so odvisniki postali zato, ker je bilo njihovo življenje nevzdržno. Skoraj vsi so bili žrtve spolnih zlorab. Ali pa so bili žrtve drugih oblik nasilja. Ko se torej zgražamo nad mladimi odvisniki, češ, kako si lahko z drogo uničujejo življenja, je prav, da vemo, da so bila njihova življenja zagotovo uničena že prej in bi jim kot družba morali pomagati že takrat. To, da se nam smilijo, jim tudi ne pomaga, namesto tega in izgubljenih besed bi bilo boljša rešitev kaznovanje pedofilov. Torej – preventiva,« pravi.

Preživeti in zažareti

Sama danes priznava, da so ji gobe, njihovo raziskovanje in poglabljanje vanje, rešile življenje. Ali pa so ga vsaj spremenile v bolj pozitivno smer. V gozdove je spet intenzivneje začela zahajati že v Angliji. Vse bolj je raziskovala gobe in tudi zaradi njih se je pred desetletjem s hčerkama preselila v Slovenijo. Takrat se ji je zdelo, da bo tudi pri nas mogoče pripravljati družinske festivale z gobarskimi delavnicami. Zdaj gobarske delavnice pripravlja v okviru treh gobarskih društev, katerih članica je, in Gobnjaka, majhne ljubljanske kmetije, kjer gojijo kulinarične in medicinske gobe ter jih tudi prodajajo.

Prodajo gojenih gob Katarina Grabnar Apostolides podpira in se ji zdi celo nujna, prodaji gozdnih gob pa odločno nasprotuje. »Še več, do obisti se mi upira. Če nam gozd nekaj nameni, se mi zdi sprevrženo, da bi to prodajala. Ne morem,« pravi. Podoben odpor čuti do tistih, ki gobe uničujejo. In tistih, ki smetijo po gozdovih in na druge načine onesnažujejo naravo.

Katarina Grabnar Apostolides ob borovem glivcu, s katerim smo začeli naš pohod po gozdu, danes prepozna še približno med petsto in tisoč drugih vrst gob, morda še več – že nekaj časa jih ne šteje več. Če ni povsem prepričana, s katero gobo ima opravka, jo doma analizira pod mikroskopom. Ko je pred časom našla gobo, za katero je sumila, da je albino oblika gobe rdeča čašica (Sarcoscypha austriaca), jo je poslala na DNK analizo na Madžarsko. Imela je prav. To je bil prvi primerek te gobe brez pigmenta, najden v Sloveniji.

Ji je kdaj žal, da svojega bogatega znanja (o njem se lahko prepričate že v ponedeljek, 9. oktobra, ko bo ob 18. uri predavala v Razstavno-izobraževalnem središču Dolina v Dovžanovi soteski) ni kronala še s formalno akademsko izobrazbo? »Pri nas študija mikologije žal ni. Tudi profesor dr. Franc Pohleven, biolog in mikolog, ki pri nas to področje najbolj obvlada in je strokovno pregledal knjigo Zadnja vijoličasta bledivka, se je o mikologiji večinoma izobraževal v tujini. Znanje se pri nas tako pridobiva in prenaša bolj neformalno, a tudi ta vidik je izredno pomemben,« razmišlja. In doda: »Veš, kaj me je pri pripravi knjige najbolj skrbelo? Kako jo bodo sprejeli moji kolegi in mentorji iz gobarskih društev. Bala sem se, da bodo, potem ko jo bodo prebrali, v meni videli samo že neko džankico in ne bodo več hoteli imeti opravka z menoj.« Strah je bil odveč, odzivi so nadvse pozitivni. To ji res veliko pomeni.

V njeni košarici zdaj leži že kakih deset različnih gob. Za laika dober rezultat. Za strokovnjaka, kot kaže, ne. »Ujme so naredile svoje, nato pa še vročina. In septembra, ko bi moral biti gozd poln gob, je prazen,« je opozorila že kak dan pred našim gobarjenjem. Vendar gobe niso le jurčki, lisičke, marele, golobice, sirovke ... in v Sloveniji, ki je z gobami izjemno bogata in raznovrstna, je mogoče tudi sredi skoraj popolne gobje suše še vedno najti številne zanimive primerke.

Na deblih smo tako denimo opazili pisano ploskocevko (Trametes versicolor), ki velja za eno najbolj zdravilnih gob. Ob ustrezni uporabi ima lahko blagodejen vpliv pri zdravljenju raka, spodbujanju imunskega sistema in nižanju krvnega sladkorja. »A le, če je pod klobukom popolnoma bele barve. Vidita, tale ni več primerna.« Pod klobukom je bila rumenkasta in prekrita s temnimi pikami.

Danes prepozna med petsto in tisoč drugih vrst gob, morda še več. Če ni povsem prepričana, s katero ima opravka, jo doma analizira pod mikroskopom.

Našli smo rdečo golobico, ki je sicer strupena. Katarina Grabnar Apostolides ji je s klobuka odstranila rdečo kožico, v kateri je največ strupov, in si delček lističa potisnila v usta. Kmalu ga je izpljunila. »Ja, peče, kot satan. A tudi tako gobo raziščemo – z vonjanjem, okušanjem, ogledovanjem.« Nato naju je s fotografom presenetila: »Bi jo poskusila še vidva?« »Eeeem ...« sva se izmotavala in se spogledovala, dokler nisva le priznala, da nimava poguma. »Ni treba, da vaju skrbi. Res pa je, da človek nikoli ni preveč previden. Sama sem se doslej zastrupila trikrat. Dvakrat z gobama, najdenima v gozdu, ki sta včasih veljali za užitno in pogojno užitno, in enkrat z v trgovini kupljenimi kukmaki, ki so mi bili očitno prodani prestari. V nobenem primeru ni bilo nič hujšega, saj sem zaužila gobe, ki jih poznam. Problem je pri nepoznavalcih, ki, sploh ob dobrih letinah, denimo zamenjajo marelo z zeleno mušnico.«

Za nepoznavalca morda najzanimivejša goba, kar smo jih tisti dan našli, pa je bil žoltorobi rjavopor (Phaeolus schweinitzii), še en zajedavec iglavcev, ki je odlično barvilo. Z njim si je mogoče pobarvati lase, in ker barvilo v temi žari, se je takoj zatem najbolje odpraviti v nočni klub. Ali pa na domačo zabavo z ultravijolično lučko. No, ali pa vsaj na nočni obisk gozda, kjer bodo naše zeleno žareče pričeske občudovale veverice in srne.

Prav žarjenje je zadnja leta ena največjih gobarskih strasti Katarine Grabnar Apostolides. Tudi na našo gobarsko odpravo je prinesla ultravijolično lučko in z njo posvetila skorajda pod vsako gobo. Sicer tudi rada raziskuje prisotnost luciferina (bioluminiscenco) v vseh gozdnih bitjih, najbolj pa jo fascinirajo prav različni odtenki biofluorescence in biofosforescence v gobah. Zato se v gozd najraje odpravi ponoči in opazuje, kako v temi žarijo modro, roza ali zeleno ali pa v kateri drugi odbiti barvi.

Kot pionirka ultravijolične mikologije na Slovenskem se je lotila tudi nočnih delavnic, kjer je vse to žarjenje pripravljena pokazati drugim. Na njih se obiskovalci lahko prepričajo, da ponoči nikakor ne žarijo le gobe, temveč na primer tudi kosti (naravno) umrlih gozdnih živali, ki jih uporablja namesto luči ali smerokazov, pa žuželke in rastline ...

Te nočne delavnice – naslednje v organizaciji Katarine Grabnar Apostolides in Gobnjaka lahko obiščete 18. in 28. oktobra 2023 – so se med mladimi izkazale kot zelo priljubljene in morda se prav v njih skriva tudi odgovor na vprašanje, kako mlado generacijo, ki je do okoljskih tem občutljivejša od prejšnjih, vendarle pripeljati tudi v gozd in jo, v spoštljivem sozvočju z naravo (»brez požrešnosti«, dodaja Katarina Grabnar Apostolides), navdušiti nad skrivnostnim svetom gliv in gob, ki se ga številni zdaj niti ne zavedajo.

Knjiga:
Katarina Grabnar Apostolides, Ana Schnabl: Zadnja vijoličasta bledivka
Založba: Beletrina, 2023
Cena: 34 evrov