Komentar / Kot aprilski sneg

Janko Lorenci

13. 10. 2023  |  Mladina 41  |  Kolumna

Janša je zlorabil epidemijo, si podredil policijo, skoraj uničil STA in RTV, naskakoval sodstvo, povsod nastavljal »naše«, visoko zadolžil državo, jo tesno približal Orbánovi Madžarski … in volivci so ga nagnali v opozicijo. Bo tudi Golob vladal le en mandat? Zaupanje postopoma izgublja. Brez zaupanja je politično življenje kratko.

Kaj je pravzaprav zaupanje? Občutek, pričakovanje, prepričanje, pa tudi nekakšna stava, da se bo tisti, ki mu zaupaš, denimo politik, obnašal predvidljivo. Če se ne, stavo izgubiš, in če se to ponavlja, zaupanje izgine. Brez osnovnega zaupanja v politiko in institucije je treba vse predpisati, odrediti, ukazati, to pa prinese izmikanje, izigravanje, nespoštovanje pravil, duši odgovornost in pripadnost. Paragrafi se množijo, družba pa je čedalje bolj razpuščena. Zaupanje je skratka nepogrešljivo lepilo dobro delujoče družbe.

A zaupanje v politiko se povsod krči. Danski filozof V. F. Hendricks to razlaga takole: Danes nihče s politiki vred podrobno ne pozna kompleksnih ekonomskih in političnih tematik. Vsak pa lahko nanje odgovori z da ali ne – in razprava se skrči na za ali proti. Politiki nastopajo z različnih ideoloških izhodišč in radi manipulirajo z dejstvi. Tu sta še preobilje informacij, ki ubija pozornost in razmislek, in histerična družabna omrežja. Tako nastaja kakofonija, v kateri se strokam, medijem, politiki verjame vedno manj. Od tod splošno nezaupanje, razcvet teorij zarote, tekanje za lažnimi preroki in skrajneži.

Osnova nezadovoljstva in nezaupanja pa je vendarle v tem, da je Zahod zgradil in izvozil sistem (neoliberalni kapitalizem), ki nenehno koti krize, veliko neenakost, individualno negotovost, zdaj pa zaostruje še podnebno krizo. Nezaupanje je vgrajeno v sistem, sistem ga generira. Njegov glavni varuh in krmar – politika – je zato tudi sam deležen majhnega zaupanja.

V Sloveniji je podobno. Sistem ima podobne učinke, politika kot celota pa je odpovedala. Sicer kot država ne bi relativno zaostajali, politika pa bi uživala večje zaupanje. Za stagnacijo je kriv tudi politični vzorec zadnjega ducata let – menjavanje Janše in novih obrazov na oblasti. To preprečuje zdravo kontinuiteto in poglablja polarizacijo, ki se iz politike seli globlje v družbo. Janša sistematično seje nezaupanje v vse ustanove, ki jih ne obvlada, in zavestno cepi družbo. Drugi pol, sicer bolj demokratičen, ga z dejanji ne demantira dovolj. Tako si pola dajeta alibi in ostajata na nizki ravni. Nismo še razklani kot Amerika, a trend je podoben. Najslabše je, da narašča tudi nezaupanje v medije, znanost, cerkev, javne službe … Vladajoča koalicija je del tega mozaika. Golob, njeno poosebljenje, prvotno veliko zaupanje postopoma izgublja. Deloma zaradi objektivnih razmer – razsula po Janši, posledic Ukrajine, poplav … V takih razmerah je nedvomno težko voditi državo. Za marsikaj pa je kriv sam.

Budil je velika pričakovanja, saj zna nastopati, je inteligenten, ima svoj čar, veljal je za sposobnega menedžerja, moža dejanj. A v glavnem je ostalo le pri blagodejnem demokratičnem olajšanju po Janševem mrcvarjenju. Napovedal je množico reform, jih opustil in s tem priznal, da ni realno ocenil položaja. Nasploh premier lahkotno deli obljube, jih ne izpolni in si tako krade verodostojnost. Populizem na oblasti ima stroge meje. Zdaj je na pol priznal, da je na začetku mandata preveč napihnil vlado, ki tudi zato deluje razpuščeno. Osipanje ministrov govori, da jih je slabo odbiral. Res je v politiko težko privabiti dobre kadre, a Golob ima zanje očitno slab nos. Loredana je odslovil obupno pozno, Brežana morda neupravičeno, Bobnarjeve pa nikakor ne bi bil smel. Policijo bo prek Poklukarja in Jušića morda bolj obvladal, a ji je pobral nekaj ugleda in zaupanja, s tem pa tudi zaupanja oblasti in sebi. Dolgo je branil tudi Hovnikovo.

Pod črto: naš aktualni novi obraz je doslej prinesel malo ali nič res novega. Ni sistemskih izboljšav, ni potrebne učinkovitosti in operativnosti, razmere pa so, kot rečeno, izjemno zahtevne. Samo demokratični presežek je premalo. Oblast je zajadrala v kritično obdobje tega mandata.

Se Golob, še vedno nesporni, čeprav ne več oboževani voditelj koalicije, tega zaveda? Najprej bo moral poiskati nekaj ministrov (najprej se poiščejo novi, šele nato pa morebiti odslovijo stari). A vsaj toliko je potrebna tudi prevetritev ožjega kroga Golobovih zaupnikov tipa Vuković; premier se zdi nekakšen prostovoljni ujetnik teh mojstrov podmiznih iger. Kaj mu pomaga, če tako ve, kaj se kje kuha, kdo je potuhnjen janšist, ko pa ta krog deluje podobno. Dober premier ne išče sovražnikov, ampak rešitve, in je lahko res dober politik le, če se obdaja s kakovostnimi ljudmi. Kakovost pa obvezno obsega vsaj troje: sposobnost, poštenost in elementarno socialnost (ter nekaj poguma). Hovnikova je padla, ker je premogla samo sposobnost. Brez vseh treh sestavin ni ne kakovosti ne zaupanja.

Golob ga bo krvavo potreboval za vsako resnejše zategovanje pasu, za odnose s sindikati, delodajalci, civilno družbo, mediji, za jedrski referendum … Brez zaupanja tudi ne bo še enega mandata. Zaupanje postaja ključni dejavnik političnega preživetja. Vsaka gesta je pomembna, še bolj dejanja. Razmere urgentno zahtevajo in dopuščajo prelom načina in vsebine vodenja države.

Premier še ima dovolj vpliva, dovolj močno koalicijo in dovolj časa, da bi lahko zasukal stvari. A čas in vpliv kopnita kot aprilski sneg. In težava je tudi sam: ima vse tri potrebne sestavine (in nekaj poguma)? Zmore kaj samokritike? Bo ostal le instantni prišlek v politiko, nepogrešljivo lepilo zaupanja vanjo pa se bo luščilo in odpadalo naprej? Bomo volivci izgubili začetno stavo?